Jedro

Utemeljitvena jasnost terja, da sodišče v obrazložitvi jasno razmeji med: (a) trditveno podlago strank, (b) vsebino dokaznega gradiva, (c) svojo dokazno oceno tega gradiva, (d) sintezo dokazne ocene in (e) lastnimi dejanskimi ugotovitvami.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. V tej pravdni zadevi gre za tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ker naj bi prenehala denarna terjatev tožene stranke proti tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevku ugodilo in ugotovilo, da je terjatev v višini 12.289,65 EUR z obrestmi prenehala in da je zato izvršba (zadeva In 39/97 Okrajnega sodišča v Brežicah) nedopustna.

2. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je sodišče odločilo o stroških postopka ter tožeči stranki priznalo 1.375,19 EUR pravdnih stroškov, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki.

3. Proti odločitvi o glavni stvari vlaga pritožbo tožena stranka. V pritožbi se sklicuje na vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek zavrne, podredno pa, naj jo razveljavi. Pritožba sodišču očita, da nima razlogov o odločilnih dejstvih. Za dejanski zaključek, da naj bi kupnino za prodano kupnino prejela oba toženca in TŠ., naj bi sodišče ne navedlo nobenih razlogov in odločitve ni mogoče preizkusiti. Sploh pa ni mogoče spregledati, da naj bi kupnino prejele tri osebe, med njimi tudi TŠ. Sodišče ne pojasni, koliko kupnine naj bi kdo prejel. Pritožba nato še nadalje razčlenjuje obstoj bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena (ZPP) (1). Te pritožbene navedbe nato prepleta še s stališčem o trditvenem in dokaznem bremenu v tej pravdi ter z grajo dokazne ocene.

4. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del odločitve o stroških postopka. Predvsem meni, da bi moralo sodišče stroške odmeriti od vrednosti spornega predmeta.

5. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Tožeča stranka uveljavlja zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Procesno pravna podlaga tožbe (ki predstavlja svojevrstno izredno pravno sredstvo v razmerju do odločb, izdanih v izvršilnem postopku), je podana v 59. členu (ZIZ) (2).

8. Materialnopravna podlaga pa je vselej odvisna od trditvene podlage. Tožeča stranka trdi, da je terjatev tožene stranke prenehala. Obveznost običajno preneha z izpolnitvijo (270. člen OZ (3) ). Preneha lahko tudi na primer s pobotom, soglasjem, poravnavo. V skladu z načelom avtonomije (3. člen OZ) se pogodbene stranke lahko tudi v izpolnitveni fazi dogovorijo za drugačen način izpolnitve, ob katerem se bo štelo, da je obveznost prenehala. V obravnavani zadevi bi utegnilo iti za tak primer. Namreč za primer, ko sta stranki izpolnitev (ki je bila po pogodbi denarna) modificirali ter jo navezali na prodajo tožničinega avtomobila. Gre predvsem za tisti del dejanske podlage tožbe, ko je govor o "kompenzaciji za dolg". Te kompenzacije ni nujno razumeti v smislu pobota v materialnopravnem smislu. Utegnila bi pomeniti tudi zgolj modifikacijo izpolnitvenega ravnanja. A v tej smeri trditvena podlaga ni bila nadalje razčlenjena. Je pa trditvena podlaga tu takšne narave, da bi utemeljevala dodatno vprašanje s strani sodišča (285. člen ZPP), kakšna je bila volja strank ob prodaji tožničinega avtomobila. Ali je bila volja strank takšna, da naj bi ob določenih predpostavkah prišlo do soglasnega prenehanja obveznosti?

9. Glede na to, da trditvena podlaga v prej opisani smeri ni bila razčiščena (285. člen ZPP) je lahko torej edina utemeljitvena podlaga za izpodbijano sodbo (ki ugotavlja prenehanje obveznosti in s tem nedopustnosti izvršbe), ta, da sta toženca prejela kupnino od prodanega tožničinega avtomobila na račun sporne terjatve. Glede tako zasnovane dejanske podlage pa pritožba izpodbijani sodbi utemeljeno očita takšne pomanjkljivosti, da je v resnici ni mogoče preizkusiti.

10. Tisto, kar manjka izpodbijani sodbi, je utemeljitvena jasnost. Utemeljitvena jasnost pa pomeni: - da sodišče svoje pristno notranje (dokazno) prepričanje pozunanji z metodo racionalne argumentacije. V dokazni oceni pri tem svojih dilem ne sme skrivati, marveč jih mora nazadnje odkrito, avtoritativno razrešiti. Pri tem ravna tudi z ustrezno uporabo pravil o trditvenem in dokaznem bremenu ter z jasno vsebinsko napolnitvijo prožnega dokaznega standarda v konkretnem primeru; - da sodišče v obrazložitvi jasno razmeji med: (a) trditveno podlago strank, (b) vsebino dokaznega gradiva (izpovedbe prič, vsebina listin ...), (c) svojo dokazno oceno tega gradiva, (d) sintezo dokazne ocene in nazadnje (e) lastnimi dejanskimi ugotovitvami, ki so obenem dejanska podlaga sodbe.

11. Ko se torej pritožbeno sodišče sprašuje, kje v obrazložitvi izpodbijane sodbe so izšiščene dejanske ugotovitve samega sodišča (torej ugotovitve, ki se ne prepletajo s povzetkom izpovedb ali celo trditev v tožbi oziroma odgovoru na tožbo), je odgovor ta, da so te zgoščene v 15. točki obrazložitve in se glasijo: "Tožeča stranka je po oceni sodišča uspela dokazati, da je dne 9. 1. 1998 resnično prišlo do prodaje tožničinega avtomobila, pri čemer sama kupnine tega dne ni prejela, sta jo pa ob nadaljnji prodaji dne 29. 1. 1998 prejela toženca in TŠ".

12. Že ta dejanska ugotovitev sama po sebi pritožbenemu sodišču nujno nalaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Iz te dejanske ugotovitve namreč ne izhaja, da bi toženca na račun svoje terjatve prejela konkreten denarni znesek, dobljen s prodajo avtomobila. Srž te nejasne dejanske ugotovitve je, da sta kupnino prejela toženca in TŠ. To, da se v osrednji nosilni dejanski ugotovitvi pojavi TŠ, ki ni subjekt pravnega razmerja, iz katerega izvira sporna terjatev, celotno zadevo povsem zamegli. Zamegli jo do te mere, da sodbe ni mogoče preizkusiti, kajti tu v resnici manjkajo razlogi dejanske narave o odločilnem dejstvu. Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker gre za kršitev, ki je pritožbeno sodišče spoštujoč načelo ekonomičnosti postopka iz 11. člena ZPP in upoštevaje pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ne more samo odpraviti, je v skladu s pooblastilom iz 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Napotki za nadaljnje sojenje o glavni stvari, so razvidni iz gornje obrazložitve.

13. Ker je tožena stranka uspela s pritožbo proti glavni stvari, o pritožbi tožeče stranke proti zavrnilnemu delu izreka glede o stroških postopka oziroma o premalo priznanih stroških, vsebinsko ni moglo odločati. Ker z razveljavitvijo odločitve o glavni stvari, tako tudi niso podani pogoji za odločanje o stroških, je pritožbeno sodišče posledično ugodilo pritožbi tožeče stranke in odločitev tudi v stroškovnem delu razveljavilo. To se nanaša tudi na za tožečo stranko neugoden del (pooblastilo iz 3. točke 365. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; ter še kasnejše spremembe tega predpisa)

(2) Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS, št. 51/1998 ter kasnejše spremembe, nazadnje upoštevana v Uradnem listu RS, št. 14/2012)

(3) Obligacijski zakonik (Ur. list RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami)