Jedro

Z navedbami, da obsojencu kaznivo dejanje ni dokazano, da obtožba ni ponudila nobenega tehtnega dokaza, ki bi vzdržal resno presojo in da ga sodišče tudi ni izvedlo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je obsojenec storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom, vložnik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnina v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 17.5.2001 obsojenega A.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Po 2. odstavku 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 145. člena KZ določilo kazen dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovano J.L. je na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zaradi kršitve kazenskega zakona, torej razloga iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana in da Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zato zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi poudarja, da je ne vlaga zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ampak zaradi kršitve kazenskega zakona. Izraža prepričanje, da sta obe sodišči na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabili kazenski zakon oziroma napačno subsumirali dejansko stanje pod pravno normo. Z zahtevo se je treba strinjati, da gre pri kaznivem dejanju po 1. odstavku 145. člena ZKP za ogrožanje varnosti kake osebe z resno grožnjo, da bo storilec napadel njeno življenje ali telo, da mora biti grožnja objektivno zmožna doseči ogroženost tistega, kateremu je namenjena. Vendar pa nato z navedbami, da obsojencu kaznivo dejanje ni dokazano, da obtožba ni ponudila nobenega tehtnega dokaza, ki bi vzdržal resno presojo in da ga sodišče tudi ni izvedlo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je obsojenec storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom, da ima to za posledico nekaznivost njegovega ravnanja in izrek oprostilne sodbe, vložnik zahteve ponuja lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na ta način zato po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi kazenski zakon. Po 2. odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega A.M., niso podane, vložil pa jo je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.