Jedro

Pojma posesti stvarne služnosti SPZ ne pozna več, vendar se s tem varstvo posestnega položaja imetnika stvarne služnosti vsebinsko ni spremenilo.

Kolikor je sodišče zavzelo stališče, da ni jasno, kakšno varstvo tožnik zahteva, bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva tožnika pozvati k popravi oziroma natančnejši opredelitvi tožbenega predloga.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo (pravilno: zavrnilo) tožbeni zahtevek, (1) naj se ugotovi, da sta toženca s tem, ko sta na traso služnostne poti, ki poteka po njunih parc. št. 434/3 in 434/6, obe k.o. x., 17. 12. 2011 zabila kovinske stebre, da je bila služnostna pot zato neprevozna in tožnik ni mogel po njej dostopati do svoje nepremičnine – gospodarskega poslopja parc. št. 434/7 in 434/5 obe k.o. x., motila tožnika v njegovi mirni in nemoteni uporabi služnostne pravice poti, in (2) naj se tožencema prepove, da bi v prihodnje s takimi in podobnimi dejanji, kot so bila prej opisana, onemogočala tožniku nemoteno uporabo te služnostne poti in s tem posegala v mirno in nemoteno posest služnostne pravice poti.

Tožnik v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge. Stališče izpodbijanega sklepa, da Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) ne pozna varstva zoper motenje posesti lastninske pravice in drugih stvarnih pravic, je nepravilno. Ker stališče ni obrazloženo, izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Tožnik je zahteval od tožencev, naj prenehata onemogočati izvrševanje služnostne poti po trasi, ki poteka po njunih parcelah. Izpodbijani sklep ugotavlja, da to ni dovolj, ampak da bi moral zatrjevati in dokazovati, da ima del parcel tožencev v posesti. Sam je v tožbi zatrjeval, da ima služnostno pravico poti po trasi, ki poteka po parcelah tožencev in ki jo izvršuje tako, da po njej občasno vozi večje tovore z motornimi vozili. Vsekakor to pomeni, da ima tožnik občasno zatrjevano pot v svoji dejanski oblasti in posesti. V nasprotnem primeru namreč služnostne pravice poti sploh ne bi mogel izvrševati. Postavljeni tožbeni zahtevek je zato pravilen. Dodaja, da je isto sodišče odločilo nasprotno, ko je v pravdi P 46/2010 ugodilo tožbenemu zahtevku zaradi motenja posesti. Tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Stališče izpodbijanega sklepa o nesklepčnosti tožbe temelji na ugotovitvah, (1) da je tožnik s tožbo zahteval ugotovitev, da sta ga toženca motila v mirni in moteni posesti služnosti hoje in poti po določeni trasi, in da je zahtevek utemeljeval s trditvami o obstoju služnostne pravice s tako vsebino, (2) da SPZ – za razliko od prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) – ne pozna več konstrukcije posesti pravice in zato varstvo služnosti na tej podlagi ni več mogoče, in (3) da bi šlo lahko za varstvo posesti dela poti, vendar pa tožnik tega ne zatrjuje.

Pritožbeni očitek o zmotnosti stališča izpodbijanega sklepa, da SPZ ne pozna več posestnega varstva služnostne pravice, ni utemeljen. V izpodbijanem sklepu je pravilno navedeno, da SPZ ne vsebuje več določbe, enake tretjemu odstavku 70. člena ZTLR, po kateri je imel posest stvarne služnosti, kdor dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti. Tako teorija kot sodna praksa zavzemata enotno stališče, da pojma posesti stvarne služnosti SPZ ne pozna več, hkrati pa tudi (kot je prav tako navedeno že v izpodbijanem sklepu), da se s tem varstvo posestnega položaja imetnika stvarne služnosti vsebinsko ni spremenilo. (1) Utemeljen pa je očitek o zmotnosti zaključka, da je tožba nesklepčna. Za posestno varstvo zadostuje zatrjevanje in dokazovanje delne oblasti nad stvarjo, ni pa potrebno zatrjevanje pravice. Pritožnik utemeljeno trdi, da so v navedbah o načinu izvrševanja zatrjevane služnostne pravice poti vključene navedbe o tem, da pot uporablja in da s tem izvršuje delno oblast nad delom nepremičnin v lasti tožencev. Te navedbe za zatrjevanje elementa posesti zadostujejo. Tožnikov zaključek, da s tem izvršuje služnostno pravico, je za odločitev v zadevi nepomemben, vendar pa sam po sebi ne pomeni, da so trditve zaradi tega (postale) pomanjkljive.

Iz enakih razlogov je odveč sklicevanje na služnostno pravico v postavljenem zahtevku, vendar pa zgolj to ne zadošča za sklep, da se z njim zahteva nekaj, česar pravni red tožniku ne daje. V njegovem bistvenem, tj. dajatvenem delu, je navedeno, naj se tožencema prepove dejanja (enaka in podobna tistim, ki so opisana v ugotovitvenem delu), s katerimi tožniku onemogočata nemoteno uporabo (služnostne) poti. Kolikor je sodišče zavzelo stališče, da ni jasno, kakšno varstvo tožnik zahteva, bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva tožnika pozvati k popravi oziroma natančnejši opredelitvi tožbenega predloga. Sodna praksa je že zavzela stališče, da taka poprava ne pomeni spremembe tožbe. (2) V danem primeru, ko sta tudi toženca, ki glede na njune navedbe v pravdi razlikujeta med petitornim in posestnim varstvom ter poznata pomen spremembe v ureditvi po ZTLR in SPZ, tako tožbene navedbe kot zahtevek razumela v smislu zatrjevanja in uveljavljanja (so)posesti zatrjevane poti, bi bila seznanitev z glediščem o pomanjkljivostih tožbenega predloga še toliko bolj na mestu.

Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Ker je bil zahtevek zavrnjen zaradi nesklepčnosti, bi odločitev o drugih predpostavkah za obravnavanje in odločitev o tožbi pred pritožbenim sodiščem pravdni stranki prikrajšala v pravici do pritožbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Prim. Juhart, v: Juhart, Tratnik, Vrenčur (red.), Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 876-877 in sklepi VSL II Cp 4307/2009 z dne 24. 2. 2010, I Cp 4410/2009 z dne 3. 3. 2010 in II Cp 1321/2010 z dne 27. 5. 2010. (2) Prim. sklepa VSL I Cp 3414/2009 z dne 11. 11. 2009 in II Cp 1321/2010 z dne 27. 5. 2010.