Jedro

Ni preganjanje v smislu ZAzil, če je prosilec član politične stranke, ki je v njegovi izvorni državi legitimna; prav tako ni preganjanje s strani države obvezno služenje vojaškega roka, ker je zagotovljen ugovor vesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03), zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.7.2005, s katero je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila ponovno (četrto) prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora v treh dneh od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Slovenijo; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za azil zavrnila na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil, ker je ugotovila iz tožnikove prošnje in iz poznavanja stanja v Albaniji, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil in je glede na to, da je tožnik vložil četrto prošnjo za azil sklepala, da tožnik zlorablja postopek in da se želi z vložitvijo četrte prošnje izogniti prisilni odstranitvi iz Slovenije.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke ter razlogu za zavrnitev prošnje za azil v pospešenem postopku, po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, in sicer zato, ker se je strinjalo z razlogi tožene stranke, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja pa ni mogoče pritrditi tudi razlogu za zavrnitev prošnje za azil po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil, namreč da je tožnik vložil četrto prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, ali je v času, ko je vložil četrto prošnjo, bila odločba o tem, da mora zapustiti Slovenijo, že izvršljiva. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da glavne obravnave ni opravilo, kljub temu, da je tožnik v tožbi predlagal, da ga sodišče zasliši, saj v tožbi tožnik ni navedel nobenih okoliščin, dejstev oziroma dokazov, ki naj bi jih sodišče na obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, glede na stanje in razloge, ki jih je navedel že v svoji prošnji za azil. Ker torej v tožbi ni navedel ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče odločilo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS), pri čemer je sledilo tudi mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije v njegovi odločbi, št. Up 422/03 z dne 10.7.2003. Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb upravnega postopka in napačne uporabe materialnih predpisov. Meni, da sta tožena stranka in sodišče prve stopnje preuranjeno sklenila, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje, ker ga, kljub temu, da je to predlagal, sodišče ni zaslišalo. Če bi ga, bi lahko iz njegove izpovedi ugotovilo, da mu preganjanje grozi in da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ogrožen oziroma po vsej verjetnosti likvidiran. Ker ni bil zaslišan, je bila storjena bistvena kršitev postopka in je že zato treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Zato predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo tako spremeni, da se tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in naloži prvostopnemu sodišču ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svojih številnih sodbah pojasnilo razliko med tako imenovanim pospešenim azilnim postopkom (2. odstavek 35. člena ZAzil) in rednim azilnim postopkom. V pospešenem postopku upravni organ odloča takrat, kadar je že iz tožnikove vloge očitno, da ni razlogov za priznanje azila, bodisi zato, ker prošnja temelji na namernem zavajanju, ali če se postopek zlorablja (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil); bodisi za to, ker je prosilec prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil); ali če je bilo iz vloge očitno, da je bilo prosilcu za azil vstop v Republiko Slovenijo že zavrnjen, pa se razlogi za zavrnitev vstopa niso spremenili (3. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil).

V obravnavanem primeru sta tudi po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka pravilno presodila, da so podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, in sicer, ker mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Tožnikova izjava, da je preganjan s strani socialistične stranke v Albaniji, ker je sam član demokratske stranke, ne dokazuje utemeljenega strahu pred preganjanjem, saj je na podlagi poročil mednarodnih organizacij tožena stranka ugotovila, da je demokratska stranka legitimna politična stranka in sme oglaševati in se ukvarjati z zakonitimi dejavnostmi. Tudi zatrjevani razlog, da naj bi ga preganjale oblasti, ker ne želi služiti vojaškega roka, ne pomeni preganjanja v smislu ZAzil, saj je v Albaniji glede služenja vojaškega roka, možen ugovor vesti. Tožnik je po lastnih izjavah tak ugovor dal, vendar na odločitev v zvezi s tem ugovorom ni počakal, temveč je iz izvorne države odšel. Pravilno sta torej tožena stranka in prvostopno sodišče presodila, da je že iz tožnikove prošnje za azil očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje zaradi narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja, ali pripadnosti določeni družbeni skupini, to je iz razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji, saj ni izkazal, da bi mu kdo trajno in sistematično kršil osnovne človekove pravice in da ga v primeru takih kršitev država zoper to ne bi zaščitila. Prav tako iz njegove vloge ne izhaja, da bi bil izpostavljen nenehnemu trpinčenju oziroma mučenju, s katerim bi bile državne oblasti seznanjene. Takšne okoliščine so se namreč v upravno-sodni praksi uveljavile kot pravni standard preganjanja v smislu ZAzil, in sicer na podlagi knjige Zakon o statusu begunca Jamesa C. Hathaway-a in Direktive Sveta Evropske skupnosti, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004. Kršitev pravil postopka v upravnem sporu v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča ni bila storjena s tem, ko sodišče prve stopnje ni odločalo po opravljeni, v tožbi izrecno predlagani, glavni obravnavi. V tem primeru je bila namreč izpodbijana odločba izdana v pospešenem postopku, torej na podlagi tožnikove očitno neutemeljene prošnje. Tožnik pa niti v tožbi niti v pritožbi ne navaja, v čem je zaradi nezaslišanja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljeno materialno pravo, poleg tega ne navaja nobenih okoliščin, dejstev oziroma dokazov, ki naj bi jih sodišče na obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja glede očitno neutemeljene vloge in posledično na drugačno odločitev v tej zadevi. Zato po presoji pritožbenega sodišča neoprava glavne obravnave ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS), torej v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu v tem primeru po presoji pritožbenega sodišča ni podana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.