Jedro

Tožeča stranka je po razveljavitvi izvršilnega naslova utemeljeno vložila tožbo proti toženi stranki. Tožbo utemeljuje s tem, da je prenehala obstojati pravna podlaga za navedeni prisilni prenos spornega zneska na toženo stranko, ker zato zanjo predstavlja neupravičeno pridobitev v smislu četrtega odstavka 210. člena ZOR, ki določa obveznost vrnitve vrednosti, ki jo nekdo prejme na podlagi, ki je pozneje odpadla. Obravnavani spor se torej nanaša na obogatitev tožene stranke brez zakonite pravne podlage. Na to nima vpliva dejstvo, da obstoja pogodbena obveznost tožeče stranke do tožene, ki je bila prvotno ugotovljena s pravnomočno a v revizijskem postopku razveljavljeno sodbo. Tožena stranka je pridobila sporni znesek s prisilno izvršbo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določilih ZPP/77. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 16,573.692,16 SIT s pripadki.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki navedeno glavnico z zamudnimi obrestmi od 20.12.1996 in stroške postopka.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije in povrnitev stroškov za odgovor.

Revizija ni utemeljena.

Brez podlage je trditev revizije, da je tožeča stranka plačala toženi stranki vtoževani znesek 16,573.692,16 SIT na podlagi pogodbene obveznosti do tožene stranke in da zato ne more zahtevati vrnitve tega plačila, saj pogodba velja. Revizija spregleda, da je tožena stranka sprejela sporni znesek v sodnem izvršilnem postopku po sklepu o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi pravnomočne sodbe kot izvršilnega naslova in po katerem je Agencija za plačilni promet prenesla ta znesek z žiro računa sedanje tožeče stranke na njen žiro račun; prenos sredstev je torej bil izvršen prisilno.

Ko je nato vrhovno sodišče ugodilo reviziji tožeče stranke in razveljavilo izvršilni naslov, je tožeča stranka utemeljeno vložila tožbo proti toženi stranki. Tožbo utemeljuje s tem, da je prenehala obstojati pravna podlaga za navedeni prisilni prenos spornega zneska na toženo stranko, ker zato zanjo predstavlja neupravičeno pridobitev v smislu četrtega odstavka 210. člena ZOR, ki določa obveznost vrnitve vrednosti, ki jo nekdo prejme na podlagi, ki je pozneje odpadla (iz istega razloga bi tožeča stranka lahko zahtevala vrnitev plačila tudi z nasprotno izvršbo po določilu 1. točke prvega odstavka 59. člena ZIP, če ne bi zamudila roka iz drugega odstavka citiranega člena za vložitev takega predloga).

Obravnavani spor se torej nanaša na obogatitev tožene stranke brez zakonite pravne podlage. Na to nima nobenega vpliva dejstvo, ki ga uveljavlja revizija, da obstoja pogodbena obveznost tožeče stranke do tožene, ki je bila prvotno ugotovljena s pravnomočno a v revizijskem postopku razveljavljeno sodbo. Tožena stranka je pridobila sporni znesek s prisilno izvršbo.

Nadaljnje izvajanje revizije, da je bila tožeča stranka v ponovljenem postopku pravnomočno obsojena na plačilo spornega zneska in sicer s prvostopno sodbo, potrjeno s sodbo pritožbenega sodišča dne 17.9.1998, prav tako ni pomembno za rešitev te zadeve saj ta izvršilni naslov, če obstoji, predstavlja novo pravno podlago v morebitnem sledečem izvršilnem postopku.

Revizija še uveljavlja, da izpodbijana sodba "temelji na bistveni kršitvi ZPP", pri tem pa ne pove, s čim bi naj sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila postopka. Revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti ni ugotovilo takšne kršitve iz 386. člena ZPP.

Glede na tako stanje stvari je bilo treba revizijo zavrniti.

Ker tožeča stranka s svojim odgovorom na revizijo ni pripomogla k rešitvi zadeve, mora sama trpeti svoje stroške revizijskega postopka.