Jedro

Za sklep, s katerim je zavrnjen predlog za podaljšanje roka, zakon ne določa, da ni posebne pritožbe oziroma, da se ga sme izpodbijati le v končni odločbi, zato je pritožba zoper tak sklep dopustna. Stranka mora tak sklep izpodbijati s posebno pritožbo in ne v pritožbi zoper končno odločbo.

Upoštevaje kar sedemkratno podaljšanje roka za plačilo predujma za skupaj leto in pol ter dejstvo, da so bile tožnice v tem postopku vseskozi zastopane po kvalificiranem pooblaščencu, ni mogoče pritrditi pritožbenemu argumentu, da bi sodišče prve stopnje moralo še osmič dovoliti podaljšanje roka in jih v obrazložitvi sklepa poučiti o možnosti vložitve prošnje za oprostitev plačila stroškov predujma. Na nevednost glede možnosti uveljavljanja brezplačne pravne pomoči bi se tožnice lahko kvečjemu sklicevale v primeru, če v postopku ne bi bile deležne kvalificiranega zastopanja.

Sodišče je navedlo sprejemljive razloge, zakaj tožnicam ni priznalo odškodnine za premoženjsko škodo, ki jim je nastala zaradi zamakanja iz toženkine kopalnice. Ne gre le za to, da tožnice niso založile predujma za izvedenca gradbene stroke. Neuspeh tožnic z zahtevkom za povrnitev premoženjske škode gre pripisati tudi dodatnim okoliščinam, in sicer premalo konkretiziranim trditvam o višini nastale škode, neprepričljivosti ostalih izvedenih dokazov, nepredložitvi dodatnih dokazov ter nenazadnje konkretiziranim ugovorom toženke glede neizkazane višine škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožnice od toženke zahtevale plačilo 7.224,34 EUR (prvi tožnici), 2.100 EUR (drugi tožnici) in 2.100 EUR (tretji tožnici), vse v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka). Tožnicam je nerazdelno naložilo povrnitev 810,75 EUR pravdnih stroškov toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnice so zoper sodbo vložile pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Nasprotujejo tudi sklepu z dne 3. 1. 2018, s katerim je bil zavrnjen njihov predlog za podaljšanje roka za plačilo predujma za postavitev izvedenca gradbene stroke. Navajajo, da so plačale polovico predujma in da niso bile pasivne, saj so pravočasno podajale predloge za podaljšanje roka za plačilo preostalega predujma. Sodišču očitajo, da je predlog za podaljšanje roka za plačilo do 31. 3. 2018 zavrnilo brez (prave) obrazložitve (kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka in kršitev 22. člena Ustave RS - URS) oziroma zgolj s pojasnilom, da bi tožnice morale zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Menijo, da bi jim sodišče moralo najprej dovoliti podaljšanje roka in jih v obrazložitvi sklepa poučiti o možnosti prošnje za oprostitev plačila stroškov predujma, šele potem pa bi jim lahko očitalo, da podaljšujejo pravdni postopek. Trdijo, da za to možnost niso vedele, ker jih o tem ni nihče poučil, zaradi nevednosti in slabega premoženjskega stanja pa ni dopustno dajati prednosti ekonomičnosti postopka. Opozarjajo, da so zaradi neizvedenega dokaza s postavitvijo izvedenca izgubile možnost za uspeh v pravdi. Pa tudi sicer menijo, da opustitev založitve predujma glede na načelo proste presoje dokazov ne bi smela avtomatično povzročiti zavrnitve tožbenega zahtevka. Izpostavljajo, da so v spis vložile račune za sanacijo stanovanja, glede katerih bi sodišče moralo ugotoviti, da se vsi tako časovno kot krajevno nanašajo na škodni dogodek, toženka pa računom ni ugovarjala obrazloženo. V zvezi s tožbenim zahtevkom za nepremoženjsko škodo sodišču očitajo, da ga je zavrnilo povsem brez razlogov. Trdijo, da so bile zaradi toženkinega nepristopa k sanaciji deležne dolgotrajnega in intenzivnega posega v svojo pravico do zdravega in normalnega življenjskega okolja. Sodišče bi moralo upoštevati, da povprečen človek v urbanem okolju ne živi v takšnih okoliščinah, ki bi bile mogoče primerljive z bivalnim okoljem v 50. letih prejšnjega stoletja. Sodišče dejstev ni ocenjevalo celovito in povezano, zmotno pa jim je tudi očitalo, da bi si morale same skrajšati čas sanacije kopalnice z vložitvijo začasne odredbe, saj oškodovancu ni mogoče nalagati dolžnosti, da vlaga pravna sredstva. Pritožbenemu sodišču predlagajo, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Stroškov pritožbe ne priglašajo.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se pretežni del pritožbenih očitkov nanaša na sklep sodišča prve stopnje z dne 3. 1. 20181, s katerim je bil zavrnjen predlog tožnic za podaljšanje roka za plačilo predujma za izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, se bo pritožbeno sodišče najprej izreklo glede dopustnosti uveljavljanja teh razlogov v pritožbi zoper končno odločbo.

6. Zoper sklep sodišča prve stopnje je dovoljena pritožba, če ni v zakonu določeno, da ni pritožbe (prvi odstavek 363. člena ZPP). Če ta zakon izrecno določa, da ni posebne pritožbe, se sme sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo (tretji odstavek 365. člena ZPP). Za sklep, s katerim je zavrnjen predlog za podaljšanje roka, zakon ne določa, da ni posebne pritožbe oziroma, da se ga sme izpodbijati le v končni odločbi (primerjaj četrti odstavek 110. člena ZPP in 9. točko prvega odstavka 270. člena ZPP), zato je pritožba zoper tak sklep dopustna2. Stranka mora tak sklep izpodbijati s posebno pritožbo in ne v pritožbi zoper končno odločbo. Ker pa je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje v pravni pouk napačno napisalo, da zoper ta sklep ni pritožbe, in ker po ustaljeni sodni praksi Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS napačen pravni pouk ne sme nikoli škodovati pravdni stranki3, bo pritožbeno sodišče pritožbene navedbe o zmotnosti odločitve o zavrnitvi predloga za podaljšanje roka štelo za pravočasne in se do njih v nadaljevanju vsebinsko opredelilo.

7. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnic za podaljšanje roka za plačilo predujma brez (prave) obrazložitve oziroma zgolj s pojasnilom, da bi tožnice morale zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Tako v obrazložitvi izpodbijane sodbe kot v obrazložitvi sklepa z dne 3. 1. 2018 je sodišče prve stopnje povzelo potek postopka v zvezi s plačilom predujma ter navedlo več jasnih in prepričljivih razlogov, zakaj ponovnemu predlogu za podaljšanje roka za plačilo predujma (šlo je že za osmi predlog) ni bilo mogoče ugoditi. Ob tem se sodišče prve stopnje ni sklicevalo zgolj na dejstvo, da tožnice v zvezi z založitvijo predujma niso vložile predloga za dodelitev brezplačne pravne pomoči, temveč je pojasnilo tudi: 1) da njihova založitev zgolj 380 EUR predujma od zahtevanih 750 EUR ne zadošča za stroške izvedbe dokaza, 2) da je od izdaje prvega sklepa o plačilu predujma (18. 5. 2016) do izdaje sklepa z dne 3. 1. 2018 minilo že skoraj 19 mesecev, ter 3) da ponavljanje enakih razlogov za podaljšanje roka za plačilo predujma ne predstavlja opravičenega razloga v smislu drugega odstavka 110. člena ZPP. Glede na navedeno pritožnice sodišču prve stopnje neutemeljeno očitajo bistveno kršitev določb postopka in kršitev 22. člena URS.

8. Upoštevaje kar sedemkratno podaljšanje roka za plačilo predujma za skupaj leto in pol (prvi rok 17. 6. 2016, zadnji rok 31. 12. 2017) ter dejstvo, da so bile tožnice v tem postopku vseskozi zastopane po kvalificiranem pooblaščencu, ni mogoče pritrditi pritožbenemu argumentu, da bi sodišče prve stopnje moralo še osmič dovoliti podaljšanje roka in jih v obrazložitvi sklepa poučiti o možnosti vložitve prošnje za oprostitev plačila stroškov predujma. Na nevednost glede možnosti uveljavljanja brezplačne pravne pomoči bi se tožnice lahko kvečjemu sklicevale v primeru, če v postopku ne bi bile deležne kvalificiranega zastopanja (primerjaj 12. člen ZPP). Ker je bila tožnicam v tem postopku velikokrat dana možnost za plačilo predujma, ki je v letu in pol niso izkoristile, pa tudi pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da je dalo ekonomičnosti postopka prednost pred meritorno odločitvijo, niso utemeljeni. Nenazadnje podaljš(ev)anje roka za plačilo predujma predstavlja poseg v ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave).

9. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo sprejemljive razloge, zakaj tožnicam ni priznalo odškodnine za premoženjsko škodo, ki jim je nastala zaradi zamakanja iz toženkine kopalnice (glej 20. do vključno 24. točko obrazložitve sodbe). Ne gre le za to, da tožnice niso založile predujma za izvedenca gradbene stroke, kot želijo prikazati v pritožbi. Neuspeh tožnic z zahtevkom za povrnitev premoženjske škode gre pripisati tudi dodatnim okoliščinam, in sicer premalo konkretiziranim trditvam o višini nastale škode, neprepričljivosti ostalih izvedenih dokazov (izpovedbe strank in prič, fotografije ter listinski dokazi), nepredložitvi dodatnih dokazov (pisna izjava oziroma zaslišanje priče T. G. in dokazilo za plačilo 300 EUR za izvedbo del s strani H. s. p.) ter nenazadnje konkretiziranim ugovorom toženke glede neizkazane višine škode (te navedbe so povzete v 19. točki obrazložitve sodbe).

10. Sodišče prve stopnje je ocenilo vse razpoložljive dokaze v skladu z načelom proste presoje dokazov in pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Prepričljivo je tudi pojasnilo, zakaj ni moglo uporabiti določbe 216. člena ZPP in odločiti o višini premoženjske škode po prostem preudarku (glej 20. točko obrazložitve sodbe). Ob tem gre poudariti, da predložitev računov za sanacijo posameznih stanovanjskih prostorov brez hkratne navedbe dovolj določnih in preverljivih podatkov o obsegu škode, ki jo je bilo treba sanirati, ne omogoča ocene, katera opravljena dela so bila dejansko nujna za odpravo nastale tiste škode, ki je v vzročni zvezi z zamakanjem v stanovanju toženke, kateri materiali in oprema so bili upravičeno nabavljeni v zvezi s tem in kolikšni so bili skupni stroški potrebne sanacije. Če potrebnosti oziroma višine zaračunanih postavk na predloženih računih ni mogoče preveriti, jih ni mogoče priznati. Zato se tudi ni mogoče strinjati s pritožbenim stališčem, da bi za priznanje odškodnine za premoženjsko škodo zadoščala že ugotovitev sodišča, da se vsi izstavljeni računi časovno in krajevno nanašajo na škodni dogodek, saj tožnice ne morejo biti upravičene do povračila stroškov za izboljšave ali olepšave.

11. Pravilna je tudi odločitev glede zavrnitve zahtevkov tožnic za povrnitev nepremoženjske škode. Obrazložitev sodišča prve stopnje je v tem delu res skopa, vendar ne drži, da je odločitev sprejeta povsem brez razlogov, kot v pritožbi trdijo tožnice. Iz 30. točke obrazložitve sodbe izhaja ocena sodišča, da so tožnice zaradi ravnanja toženke utrpele določene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic (glej 179. člen Obligacijskega zakonika - OZ), pri čemer pa ni šlo za tako intenzivne posege v njihove pravice, da bi bile upravičene do denarne odškodnine. S takšnim razlogovanjem se strinja tudi pritožbeno sodišče, ki še dodaja, da so bile že trditve o nastanku nepremoženjske škode zelo splošne in nepregledne. Tožnice namreč niso dovolj določno opredelile in razmejile posameznih zatrjevanih posegov v osebnostni pravici, ki naj bi jim bili kršeni (to sta pravica do osebne integritete in dostojanstva ter pravica do zdravega življenjskega okolja), niti niso utemeljile, zakaj sta bili ti osebnostni pravici kršeni prav vsem v enaki meri (zatrjevale so na primer, da je le tretjo tožnico enkrat stresla elektrika, ter izpostavile dogodek, ko je toženka izrekala žalitve na račun prve tožnice, ki tedaj, enako kot tretja tožnica, sploh ni bila prisotna).

12. Ker očitek sodišča prve stopnje tožnicam, da bi lahko same prispevale k hitrejši odpravi vzroka škode z vložitvijo različnih pravnih sredstev (npr. z začasno odredbo), tudi če je zmoten, ne predstavlja odločilnega razloga za zavrnitev zahtevka, ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člen ZPP, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

1 Tožnice so ga prejele dne 8. 1. 2018, pritožba pa je bila vložena 23. 7. 2018. 2 A. Galič, Pravdni postopek: zakon s s komentarjem, 1. knjiga, stran 458. 3 Stranka le ne more pridobiti več pravic, kot ji gre po zakonu, za kar v obravnavanem primeru ne gre.