Jedro

Sodišči nižjih stopenj sta zavrnili 35% uveljavljene terjatve, ker sta presodili, da je škoda v tem obsegu posledica dejstva, da je tožnik upravljal z motornim kolesom brez predpisanega vozniškega dovoljenja. Taka presoja temelji na 9. členu Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb - NE - 88, ki določa v 4. točki prvega odstavka: izključene so vse obveznosti zavarovalnice za nezgodo, ki nastane pri upravljanju - med drugim - motornih in drugih vozil, brez predpisanega veljavnega dovoljenja za upravljanje ..., pa ni bilo ugotovljeno, da dejstvo da zavarovanec ni imel predpisanega veljavnega dovoljenja, ni vplivalo na nastanek nezgode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožnikov nadaljnji zahtevek, da mu mora toženka plačati še 35% zavarovalne vsote in dnevno nadomestilo, ki ju je iztoževal na podlagi sklenjene pogodbe za nezgodno zavarovanje oseb. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil tožnik, ki je predlagal, da naj se izpodbijana sodba razveljavi, po potrebi pa razveljavi tudi sodba sodišča prve stopnje ter opravi obravnava pred spremenjenim senatom. V ponovljenem postopku po revizijskih izvajanjih niso bili izvedeni nobeni dokazi, ki bi v čem spreminjali dejansko stanje. Vendar pa je kljub temu prišlo do različnih ugotovitev v postopkih pod opr. št. P 902/90, P 400/95 in I P 76/97. Bile so ugotovljene tudi različne stopnje krivde obeh v nezgodi udeleženih voznikov. Do spremenjenih stališč sodišč je po mnenju tožnikovega pooblaščenca prišlo zaradi kritike ravnanja nekaterih sodnikov. V tem postopku je bila odločilna stopnja soodgovornosti voznikov za nezgodo. Tožnik je opravil teste za voznike, manjkal pa mu je praktični izpit iz vožnje. Ker je ugotovljena sokrivda nasprotnega voznika v razmerju 30%, bi morala zavarovalnica plačati tožniku celotno zavarovalno vsoto ter je drugačno stališče sodišč nižjih stopenj posledica napačnega tolmačenja pogodbe o življenjskem in nezgodnem zavarovanju.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določila je revizijsko sodišče moralo uporabiti v tej zadevi na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik se je 24.3.1990 telesno poškodoval v prometni nezgodi, ki se je pripetila na mestni ulici v Kranju. Kot voznik motornega kolesa je trčil v zadnji del osebnega vozila, ki je tedaj na isti strani ceste vozilo vzvratno. V pravdi pod opr. št. P 902/90, ki se je končala s pravnomočno sodbo, je bila ugotovljena odgovornost v nezgodi udeleženih voznikov v razmerju 70 proti 30 na škodo tožnika ter je v tem obsegu dobil povrnjeno škodo iz naslova obveznega zavarovanja nasprotnega voznika. V tej pravdi pa je tožnik iztoževal plačilo zavarovalnine in dnevne odškodnine iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja. To plačilo je toženka odklonila, ker naj bi bila njena obveznost izključena glede na to, da je tožnik upravljal motorno kolo brez predpisanega vozniškega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je s sodbo pod opr. št. P 400/95 naložilo toženki, da mora plačati tožniku 65% iztoževane zavarovalnine in dnevne odškodnine, medtem ko je višji zahtevek zavrnilo. Ocenilo je namreč, da je dejstvo, da ni imel predpisanega veljavnega dovoljenja in zadostnih vozniških izkušenj, vplivalo na nastanek nezgode v obsegu 35%. Sodišče druge stopnje je na tožnikovo pritožbo razveljavilo zavrnilni del odločbe sodišča prve stopnje in v ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo pod opr. št. I P 76/97 ponovno zavrnilo višji tožnikov zahtevek (to je v obsegu 35%). Sodišče druge stopnje je tako sodbo po zavrnitvi tožnikove pritožbe potrdilo. Obe sodišči nižjih stopenj sta skladno ugotovili, da je okoliščina, da tožnik v času prometne nesreče ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo z motorjem, odločilno vplivala na nastanek nezgode. Tožnik je bil neizkušen voznik, vozil je z večjo hitrostjo od dovoljene, v pomanjkanju vozniških izkušenj ga je nastala prometna situacija zbegala ter je do škodnega dogodka in posledic prišlo zaradi tožnikovih pomanjkljivih vozniških sposobnosti. Tožnik pa po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj med postopkom ni uspel dokazati, da dejstvo, da ni imel predpisanega vozniškega dovoljenja, ni vplivalo na nastanek nezgode. Zato sta zaključili, da je izključena obveznost toženke iz naslova nezgodnega zavarovanja v obsegu 35%.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da sodišči nižjih stopenj med postopkom nista zagrešili v reviziji očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizija ni jasno opredelila domnevnih postopkovnih kršitev. Na podlagi razlogovanja, da sodbi sodišč nižjih stopenj nista obrazložili razlogov za sedaj zavzeto pravno mnenje, ki da je drugačno od tistega, ki je bilo zavzeto v prvi sodbi pod opr. št. P 400/95, pa je sklepati, da tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Ta kršitev po oceni revizijskega sodišča ni bila zagrešena. Sodbi sodišč nižjih stopenj namreč vsebujeta razloge o vseh odločilnih okoliščinah spora in tudi razloge o zavzeti pravni presoji spora. Zatrjevanih razlik med sodbama, izdanima po prvem in po ponovljenem sojenju, sploh ni (niti ne bi mogle biti pravno pomembne, ker je lahko pomembna le skladnost sodb prve in druge stopnje, ki se nanašata na isto sojenje). Obravnavano revizijsko razlogovanje pa tudi ni jasno, ker je sodišče prve stopnje tudi po ponovnem sojenju odločilo enako kot po prvem sojenju: obakrat je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek v obsegu 35% od ugotovljene terjatve (65% terjatve pa je bilo tožniku pravnomočno dosojeno s prvo sodbo P 400/95). Po zadnjem sojenju pa je sodišče druge stopnje tudi v celoti sprejelo odločitev sodišča prve stopnje, kar je razvidno iz razlogov njegove sodbe, ki je predmet tega revizijskega postopka.

Sodišči nižjih stopenj sta zavrnili 35% uveljavljene terjatve, ker sta presodili, da je škoda v tem obsegu posledica dejstva, da je tožnik upravljal z motornim kolesom brez predpisanega vozniškega dovoljenja. Tak zaključek sta oprli na ugotovitev, da tožnik ni dokazal, da je bil zadosti usposobljen voznik oziroma da ni dokazal, da dejstvo, da ni imel vozniškega dovoljenja, ni vplivalo na nastanek nezgode. Naveden zaključek sta oprli na izčrpno ugotovljene okolnosti nezgode in predvsem na značilnosti tožnikove vožnje, na dejstvo, da že dvakrat ni uspel uspešno opraviti preizkusa praktične vožnje z osebnim vozilom, da pri enostavni prometni situaciji ni uspel obvoziti na cesti nahajajoče osebno vozilo in podobno. Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj na podlagi ugotovljenih okoliščin spora utemeljeno zaključili, da je izključena obveznost zavarovalnice to je toženke za 35% sporne terjatve in da zato tožnikov zahtevek v tem obsegu ni utemeljen. Taka presoja temelji na 9. členu Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb - NE - 88, ki določa v 4. točki prvega odstavka: izključene so vse obveznosti zavarovalnice za nezgodo, ki nastane pri upravljanju - med drugim - motornih in drugih vozil, brez predpisanega veljavnega dovoljenja za upravljanje ..., pa ni bilo ugotovljeno, da dejstvo da zavarovanec ni imel predpisanega veljavnega dovoljenja, ni vplivalo na nastanek nezgode. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je navedena pravna podlaga utemeljevala odločitev sodišč nižjih stopenj, da je izključena obveznost zavarovalnice na podlagi nezgodnega zavarovanja najmanj v obsegu 35% od v pravdi ugotovljene tožnikove terjatve. To pa pomeni, da z izpodbijano odločitvijo nista zagrešili v reviziji uveljavljene kršitve materialnega prava. Uradoma upoštevnih kršitev revizijsko sodišče ni ugotovilo. Zato je v celoti neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).