Jedro

Ker je bilo o toženkini dolžnosti povrnitve stroškov postopka po temelju že pravnomočno odločeno, pritožnica ne more uspeti s pritožbenim oporekanjem, da tožnici v razmerju do nje nista uspeli v celoti. O tem v tej fazi postopka ni več dopustno razpravljati. Po Ustavi RS ima vsakdo pravico do poštenega sojenja (prim. 22. člen), a to v ničemer ne spremeni kogentnega procesnega pravila o vezanosti sodišča in strank na pravnomočne sodne odločbe. Te je mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnici in prva toženka krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prvi toženki naložilo, da je dolžna v 15 dneh od vročitve sklepa tožnicama povrniti njune pravdne stroške v znesku 11.023,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Prva toženka vlaga pritožbo zoper navedeni sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da ga razveljavi in vrne zadevo v nov postopek.

Ne drži, da sta tožnici v pravdi uspeli v celoti. Pretežni del primarnih zahtevkov je bil zavrnjen, Višje sodišče Ljubljani pa je tudi s sodbo I Cp 1286/2022 z dne 19.12.2022 zmanjšalo obdobje teka zamudnih obresti pri vračilu denarnih sredstev v zapuščinsko maso. Pritožnica pojasnjuje, kaj sta tožnici uveljavljali s tožbo, in kako sta zahtevek s pripravljalno vlogo spremenili. Sodišče prve stopnje je v sodbi glede prve toženke odločilo po podrednih zahtevkih, primarne zahtevke zoper ostale tožence pa je zavrnilo. Sodišče je zato napačno štelo, da sta tožnici v pravdi uspeli v celoti. Odločitev je v nasprotju z listinami v spisu, iz katerih izhaja, da je sodišče tožnicama od skupno enajstih zahtevkov ugodilo enemu primarnemu zahtevku in trem podrednim, preostale primarne pa zavrnilo. Primarni in podredni zahtevek se štejeta za samostojna zahtevka, zato bi moralo sodišče uspeh strank presojati ločeno glede primarnih in podrednih zahtevkov. Materialnopravno zmotno je celotni del pravnih stroškov tožnic naložen pritožnici, ob tem da tožnici z zahtevki do preostalih tožencev (od drugega do petega) nista uspeli, zoper prvo toženko pa sta uspeli le v delu podrednih zahtevkov. Tako ni prišlo do popolnega uspeha tožnic. Tožnici sta tako dolžni kriti pravdne stroške ostalih tožencev. Drugi toženec je v vlogi 2. 12. 2021 priglasil stroške, o katerih sodišče ni odločilo. Tudi višina priznanih stroškov tožnic ni pravilna, saj jima je sodišče priznalo 800 točk za zastopanje na naroku z dne 19.6.2020, ki je bil izveden zaradi zavarovanja dokaza in sodno takso za ta postopek v višini 16 EUR. Ti stroški niso bili nujno potrebni, saj bi se lahko zaslišanje prve tožnice opravilo tudi na prvem naroku za glavno obravnavo. Ob dejstvu, da se taksa plačuje tako za primarni kot za podredni zahtevek in da tožnici nista uspeli v delu primarnih zahtevkov, lahko pritožnico bremeni le sorazmerni del pravilno odmerjene takse.

3. Tožnici v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep temelji na četrtem odstavku 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po katerem lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

6. Glede na takšno ureditev so pritožbeni razlogi zoper sklep o višini stroškov omejeni. Če se sodišče odloči za postopanje po četrtem odstavku 163. člena ZPP, v odločbi o glavni stvari najprej o stroških postopka odloči le po temelju (katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu); ko ta odločitev postane pravnomočna, izda še sklep o višini stroškov. Pogoj za izdajo sklepa o višini stroškov je torej pravnomočnost odločbe, s katero se postopek konča. To skladno s prepovedjo ponovnega odločanja o isti stvari (prim. drugi odstavek 319. člena ZPP) pomeni, da v okviru odločanja o višini stroškov ni dopustno še enkrat odpirati vprašanja, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu.1

7. Iz podatkov v spisu izhaja, da je v tej zadevi sodišče prve stopnje o glavni stvari odločilo s sodbo I P 00/2019 z dne 25. 2. 2022. Ugotovilo je, da v zapuščino po pokojnem A. A. spada polovica več denarnih zneskov, ki so bila vezana po pogodbi, in da je prvo toženka dolžna v zapuščino po pokojnem vrniti polovico teh denarnih sredstev, skupaj 96.161.95 EUR z obrestmi od 18.9.2017 dalje (1. in 2. točka izreka) ter da mora prvi tožnici plačati 96.161,95 EUR z obrestmi od 23. 1. 2019 dalje (4. točka izreka). Zavrnilo pa je (primarni) zahtevek tožnic zoper ostale tožence glede ugotovitve obsega zapuščine in vrnitve, ter plačila (3. in 5. točka izreka). Odločilo je še, da je prva toženka dolžna tožnicama povrniti pravdne stroške postopka (6. točka izreka). Sodba sodišča prve stopnje je postala pravnomočna s sodbo2 Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1286/2022 z dne 19. 12. 2022. Glede na takšno dejansko stanje in zgoraj obrazloženo pravno izhodišče toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da njen uspeh v postopku glede glavne stvari ni bil zanemarljiv. Že iz pravnomočne sodbe I P 00/2019 z dne 25. 2. 2022 namreč izhaja, da mora prva toženka tožnicama plačati njune pravdne stroške postopka v celoti, svoje pravdne stroške pa krije sama. Dejstvo, da tožnici nista uspeli zoper ostale toženca, na odločitev o (ne)uspehu prve toženke nima vpliva.

8. Ker je bilo o toženkini dolžnosti povrnitve stroškov postopka po temelju že pravnomočno odločeno, pritožnica ne more uspeti s pritožbenim oporekanjem, da tožnici v razmerju do nje nista uspeli v celoti. O tem v tej fazi postopka ni več dopustno razpravljati. Po Ustavi RS ima vsakdo pravico do poštenega sojenja (prim. 22. člen), a to v ničemer ne spremeni kogentnega procesnega pravila o vezanosti sodišča in strank na pravnomočne sodne odločbe. Te je mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi. Tudi sicer očitek ne drži, saj je iz sodbe (ob upoštevanju uveljavljanih (spremenjenih) tožbenih zahtevkov) razvidno, da sta tožnici zoper prvo toženko uspeli v celoti glede glavne stvari (tako po primarnem3 in podrednem4 zahtevku), le v manjšem obrestnem delu ne. Pritožbeno razpravljanje o primarnih in podrejenih zahtevkih tako ne more biti utemeljeno, ker je predmet pritožbenega preizkusa lahko le višina stroškov, ki jih mora prva toženka povrniti tožnicama, ki sta v pravdi z zahtevki zoper njo povsem uspeli. Bistveno je, da je bilo v razmerju do prve toženke ugodeno poleg primarnemu zahtevku tudi podrednemu zahtevku, ki je nadomestil zavrnjeni primarni zahtevek zoper ostale tožence.

9. V zvezi z višino stroškov prva toženka neutemeljeno navaja, da stroški postopka za zavarovanje dokazov niso bili potrebni. Strošek za narok in taksa za postopek zavarovanja sta bila potrebna, saj je bilo treba postopek zavarovanja dokaza glede na izkazano zdravstveno stanje in starost prve tožnice nujno izvesti zaradi nevarnega odlašanja (glej sklep sodišča prve stopnje 22. 1. 2020 - list. št. 75). Gre tako za del pravdnih stroškov, ki so bili potrebni in jih je toženka dolžna povrniti (155. člen ZPP).

10. Ker sta tožnici v razmerju do prve toženke v celoti uspeli tako s primarnim kot s podrednim zahtevkom, je odločitev sodišča o povrnitvi sodne takse, ki sta jo tožnici plačali za (ugotovitveni in dajatveni) zahtevka, pravilna. Zato je pritožbeni očitek, da bi morala prva toženka nositi samo sorazmerni delež sodne takse, neutemeljen. Na pritožbeni očitek o neodločitvi stroškov drugega toženca, pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj ti niso predmet izpodbijanega sklepa.

11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela, odgovor tožnic pa ni v bistvenem prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Glej odločbe VSL II Cp 266/2021, II Cp 21/2022, III Cp 239/2024, VSK I Cp 114/2021 id. 2 Z njo je bila prvostopenjska sodba spremenjena le glede kratkega obdobja obresti. 3 Z zahtevkom na ugotovitev zapuščine in da je prvo toženka dolžna vrniti v zapuščino znesek 46.400,63 EUR z obrestmi ter da je ta znesek dolžna plačati prvi tožnici (list. št. 6) 4 Z zahtevkom, da je prvo toženka dolžna v zapuščino vrniti še 49.761,31 EUR z obrestmi in plačati prvi tožnici še ta znesek; ta zahtevek sta tožnici uveljavljali v primeru, da ne bosta uspeli s (primarnim) zahtevkom zoper 2. - 5. toženca glede tega zneska (list. št. 65)