Jedro

Če za uvoženi avtomobil ni bila plačana vsa carina in druge uvozne davščine, mora carinarnica v enem letu od dneva vložitve deklaracije naknadno obračunati carino in druge uvozne davščine in o tem izdati odločbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1487/95-6 z dne 22.02.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 26.7.1995. Z njo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo proti odločbi Carinarnice L. z dne 29.5.1995, po kateri je tožeča stranka zavezana k plačilu carine in drugih uvoznih davščin za blago, uvoženo po uvozni carinski deklaraciji dne 23.6.1994, v skupnem znesku 154.697,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da po določbi 1. točke 1. odstavka 270. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76-21/90 - CZ) mora carinarnica v enem letu od dneva vložitve deklaracije naknadno obračunati carino in druge uvozne davščine in izdati odločbo o njihovem plačilu, če se naknadno po podatkih iz deklaracije in deklaraciji priloženih listin ugotovi, da obračun carine in drugih uvoznih davščin ne ustreza dejanskemu stanju blaga oziroma, če so bile carina in druge uvozne davščine obračunane oziroma plačane v manjšem ali večjem znesku od predpisanega. Na tej pravni podlagi je carinski organ prve stopnje izdal odločbo, za uvoženi osebni avto ..., za katerega je bila komisijsko določena nova carinska osnova in od katere tožeča stranka ni plačala vse carine in drugih uvoznih dajatev. Poleg tega, da ni bila prijavljena osnova v deklaraciji pravilna, deklarant ni prijavil posebne takse za uvoženo blago po stopnji 15 %, ki je predpisana z Uredbo o plačilu posebne takse za uvoženo blago v letu 1994 (Uradni list RS, št. 67/93). Zato je Carinarnica L. izdala odločbo o plačilu carinskih dajatev in z njo dajatve tudi pravilno odmerila. Tožena stranka je pravilno zavrnila tožnikov ugovor o nepravilni odmeri 15 % posebne takse, saj deklarant v carinski deklaraciji le-te ni prijavil (rubrika 38) in navedena posebna uvozna taksa ni bila zajeta v računu in tudi ne plačana.

Organ prve stopnje je ravnal pravilno, ko je tožeči stranki na podlagi citiranih zakonskih določb kot carinskemu zavezancu z odločbo (poleg ostalega) naknadno naložil v plačilo celoten znesek neplačane taksne obveznosti. Sodišče je zato zavrnilo tožbeni ugovor o bistveni kršitvi pravil postopka, ker je pomanjkljivosti, ki jih navaja tožnik, v celoti odpravila tožena stranka s svojo odločbo.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja razlog absolutne bistvene kršitve postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je glede na zapisnik o netočni prijavi blaga za carinjenje bila določena nova carinska osnova v vrednosti 954.432,00 SIT, medtem ko je prejšnja osnova znašala 911.721,00 SIT. Carinarnica navaja, da je zaradi tega z odločbo naknadno obračunala razliko. Med to našteva na račun 25 % carine, 1 % posebne davščine za carinsko evidenco, 1 % posebne davščine za izravnavo davčne obremenitve, 15 % posebno takso pri uvozu rabljenih vozil. Iz obrazložitve je jasno razvidno, da naj bi šlo pri 15 % posebni taksi za rabljene uvožene avtomobile le za razliko med zneskom 911.721,00 SIT in novo ugotovljeno osnovo 954.432,00 SIT in ne tako, kot v svoji obrazložitvi drugače trdi tožena stranka: taksa sploh še ni bila plačana. Zato je obrazložitev prvostopne odločbe v nasprotju z izrekom in bi jo bilo treba že zaradi tega razveljaviti, ne pa, da tožena stranka to poskuša sanirati tako, da na novo ugotavlja dejansko stanje, ki pa prav tako ni pravilno ugotovljeno. Carinarnica L. bi lahko 15 % posebno takso za rabljene avtomobile odmerila tako, kot je tudi obrazložila: le od razlike med prejšnjo in na novo ugotovljeno carinsko osnovo, ne pa od celotne. Če bi hotela odmeriti takso od celotne carinske osnove, češ, da do takrat še nič ni bilo plačano, bi to morala v obrazložitvi navesti in obrazložiti, tožeča stranka pa bi v pritožbi tako ugotovljeno dejansko stanje izpodbijala. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da so bile pomanjkljivosti, ki jih tožeča stranka navaja glede bistvene kršitve postopka, v celoti odpravljene z obrazložitvijo odločbe tožene stranke. Odločba carinarnice je še vedno pomanjkljiva. Ni je mogoče sanirati z obrazložitvijo drugostopenjske odločbe potem, ko je tožeča stranka vložila pritožbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča v odločbi carinskega organa prve stopnje ne gre za nasprotje med izrekom in njeno obrazložitvijo kot ga uveljavlja pritožba. Beseda "razlika", ki je navedena v izreku te odločbe, se namreč nanaša na razliko med zneskom že plačane carinske obveznosti in s to odločbo, naknadno odmerjenim zneskom celotne carinske obveznosti. Gre torej za obstoječo razliko v odnosu na celotno carinsko obveznost in ne samo glede obračunanega zneska 15% posebne takse za rabljene avtomobile, kot to napačno razume tožeča stranka. Glede odmerjenega zneska iz naslova 15% posebne takse za rabljene avtomobile v znesku 143.165,00 SIT pa je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo ugotovitvam tožene stranke, da iz carinske deklaracije z dne 23.6.1994 in njej priloženih listin ne izhaja, da je tožeča stranka kot carinski zavezanec sploh izpolnila rubriko 38 v uvozni carinski deklaraciji in s tem prijavila posebno takso za uvoženo blago, ter da ta po računu z dne 18.8.1994, ni bila plačana, bi pa po navedeni pravni podlagi, morala biti. S tem je tožena stranka le odpravila pomanjkljivosti prvostopne odločbe, ki pa niso bile take, da bi mogle vplivati na odločitev, saj je le pojasnila dejansko podlago za obračun te posebne takse. Za tako ravnanje pa tožena stranka ima podlago v 2. odstavku 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je tožbo proti taki odločbi tožene stranke zavrnilo. Zato je uveljavljani pritožbeni ugovor neutemeljen.

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.