Jedro

Predpostavke za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin so bile določene v 133. členu ZOR (ki ga je glede na čas sklenitve sponzorske pogodbe treba uporabiti tudi v tem sporu). Če nasprotna stranka ne soglaša z razvezo pogodbe, ki jo predlaga stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, lahko svojo zahtevo (če ni v pogodbi dogovorjeno drugače) uveljavlja le s sodno intervencijo, torej s tožbo ali nasprotno tožbo, ne pa zgolj z ugovorom. To v sodni praksi enotno pravno naziranje potrjujeta določbi 5. odstavka 133. kot tudi

135. člena ZOR. Ker tožena stranka svoje zahteve ni ustrezno uveljavljala, pogodba ni bila razvezana in se v tej pravdi tožena stranka ne more braniti, da je utemeljeno zaradi spremenjenih okoliščin razdrla sponzorsko pogodbo. Le zaradi popolnosti pritožbeno sodišče še opozarja na stališče sodne prakse (III Ips 17/93 Vrhovnega sodišča RS) po katerem zaradi otežkočanja izpolnitve denarne obveznosti razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin ni mogoče zahtevati (primerjava s 354. in 355. členom ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 227.940,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

26.10.2005 dalje do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi (Okrajnega sodišča v L.) z dne 12.12.2002, opr.št. xy, s katerim je bila dovoljena izvršba na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave zneska 12.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.7.2002 do plačila in izvršilnih stroškov v znesku 44.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o izvršbi (12.12.2002) do plačila. Pod točko 2. izreka izpodbijane sodbe pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 304.700,00 SIT, povečane za 20 %, in v znesku 122.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obresti od dneva izdaje sodne odločbe (14.1.2005) do plačila.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijane sodbe s stroškovno zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev. Kot bistveno navaja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena sponzorska pogodba, ki kot obojestransko odplačna pogodba terja spoštovanje načela enakovrednosti dajatev in storitev. Zato ne more biti "že iz same navedbe promocijskih storitev jasno", da le-teh ni mogoče kot posamične storitve finančno ovrednotiti in zato presoditi, ali pogodbena cena in/ali ostali pogoji pogodbe ustrezajo vrednosti storitve. Ker sodišče ni dopustilo dokazov v smeri ugotavljanja vrednosti posameznih promocijskih storitev in s tem objektivne vrednosti celokupnih promocijskih storitev, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je sponzorsko pogodbo odpovedala ter hkrati zahtevala od tožeče stranke takojšnje prenehanje izvajanja storitev po sponzorski pogodbi. Izvajalec je dolžan slediti tudi spremembah pri naročilu, seveda pa si lahko zaračuna stroške, ki so mu nastali v zvezi s temi spremembami.

Izvajanje nezaželjenih storitev, ob hkratni zavrnitvi specificiranja stroškov za sponzorske storitve in razčlenitvi vrednosti posameznih storitev, tudi razkriva, da je tožeča stranka smatrala sponzorsko pogodbo kot donatorsko in ne obojestransko odplačno pogodbo. Ker tožeča stranka ni predložila nobenih informacij/dokazov o stroških in/ali vrednosti posameznih sponzorskih storitev, tožena stranka ni mogla opredeliti, v kolikšnem delu (za že nastale stroške do odpovedi in izgubo dobička) je bil zahtevek tožeče stranke utemeljen. Šteti je, da je ta del zahtevka neutemeljen, ker kljub naštetim pozivom tožeča stranka ni omogočila niti ugotovitve niti ocene tega dela zneska.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama obstaja soglasje o tem, da je bila med njima dne 10.4.2000 sklenjena sponzorska pogodba (priloga A 5) in ne darilna pogodba, sodišče prve stopnje pa jo je kot takšno tudi obravnavalo. Ta, po svoji pravni naravi sicer pogodba sui generis, je dvostransko obvezna, vzajemna, odplačna in (praviloma) komutativna (mag. Tone Jagodic, Značilnosti in posebnosti sponzorske pogodbe, Pravna praksa 3/2003). Citirana sponzorska pogodba (A 5) je bila sklenjena za določen čas (1. člen pogodbe). Obveznosti tožeče stranke kot sponzoriranca, in ki jih zagotavlja sponzorju, so bile določene v

2. členu ogodbe, iz 3. člena pogodbe pa izhaja obveznost sponzorja, tožene stranke, da za vsako leto plača sponzorski prispevek

10.000.000,00 SIT in davek na dodano vrednost. S tema zneskoma je bila sporazumno dogovorjena protivrednost sponzorirančevih storitev.

Tožena stranka je dne 21.6.2001 obvestila tožečo stranko, da s

27.6.2001 sponzorsko pogodbo z dne 10.4.2000 razdira (priloga B 2), tožeča stranka pa s tem ni soglašala (priloga A 7, A 9) in je svojo terjatev iz sponzorske pogodbe uveljavljala v izvršilnem oziroma tem postopku.

Tako kot v dopisu pod B 4 se tudi v tej pravdi tožena stranka sklicuje na dejstvo, da je zaradi spremenjenih okoliščin, ki jih je navedla v svojem dopisu tožeči stranki (A 8), razdrla pogodbo.

Predpostavke za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, na katere se je tožena stranka sklicevala, so bile določene v 133. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR (ki ga je glede na čas sklenitve sponzorske pogodbe potrebno uporabiti tudi v tem sporu). Če nasprotna stranka ne soglaša z razvezo pogodbe, ki jo predlaga stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine (tako tudi v obravnavanem primeru), lahko svojo zahtevo (če ni v pogodbi dogovorjeno drugače in v obravnavanem primeru ni) uveljavlja le s sodno intervencijo, torej s tožbo ali nasprotno tožbo, ne pa zgolj z ugovorom. To v sodni praksi enotno pravno naziranje potrjujeta določbi 5. odstavka 133. kot tudi 135. člena ZOR. Ker tožena stranka svoje zahteve ni ustrezno uveljavljala, pogodba ni bila razvezana in se v tej pravdi tožena stranka ne more braniti, da je utemeljeno zaradi spremenjenih okoliščin razdrla sponzorsko pogodbo. Le zaradi popolnosti pritožbeno sodišče še opozarja na stališče sodne prakse (III Ips 17/93 Vrhovnega sodišča Republike Slovenije), po kateri zaradi otežkočanja izpolnitve denarne obveznosti razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin ni mogoče zahtevati (primerjava s 354. in 355. členom ZOR).

Tožeča stranka je po dejanski ugotovitvi prvega sodišča dokazala, da je svoje obveznosti, ki jih je prevzela po sponzorski pogodbi, izpolnjevala tudi po 27.6.2001, in tej ugotovitvi tudi tožena stranka v pritožbi ne oporeka. Ker je bilo v 3. členu sponzorske pogodbe dogovorjeno, da bo tožena stranka plačala sponzorski prispevek, ki za eno leto znaša 10.000.000,00 SIT in DDV, je tožeči stranki za opravljene storitve po pogodbi za obdobje od 15.4.2001 do

14.4.2002 tudi izstavila račun za plačilo dogovorjenega zneska

10.000.000,00 SIT in DDV (3. člen pogodbe, priloga A 2). Vse pritožbene navedbe o opuščeni dolžnosti tožeče stranke, da svoje posamezne opravljene storitve finančno ovrednoti, v sponzorski pogodbi nimajo podlage. Dolžnost tožeče stranke, da finančno ovrednoti svoje storitve, bi lahko obstajala le, če bi z razvezo sponzorske pogodbe s strani tožene stranke soglašala in bi bila tedaj glede na dogovorjeno obdobje sponzoriranja tudi od 15.4.2001 do

14.4.2002 upravičena le do plačila storitev, ki jih je opravila do sporazumnega razdrtja pogodbe, oziroma do sorazmernega dela dogovorjenega zneska. Zaradi povedanega je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče z zavrnitvijo predlaganih dokazov v smeri ugotavljanja vrednosti posameznih promocijskih storitev nepopolno ugotovilo dejansko stanje, neutemeljen.

Odločitev prvega sodišča je v dejanskem in materialnopravnem pogledu zato pravilna, sama sodba in postopek pred njo pa s kakšno kršitvijo postopka tudi nista obremenjena. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena ZPP.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154., 1. odstavek 165. člena ZPP), tožeči stranki pa povrniti stroške argumentiranega odgovora na pritožbo, ki so po specificiranem stroškovniku v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo odmerjeni v znesku

227.940,00 SIT, z zahtevanimi pripadki.