Jedro

Ob ugotovitvi, da je isti priporni razlog še vedno podan, sodišču za takšno presojo ni potrebno v sklepu, izdanem na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP, (ponovno) utemeljevati vseh zakonskih pogojev iz 201. člena ZKP (utemeljenost suma, priporni razlog, neogibnost pripora), ki izhajajo iz prej izdanih sklepov o odreditvi oziroma o podaljšanju pripora.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje X K 12093/2015 s 27. 11. 2015 in vrnitvi zadeve v novo sojenje (z njo je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu je bila izrečena kazen pet let zapora in denarna kazen v višini 300 dnevnih zneskov, to je 3.000,00 EUR; na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 pa mu je bil v izrečeno zaporno kazen vštet čas pripora in ekstradicijskega zapora (od 15. 1. 2015 dalje) na podlagi sedmega odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preizkusilo, ali so še dani razlogi za pripor. S sklepom III Kp 12093/2015 z 12. 8. 2016 je odločilo, da se pripor, odrejen zoper obtoženca iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, odpravi in odredi takojšnja izpustitev obtoženega na prostost. Ta sklep je Vrhovno sodišče s sklepom I Kp 12093/2015 s 30. 8. 2016, ko je obravnavalo pritožbo okrajne državne tožilke in ji ugodilo, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje. Z izpodbijanim sklepom s 5. 9. 2016 je Višje sodišče v Kopru sklenilo, da so razlogi za pripor, odrejen zoper obtoženega I. K. iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, še podani in se zato pripor podaljša. 2. Obtoženčev zagovornik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter iz razlogov drugega odstavka 371. člena ZKP), zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve ustavnih pravic iz 19., 20. ter 22. člena Ustave RS ter zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku po tretjem odstavku 5. člena EKČP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da priporni razlog begosumnosti pri obtožencu ne obstaja in ga izpusti na prostost. V pritožbi med drugim navaja, da v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni razpisalo narokov za glavno obravnavo, v zadevi X K 40462/2014, ki z obravnavano nima nikakršne zveze, razpisani naroki v ničemer ne vplivajo na obtoženčev pravni položaj. S strani Vrhovnega sodišča izpostavljene okoliščine, na katere se opira izpodbijani sklep višjega sodišča (visoka zagrožena kazen, večje število izvršitvenih dejanj, večja količina zdravju nevarnih drog itd.) so protispisne. Obtoženčevo ravnanje po izpustitvi na prostost, po mnenju pritožnika, ne potrjuje sklepanja o obtoženčevi domnevni begosumnosti. Zavzema se za odreditev milejšega ukrepa za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti v postopku ter poudarja, da sodišče odločitve glede razumnega roka trajanja pripora ni utemeljilo z vidika meril za presojo razumnega trajanja pripora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom izdanim na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP ugotovilo, da je pri obtožencu še vedno podan priporni razlog begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Po določbi sedmega odstavka 372. člena ZKP, če je obtoženec v priporu, preizkusi sodišče druge stopnje, ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotovi, da so razlogi za pripor še podani, ali pa pripor odpravi. Glede na tako zakonsko določbo sodišče druge stopnje presoja le, ali so razlogi iz katerih je bil zoper obtoženca pripor odrejen, še podani, oziroma, ali so nastopile okoliščine, ki narekujejo odpravo pripora. Ob ugotovitvi, da je isti priporni razlog še vedno podan, sodišču za takšno presojo ni potrebno v sklepu, izdanem na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP (ponovno) utemeljevati vseh zakonskih pogojev iz 201. člena ZKP (utemeljenost suma, priporni razlog, neogibnost pripora), ki izhajajo iz prej izdanih sklepov o odreditvi oziroma o podaljšanju pripora.

5. V pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora obtožencu ob izreku obsodilne sodbe sodišča prve stopnje (sklep s 27. 11. 2015) so navedeni obširni razlogi, tako o pripornem razlogu iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, kot o neogibnosti pripora za potek kazenskega postopka, vključno s presojo, zakaj v danem primeru pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Tako iz razlogov sklepa izhaja presoja teže obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ki ga je zakonodajalec že glede na predpisano kazen uvrstil med težja, družbi nevarna dejanja, katerega težo povečuje dejstvo, da sta dve izvršitveni dejanji izvršeni v hudodelski združbi, način storitve, okoliščine, ki zadevajo značaj obtoženca ter njegove aktualne življenjske razmere, ki kažejo na nevarnost pobega v tujino, v primeru, če bi bil izpuščen. Obtoženec je bil že po začetku kazenskega postopka sodišču nedosegljiv, na ozemlju BiH, kjer se je uspešno skrival do prijetja bosanskih varnostnih organov ima po podatkih kazenskega spisa partnerko, državljanko BiH, s katero se je nameraval poročiti zaradi pridobitve državljanstva.

6. Višje sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom s 5. 9. 2016 ugotovilo, da je pri obtožencu priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP (priporni razlog begosumnosti) torej isti priporni razlog, iz katerega je bil zoper obtoženca pripor odrejen 1. 2. 2015 in tekom postopka in ob izreku obsodilne sodbe sodišča prve stopnje podaljševan, še podan ter da se niso spremenile okoliščine, ki terjajo zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obtoženec storil obravnavano kaznivo dejanje, o obstoju begosumne nevarnosti ter sorazmernosti in neogibnosti pripora (3. točka obrazložitve sklepa). Ob upoštevanju nove okoliščine, ki sodišču ob času odločanja 12. 8. 2016 ni bila znana, to je, da je sodišče prve stopnje v zadevi III Kp 40462/2014, ki naj bi bila z obravnavano zadevo združena v enotno obravnavanje, že razpisalo kontinuirane tedenske naroke za glavno obravnavo od septembra 2016 do februarja 2017, je presodilo, da je trajanje pripora še v okviru razumnega časa, ki ga zahteva določba prvega odstavka 23. člena Ustave RS.

7. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča v izpodbijanem sklepu tako glede pripornega razloga, kot glede neogibnosti pripora zaradi teka kazenskega postopka ter presojo, da je trajanje pripora še v okviru razumnega časa. Okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora, se tekom kazenskega postopka niso v ničemer spremenile, kar potrjujejo podatki kazenskega spisa. Okoliščine, ki tako izkazujejo obtoženčevo begosumnost in nevarnost njegovega pobega, se glede na podatke kazenskega spisa (list. št. 968 - prošnja za mednarodno pravno pomoč iz katere izhaja, da je obtoženec sodišču nedosegljiv ter list. št. 970-976 odredba za razpis tiralice) z odločitvijo sodišča druge stopnje na seji 5. 9. 2016 niso spremenile v obtoženčevo korist. Navedbe v pritožbi, da obtoženec ni begosumen, da je dosegljiv državnim organom na domačem naslovu, ter da zanj prihaja v poštev kateri od milejših ukrepov za zagotovitev njegove navzočnosti v kazenskem postopku, zato ne prepričajo.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.