Jedro

Na tožbene navedbe, ki so za odločitev v tem upravnem sporu bistvene, je sodišče prve stopnje odgovorilo zgolj pavšalno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 16.5.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi prizadetih strank V. in M.L. ter odločbo Upravne enote Š.L. z dne 27.7.1999, s katero je bilo investitorju M.K. izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo poslovno-proizvodnega objekta na zemljišču parc. št. 337/2 k.o. S., pod tam navedenimi pogoji, odpravila in zadevo vrnila temu organu v nov postopek (2. točka izreka), pritožbo tožnikov zoper navedeno odločbo pa je zavrgla (1. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno pojasnila, kdo je lahko stranka v postopku oziroma kdo lahko pridobi lastnost stranke v upravnem postopku.

Dodaja le, da skupina ljudi ne more biti stranka v postopku iz naslova varovanja javnega interesa. Tega namreč varuje že upravni organ, ko ugotavlja, ali so izpolnjeni zahtevani pogoji. Skupina ljudi je lahko stranka v postopku samo, če je lahko nosilec pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku. V obravnavanem primeru pa se ne odloča o takih pravicah in obveznostih, katerih nosilec bi lahko bila neformalno organizirana skupina ljudi.

Tožniki v pritožbi navajajo, da opravljene meritve dokazujejo, da je področje P3/2 PUP Občine Š.L., kamor sodi parc. št. 337/2 k.o. S. in sporen predvideni poseg, preobremenjeno in zato v nasprotju z 12. členom Uredbe o hrupu v naravnem in življenjskem okolju (Uradni list RS z dne 4.8.1995). Ne strinjajo se z ugotovitvijo sodišča, da upravni organ v smislu varovanja javnega interesa že pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev varuje okolje in ljudi na ogroženem področju. Kot neposredni sosedje imajo pravico zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi udeleževati se predmetnega postopka. Zlasti, ko je že z opravljenimi meritvami dokazano, da je to okolje preobremenjeno. Pritožbenemu sodišču zato predlagajo, da zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja njihovo pritožbo pretehta, izpodbijano sodbo odpravi in odloči tako, da jim prizna položaj stranke v postopku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Glede na to, da je tožena stranka pritožbo tožnikov zoper navedeno upravno dovoljenje zavrgla z utemeljitvijo, da v obravnavani zadevi niso izkazali določenega razmerja do stvari, o kateri se odloča v tem upravnem postopku, so imeli tožniki prvo možnost za izpodbijanje ugotovitve tožene stranke šele z vložitvijo tožbe v upravnem sporu. V tožbi so tožniki navajali, da so prizadeta javnost, ker sta ogrožena njihovo zdravje ter zdravo življenjsko okolje, zato jim je kršena pravica do zdravega in čistega življenjskega okolja. Izpostavili so tudi močan hrup ter navedli meritve hrupa iz preteklosti, iz katerih je razvidna velika obremenitev okolja s hrupom. Na navedene tožbene navedbe, ki so za odločitev v tem upravnem sporu bistvene, je sodišče prve stopnje odgovorilo zgolj pavšalno. S sklicevanjem na določbo 49. člena ZUP/86, ki med drugim določa, da je lahko stranka v postopku oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka, je prvostopno sodišče zaključilo, da se v obravnavanem postopku ne odloča o takšnih pravicah in obveznostih, katerih nosilec bi lahko bila neformalno organizirana skupina ljudi, ugovor v zvezi s prekomernim hrupom pa zavrnilo z utemeljitvijo, da so vprašanja, povezana s problemom hrupa, urejena v javnem interesu v posebnih predpisih. S takšno obrazložitvijo pa ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zakaj tožnikom (ne) gre položaj stranke v postopku izdaje spornega lokacijskega dovoljenja.

Zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. S tem je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka po določbi 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Zato je moralo pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.