Jedro

Presoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je 22.11.1992 poškodovala kot sopotnica v avtomobilu, v katerega je trčilo tovorno vozilo. Od tožene zavarovalnice je zahtevala plačilo 15.000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje ji je za telesne bolečine prisodilo 3.500.000 SIT (od zahtevanih 6.000.000 SIT) odškodnine, za strah 500.000 SIT (od zahtevanih 1.000.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 7.000.000 SIT (od zahtevanih 8.000.000 SIT). Zato je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 11.000.000 SIT odškodnine, presežni tožbeni zahtevek zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in odškodnino za telesne bolečine znižalo na 1.500.000 SIT, v ostalem delu pa je toženkino pritožbo in v celoti tožničino pritožbo zavrnilo in še odločilo o pritožbenih stroških. Skupni znesek na pritožbeni stopnji prisojene odškodnine tako znaša 9.000.000 SIT.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija zavrnitev 6.000.000 SIT, v uvodu uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe, v razlogih pa tudi procesno kršitev, ter predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnica izraža razočaranje nad odločitvijo prvostopenjskega, še bolj pa nad odločitvijo drugostopenjskega sodišča. Meni, da gre pri njej za katastrofalno škodo, kar da izhaja iz izvedenskih mnenj. Pri telesnih bolečinah poudarja glavobole, zasvojenost s tabletami, vrtoglavice, zanašanje pri hoji, šumenje v ušesih, itd.. Trdi, da se ugotovljeni obseg telesnih bolečin nanaša le na udarnine in da torej pritožbeno sodišče očitno ni upoštevalo samega pretresa možganov. Tu revizija vidi procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede na tožničino starost trideset let ob nesreči bo tožnica glavobole trpela do konca svojega življenja, ne pa le en dan, kot navaja pritožbeno sodišče. Revizija graja zatrjevane razloge pritožbenega sodišča v zadnjem stavku prvega odstavka na četrti strani pritožbene odločbe, da so glavoboli že obseženi v postavki duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Tožničina zaskrbljenost za izid zdravljenja in nadaljnjo delazmožnost je bila utemeljena, kar izhaja iz izvedenskega mnenja, zaradi česar je tudi ta del njenega tožbenega zahtevka v celoti utemeljen. Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnica poudarja, da ni več sposobna za delo, da je osebnostno spremenjena, da je prišlo do upada intelektualnih sposobnosti in do naglušnosti. Meni, da ji gre večja odškodnina tudi zato, ker je poteklo že petnajst let od nesreče in omenja, da ji je toženka po izdaji prvostopenjske sodbe nakazala le 8.000.000 SIT. Na koncu revizija ugovarja tudi odločitvi o pritožbenih stroških.

Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v pritožbenem postopku ni prišlo do revizijsko uveljavljane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizija namreč napačno razume razloge pritožbenega sodišča na koncu prvega odstavka na četrti strani pritožbene sodbe. Sodišče ni zapisalo, da so v ugotovljenem obdobju telesnih bolečin zajeti tudi glavoboli. Kakšen je dejanski obseg te oblike nepremoženjske škode, je jasno zapisalo že prvostopenjsko sodišče, kar je sprejelo tudi drugostopenjsko sodišče, v grajanih razlogih pa je (pravilno) zapisalo še, da so tiste prizadetosti oziroma zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki so posledica glavobolov, pravno priznana škoda pri drugi obliki nepremoženjske škode. Ali z drugimi besedami: kadar oškodovanec zaradi hudih glavobolov trpi prikrajšanje tudi pri svoji življenjski aktivnosti, se to prikrajšanje ne upošteva pri telesnih bolečinah, pač pa pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Dejanska podlaga za odločanje v tej zadevi so naslednje ugotovitve obeh sodišč. Tožnica je bila v času nesreče trideset let stara delavka. Zaradi trčenja je prišlo do pretresa možganov, ugotovljene so bile udarnine glave, prsnega koša, stegnenice, odrgnina na čelu in v zatilju, kasneje pa je bila potrjena tudi udarnina možganov. Tožnica je bila v bolnici od 22.11. do 27.11.1992, nato pa je morala hoditi na številne kontrole, specialistične preglede, bila je tudi psihološko testirana. Trpela je številne nevšečnosti med zdravljenjem v obliki vrtoglavic, motenj spanca, utrudljivosti, preobčutljivosti na obremenitve in te nevšečnosti občasno, vendar v blažji obliki, trpi še sedaj. Hude bolečine je prestajala en dan, srednje dva do štiri dni, lažje sedem dni, značilni pa so bili občasni glavoboli, ki so bili tudi zelo pogosti in občasno tudi hudi, zaradi česar je jemala tablete, od katerih je postala delno odvisna. Glavobole tudi sedaj še pogosto trpi in si jih zato lajša s tabletami. Za to obliko škode je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 3.500.000 SIT odškodnine, pritožbeno sodišče pa jo je znižalo na 1.500.000 SIT.

Tožnica je po zbuditvi iz nezavesti trpela sekundarni strah večje intenzivnosti zaradi nevšečnosti v zvezi z udarnino možganov, ki je bila ugotovljena šele 19.1.1993, od takrat dalje pa zaskrbljenost pred invalidnostjo. Za to obliko škode sta obe sodišči tožnici prisodili 500.000 SIT odškodnine.

Okvara možganovine je povzročila celo tožničino osebnostno spremenjenost, ki se kaže v občasnih stanjih napetosti, razburljivosti, nestrpnosti, vzkipljivosti, prišlo je tudi do delnega upada tožničinih intelektualnih sposobnosti v lažji obliki glede na njeno primarno intelektualno bornost. Čustvena komponenta je nerazgibana in hladna, pri njej je poudarjena svojeglavost, prepirljivost in raztresenost. To je po mnenju izvedencev posledica slabše zapomljivosti. Pri tožnici je prišlo tudi do lažje obojestranske naglušnosti. Težave ima v osebnih stikih, tako partnerskih in družinskih, kot tudi splošnih socialnih stikih. Tožnica ne bo več sposobna za delo in bo potrebna invalidska upokojitev. Sama pri vseh težavah v izpovedi poudarja čustvene težave, nesposobnost koncentracije, oteženo branje in gledanje televizije. Zaradi vsega navedenega tožnica trpi in bo trpela duševne bolečine. Za to obliko škodo sta ji obe sodišči prisodili 7.000.000 SIT odškodnine.

Pravna podlaga za določitev pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika), ki vsebujeta merila za odločanje o odškodnini. Pri vrednotenju nepremoženjske škode sta sodišči izhajali iz dejansko ugotovljenega obsega tožničine škode, nato pa opravili širšo individualizacijo primera tako, da sta ga objektivno primerjali s primerljivim obsegom škode pri podobnih telesnih poškodbah v sodni praksi, določili razpon, ki ustreza takim škodam, nato pa sta opravili še ožjo individualizacijo, pri kateri sta kriterije uporabili glede na konkretno dejansko stanje. Pri tem je bila materialnopravna presoja pritožbenega sodišča nekoliko drugačna od presoje prvostopenjskega sodišča. Pravno zmotno je stališče revizije, da gre pri tožnici za tako imenovano katastrofalno škodo. Čeprav subjektivno tožnica mogoče res tako dojema svojo škodo, pa so objektivni kriteriji za pravno opredelitev določene škode kot katastrofalne strožji in zahtevajo izjemno težo same poškodbe in njenih posledic. Ugotovitve o dejanskem obsegu tožničine škode ne omogočajo take opredelitve.

Revizijsko sodišče je preverilo materialnopravno pravilnost uporabe kriterijev iz 200. in 203. člena ZOR. Ugotovilo je, da je izpodbijana odškodnina skladna z navedenimi kriteriji. Pritožbeno sodišče je pri tem ustrezno vrednotilo tudi vse okoliščine, na katere se sklicuje revizija, torej tudi tožničino starost. Od vložitve tožbe do izdaje prvostopenjske sodbe je v tej zadevi zares poteklo sedem let, vendar so pri spornem temelju in hujših poškodbah sodni postopki (tudi zaradi večkratnih sojenj kot v tej zadevi) približno toliko dolgi v precejšnjem številu odškodninskih zadev, zaradi česar se ta okoliščina odraža v višini prisojene odškodnine, ki upošteva razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da pomeni prisoja 9.000.000 SIT glede na povprečno plačo v času izdaje prvostopenjske sodbe 62,46 plač. Taka celotna prisoja je primerno uvrščena v siceršnjo prisojo odškodnin v primerljivih zadevah.

Revizijskih trditev v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških revizijsko sodišče ni obravnavalo, ker gre v tem delu odločitve za sklep, ki pa nima narave sklepa o končanju postopka (prvi odstavek 384. člena ZPP).

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te sodbe, ki zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških.