Jedro

Sodišče prve stopnje je absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP storilo s tem, ko je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da sta toženki dolžni tožniku iz naslova stroškov solidarno plačati 8.124,04 EUR, iz izreka sodbe pa solidarna odgovornost plačila pravdnih stroškov ne izhaja. Zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe preizkus stroškovne odločitve ni mogoč.

Tožnik je s tožbo vtoževal plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v obliki mesečne rente. Sodišče pri tem smiselno upošteva določbo 40. člena ZPP, po kateri se v primeru, da se zahtevek nanaša na bodoče dajatve, ki se ponavljajo, vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne, pritožbi druge tožene stranke pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu II. točke izreka, ki se nanaša na drugo toženo stranko razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbe druge tožene stranke in o tožnikovih stroških odgovora na pritožbo se pridrži za končno odločbo.

III. Tožnik sam krije stroške svoje pritožbe.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, kolikor presega pravnomočno dosojene zneske iz sodbe tega sodišča opr. št. P 2331/2007 z dne 5. 11. 2009 v zvezi s sklepom in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 920/2010 z dne 10. 2. 2011, ter (II.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika, odmerjenih na 8.124,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila tožnik in druga tožena stranka. Slednja le zoper stroškovno odločitev. Z delno sodbo II Cp 3094/2011 z dne 14. 12. 2011 je Višje sodišče v Ljubljani odločilo o pritožbi tožnika zoper odločitev o glavni stvari v delu, ki se je nanašal na drugo toženo stranko. Ni pa odločilo o pritožbi tožnika zoper odločitev o glavni stvari v delu, ki se je nanašal na prvo toženo stranko, ter o pritožbi tožnika in drugo tožene stranke zoper stroškovno odločitev, ker so bile podane procesne ovire zaradi stečajnega postopka, ki je bil začet zoper prvo toženo stranko. Glede na navedeno in ker je tožnik umaknil pritožbo v delu, ki se je nanašal na prvo toženo stranko, je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi tožnika zoper stroškovno odločitev glede drugo tožene stranke ter o pritožbi drugo tožene stranke.

3. Tožnik v pravočasni pritožbi zoper stroškovno odločitev navaja, da je odmera stroškov v delu, ki se nanaša na stroške dopolnjenega izvedenskega mnenja izvedenca T. H. v znesku 323,00 EUR, nepravilna. Sodišče tožniku teh stroškov ni priznalo iz razloga, ker dopolnitve izvedenskega mnenja ni uporabilo, vendar pa to dejansko ni točno, saj se je sodišče na dopolnjeno izvedensko mnenje sklicevalo, le neutemeljeno mu je odreklo dokazno vrednost. 4. Druga tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz stroškovne odločitev ni razvidno, na katero od toženk se obveznost plačila pravdnih stroškov tožnika nanaša. Stroški so tudi nepravilno odmerjeni. Ne drži, da je tožnik v razmerju do drugo tožene stranke uspel v pretežnem delu. Tožnik je za čas do 1. 10. 1999 zahteval plačilo 8.721,42 EUR, prisojeno pa mu je bilo le 439,27 EUR. Za čas od 1. 11. 1999 dalje je zahteval plačilo mesečne rente po 800,00 DEM v tolarski protivrednosti, prisojena pa mu je bila mesečna renta zgolj v višini 307,86 EUR. Od tako dosojenega zneska je druga tožena stranka dolžna tožniku plačati le znesek v višini preostanka zavarovalne vsote, t.j. 2.136,88 EUR. Skupaj s pravnomočno dosojeno odškodnino v višini 31.328,85 EUR je bila torej druga tožena stranka obsojena le na plačilo 33.465,73 EUR z obrestmi. Kar pomeni, da je tožnik v razmerju do druge tožene stranke uspel le z minimalnim delom zahtevka. Meni, da tožniku ne dolguje po pobotanju stroškov iz tega naslova ničesar.

5. Tožnik je na pritožbo druge tožene stranke odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba druge tožene stranke pa je utemeljena.

K pritožbi druge tožene stranke:

7. Druga tožena stranka pravilno opozarja, da je odločitev o stroških obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je navedeno kršitev storilo s tem, ko je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da sta toženki dolžni tožniku iz naslova stroškov solidarno plačati 8.124,04 EUR, iz izreka sodbe pa solidarna odgovornost plačila pravdnih stroškov ne izhaja. Zaradi pojasnjenega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe preizkus stroškovne odločitve ni mogoč. Tudi sicer izrek stroškovne odločitve ni povsem razumljiv, saj iz njega ne izhaja jasno, na katero od toženk se obveznost plačila pravdnih stroškov tožnika nanaša oziroma kolikšen znesek stroškov je dolžna plačati tožniku vsaka od toženk.

8. Zaradi ugotovljene procesne kršitve je pritožbeno sodišče pritožbi druge tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v delu II. točke izreka, ki se nanaša na drugo toženo stranko, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tako v izreku kot obrazložitvi odločbe jasno navesti, ali je odgovornost toženk za stroške tožnika solidarna ali deljena. Ko bo ponovno ugotavljalo uspeh pravdnih strank, bo moralo upoštevati, da uspeh prve tožene stranke ni bil enak uspehu druge tožene stranke, kot je štelo z izpodbijano sodbo, saj je bila druga tožena stranka obsojena na plačilo odškodnine le do višine zavarovalne vsote, kar pa ne velja za prvo toženo stranko. Ker je uspeh pravdnih strank odvisen od tega, kaj je bilo s tožbo zahtevano, se bo moralo jasno opredeliti tudi do tega vprašanja. Glede na to, da je tožnik s tožbo vtoževal tudi plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v obliki mesečne rente, naj pri tem smiselno upošteva določbo 40. člena ZPP, po kateri se v primeru, da se zahtevek nanaša na bodoče dajatve, ki se ponavljajo, vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let. Citirano določbo naj smiselno upošteva tudi pri ugotavljanju višine dosojene odškodnine za premoženjsko škodo.

9. Odločitev o stroških pritožbe druge tožene stranke in o tožnikovih stroških odgovora na pritožbo se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

K pritožbi tožnika:

10. Po presoji pritožbenega sodišča tožniku utemeljeno niso bili priznani stroški za dopolnitev izvedenskega mnenja T. H. v višini 323,00 EUR, saj niso bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Sodišče prve stopnje omenjene dopolnitve izvedenskega mnenja, ki jo je zahteval tožnik, v postopku odločanja ni uporabilo, saj je izvedenec v njej naredil dva izračuna rente, ob predpostavki, da je bila tožnikova začetna urna postavka 350,00 SIT/uro, kot je zatrjeval tožnik, vendar pa mu tega ni uspelo dokazati. Tožnik v pritožbi sicer trdi, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na navedeno dopolnitev, vendar pa ji je neutemeljeno odreklo dokazno vrednost, s čimer pa ne more uspeti. Višje sodišče v Ljubljani je namreč, ko je odločalo o pritožbi tožnika v delu, ki se je nanašal na odločitev o glavni stvari v razmerju do druge tožene stranke, sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede urne postavke, ki jo je treba upoštevati pri izračunu rente, ter posledično zavrnilo pritožbo tožnika, ki je vztrajal, da je bila njegova začetna urna postavka 350,00 SIT/uro, kar je upošteval izvedenec H. v dopolnitvi izvedenskega mnenja. Višje sodišče v Ljubljani je torej pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da dopolnitve izvedenskega mnenja ni moč uporabiti.

11. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP). Ob tem velja dodati, da dejstvo, da je bila odločitev o pravdnih stroških v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, v celoti razveljavljena, takšne odločitve ne preprečuje, saj tožnik, ne glede na to, kako bo odločilo sodišče prve stopnje o pravdnih stroških v novem postopku, do povračila teh stroškov ne bo upravičen.

12. Ker je tožnik s pritožbo v celoti propadel (in sicer tako z delom pritožbe zoper I. točko izreka, ki se je nanašal na drugo toženo stranko – glej delno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3094/2011 z dne 14. 12. 2011, kot s pritožbo zoper II. točko izreka), sam krije stroške svoje pritožbe (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).