Jedro

Iz določbe 2. odstavka 26. člena ZRPPN izhaja, da ima pravico zahtevati vrnitev zemljišča, ki je bilo odvzeto, pa ne uporabljeno v razlastitvene namene, tudi pravni naslednik razlaščenca.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. ... z dne 28.12.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote R., št. ... z dne 2.11.1995, s katerim je navedeni prvostopni organ zavrgel tožnikovo zahtevo za vrnitev razlaščenih zemljišč parc. št. 126/1 in 126/2, obeh k.o. R. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka meni, da je pravilna odločitev prvostopnega upravnega organa, da je zavrgel tožnikov zahtevek za odpravo pravnomočne odločbe o razlastitvi zemljišč, št. ... z dne 10.12.1975 Oddelka za gospodarstvo in finance Skupščine občine R. in za vrnitev navedenih razlaščenih parcel, z utemeljitvijo, da lahko, skladno z 2. odstavkom 26. člena Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (ZRPPN - Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87 in 20/89), tak zahtevek vloži le prejšnji lastnik razlaščene nepremičnine, ki je bila T.D., ne pa tudi tožnik kot dedič prejšnjega lastnika (T.D.). Zato se tožena stranka v skladu z 2. odstavkom 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) sklicuje na razloge iz prvostopnega sklepa. Tožena stranka še dodaja, da odločajo upravni organi o pravicah in obveznostih v upravnem postopku le na podlagi in v mejah ustave, zakonov, predpisov in drugih aktov (1. odstavek 2. člena Zakona o upravi - Uradni list RS, št. 67/94). Ker daje ZRPPN pravico zahtevati odpravo razlastitvene odločbe le prejšnjemu lastniku razlaščene nepremičnine, ne more pa upravni organ mimo meja, ki jih je postavil navedeni zakon. To kljub temu, da se po Zakonu o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78), ki ga navaja tožnik v pritožbi zoper prvostopni sklep, lahko dedujejo tudi določene pravice. Kajti dedujejo se lahko le pravice, ki ob zapustnikovi smrti "pripadajo" posamezniku (2., 1. odstavek 123. in 132. člen tega zakona). V obravnavanem primeru, ko prejšnja lastnica (T.D.) do svoje smrti ni vložila zahteve iz 2. odstavka 26. člena ZRPPN, kar med strankama ni sporno, se po mnenju tožene stranke ne more šteti, da je taka pravica kot obstoječa prešla z dedovanjem na tožnika kot njenega dediča. Poleg tega predmet dedovanja niso pravice s področja procesnega prava, razen, če je posebej tako predpisano, kar za prej navedeno določbo ZRPPN ni podano.

Tožnik v tožbi navaja, da je prejšnja lastnica (T.D.) z oporoko, sestavljeno pri odvetniku dne 24.5.1974, to je že pred izdajo razlastitvene odločbe z dne 10.12.1975, sklenila, da vse svoje nepremičnine in premičnine po njeni smrti pripadajo njemu kot nečaku, ki je njen edini dedič. Med postopkom razlastitve je s posebnim pooblastilom zastopal pooblaščenko, saj je celoten postopek vodil on. To je tudi razvidno iz zapisnika, sestavljenega v Občini R. dne 6.12.1975. Tako je še za življenja zastopal razlaščenko, po njeni smrti pa je kot njen edini dedič stopil v njene pravice in obveznosti. Zakon o obligacijskih razmerjih v 2. odstavku 148. člena določa, da ima pogodba učinek tudi za univerzalne pravne naslednike, razen, če je v pogodbi določeno kaj drugega ali če drugače izhaja iz same pogodbe. Odločba o razlastitvi, s katero se je takratna razlaščenka strinjala, je neke vrste pogodba, saj je v odločbi določeno odškodnino tudi sprejela. S smrtjo razlaščenke njene obveznosti in pravice niso prenehale, saj se le-te po fizični osebi podedujejo. Nekatere pravice in obveznosti so res takšne, da jih ni mogoče podedovati. To so pravice ali obveznosti, ki so strogo vezane na določeno osebo ali namenjene določeni osebi. Pravica zahtevati razlaščene nepremičnine v last in posest ni strogo osebna pravica, zato je mogoče, da to pravico uveljavlja tudi pravni naslednik razlaščenke, to je tožnik. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo. Predlaga tudi, da sodišče določi, da vse stroške upravnega spora, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila nosi tožena stranka in sicer v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve, se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja in predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba je utemeljena.

Po mnenju sodišča odločitev tožene stranke ni pravilna in ni zakonita. Po določbi 2. odstavka 26. člena ZRPPN se pravnomočna odločba o razlastitvi odpravi na zahtevo prejšnjega lastnika razlaščene nepremičnine, če razlastitveni upravičenec v dveh letih od pravnomočnosti odločbe ne izvrši pripravljalnih ali drugih del v skladu z namenom, zaradi katerega je bila nepremičnina razlaščena.

Tudi razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi so po mnenju sodišča nepravilni. Razlogi tožene stranke temeljijo na določbah 1. odstavka 2. člena Zakona o upravi in 2., 1. odstavka 123. in 132. člena Zakona o dedovanju. Po mnenju tožene stranke se v obravnavanem primeru, ko prejšnja lastnica (T.D.) do svoje smrti ni vložila zahteve iz citiranega 2. odstavka 26. člena ZRPPN, kar med strankama ni sporno, ne more šteti, da je taka pravica kot obstoječa prešla z dedovanjem na tožnika kot dediča, pa tudi navedena določba ZRPPN ne navaja, da bi ta pravica prešla tudi kot pravica s področja procesnega prava na univerzalne dediče. Tako stališče je po presoji sodišča nepravilno.

Tožnik sicer nima prav, ko se v tožbi sklicuje na določbo 2. odstavka 148. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, da je odločba o razlastitvi, s katero se je takratna razlaščenka strinjala, neke vrste pogodba, saj je v odločbi določeno odškodnino tudi sprejela. Iz ZR namreč opredelitev odločbe o razlastitvi kot pogodbe ne izhaja.

Je pa upoštevna tožnikova trditev, da pravico zahtevati odpravo pravnomočne odločbe o razlastitvi lahko uveljavlja tudi pravni naslednik razlaščenke, saj je po mnenju sodišča mogoče razumeti citirano določbo 2. odstavka 26. člena ZRPPN, da pojem: prejšnji lastnik razlaščene nepremičnine, kar je bila razlaščenka do svoje smrti, razširja tudi na pravne naslednike, čeprav jih v tej določbi ne navaja. Že iz razlage te določbe izhaja, da ima pravico zahtevati vrnitev zemljišča, ki je bilo odvzeto z razlastitvijo, pa ne uporabljeno v razlastitvene namene, tudi pravni naslednik razlaščenca (glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-83/96 z dne 19.3.1998 - Uradni list RS, št. 27/98).

V ponovnem postopku bo tožena stranka ponovno obravnavala tožnikovo pritožbo zoper prvostopni sklep in pri svoji odločitvi uporabila določbo 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Seveda pa bo morala v zvezi s tem upoštevati tožnika kot predlagatelja zahteve za odpravo pravnomočne razlastitvene odločbe z dne 10.12.1975 in odločiti o njegovi zahtevi.

Sodišče je glede na navedeno ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - ZUS). Določbo ZUS je sodišče uporabilo smiselno kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).

Na pravno stališče in pripombe v tej sodbi je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).

Ni upošteven tožnikov predlog za povrnitev stroškov upravnega spora, saj v v upravnih sporih po določbi 61. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške.