Jedro

Nasprotje v razlogih sodbe sodišča prve stopnje ni le navidezno, ampak je očitno. Dejstva, ali je tožnik grozil policistu s pištolo in nožem in pri tem segel celo v žep, so odločilna, njihov obstoj pa je v razlogih sodbe sodišča prve stopnje enkrat ugotovljen (pri tožnikovi soodgovornosti), drugič pa ne (pri utemeljevanju odgovornosti tožene stranke). Razlogi o odločilnih dejstvih so si tedaj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). Ta je bila storjena v postopku pred sodiščem prve stopnje, s tem, ko je pritožbeno sodišče očitno nasprotje o odločilnih dejstvih opredelilo le kot navidezno (pri čemer trditve, da je nasprotje le navidezno ni z ničemer obrazložilo), pa je enako absolutno kršitev postopka zagrešilo tudi samo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in v še izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva tudi v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški revizijskega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in mu prisodilo odškodnino v znesku 4.666.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožniku povrniti stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, ob upoštevanju tožnikove soodgovornosti do 1/3, v zavrnilnem delu, ki se je nanašal na plačilo izgubljenega zaslužka in plačevanje mesečne rente ter glede stroškov postopka. V tem delu je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ostalem (glede tožnikove soodgovornosti do 1/3 in glede zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje, ki se je nanašal na odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik je že v pritožbi zatrjeval, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj so razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedlo to sodišče, med seboj v nasprotju. V tistem delu razlogov, kjer je sodišče prve stopnje obrazložilo odgovornost tožene stranke, je navedlo, da policistu J., ki je poškodoval tožnika, ne verjame, da je imel tožnik pištolo in nož in da mu je grozil, da ga bo ubil, ter pri tem segel v žep. V delu, v katerem je obrazložena soodgovornost tožnika do 1/3, pa je v razlogih sodišča prve stopnje navedeno, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo zato, ker je policistu J. grozil z nožem in pištolo, pri tem pa segel v žep. To očitno nasprotje v razlogih sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi opredelilo kot navidezno. Po mnenju revizije pa je nasprotje več kot očitno in ne navidezno. Zato naj se reviziji tako ugodi, da bo ugotovljena 100-odstotna odškodninska odgovornost tožene stranke. Glede na obseg utrpljene škode je bila tožniku prisojena tudi prenizka odškodnina. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožniku prisojena vsa zahtevana odškodnina.

Revizija tožnika je bila vročena toženki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP 1977).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - v nadaljevanju ZPP.

Glede na dosedanji potek postopka je obseg revizijskega preizkusa naslednji: - odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik do 1/3 soodgovoren za nastalo škodo in s tem posledično znižanje vseh prisojenih denarnih zadoščenj za navedeni odstotek; - zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti nad v postopku pred sodiščem prve stopnje prisojenim in v postopku pred sodiščem druge stopnje potrjenim zneskom (z zahtevki za plačilo denarnih zadoščenj za druge oblike nepremoženjske škode je tožnik po višini uspel v celoti, znižanje odškodnine pa je posledica odločitve sodišč, da je do 1/3 soodgovoren za nastalo škodo).

Glede navedenega obsega, ki je bil v dosedanjem postopku pravnomočno zavrnjen, je tožnikova revizija v celoti utemeljena.

Obstoj dejstev, da je tožnik grozil policistu z nožem in pištolo, pri tem segel v žep in vpil, da ga bo ubil, je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval le policist J. Sodišče prve stopnje je to njegovo izpovedbo (tako kot tudi njegovo izpovedbo o tem, da naj bi poškodoval tožnika z gumijevko in ne z anteno prenosne radijske postaje) ocenilo kot neprepričljivo in je v delu, v katerem je utemeljevalo odškodninsko odgovornost tožene stranke, ni upoštevalo. Po oceni drugih izvedenih dokazov je ugotovilo, da je policist J. poškodoval tožnika z anteno prenosne radijske postaje, da tožnik policistu J. ni nudil nikakršnega odpora, da se je celo umikal pred napadajočim policistom, da sta vpila policist in tožnik, vendar pa tožnik pri tem ni imel pri sebi nobenega nevarnega predmeta (razlogi na šesti strani in v prvem odstavku na sedmi strani sodbe sodišča prve stopnje). V delu, v katerem je sodišče obrazložilo tožnikovo soodgovornost, pa je v razlogih navedlo, da je začel tožnik na policista kričati in mu groziti, da ga bo ubil, vpil naj bi, da ima pri sebi pištolo in nož, česar se je policist ustrašil in tožnika z anteno UHF postaje udaril v glavo in mu pri tem poškodoval oko (zadnji odstavek na sedmi strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje).

Iz navedenih razlogov, ki so povzeti iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, je jasno razvidno, da naj bi se isti škodni dogodek pripetil na dva bistveno različna načina, kar pa ni mogoče. Tožnik je na opisano neskladje oziroma nasprotje v razlogih sodbe sodišča prve stopnje opozoril v svoji pritožbi in trdil, da je sodišče prve stopnje pri obravnavanju zadeve zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora sicer pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti, vendar pa je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi te njegove trditve zavrnilo s kratko obrazložitvijo, da je nasprotje le navidezno.

Po mnenju revizijskega sodišča nasprotje v razlogih sodbe sodišča prve stopnje ni le navidezno, ampak je očitno, na kar tožnik v reviziji utemeljeno opozarja. Dejstva, ali je tožnik grozil policistu s pištolo in nožem in pri tem segel celo v žep, so odločilna, njihov obstoj pa je v razlogih sodbe sodišča prve stopnje enkrat ugotovljen (pri tožnikovi soodgovornosti), drugič pa ne (pri utemeljevanju odgovornosti tožene stranke). Razlogi o odločilnih dejstvih so si tedaj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Ta je bila storjena v postopku pred sodiščem prve stopnje, s tem, ko je pritožbeno sodišče očitno nasprotje o odločilnih dejstvih opredelilo le kot navidezno (pri čemer trditve, da je nasprotje le navidezno ni z ničemer obrazložilo), pa je enako absolutno kršitev postopka zagrešilo tudi samo. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo (394. člen ZPP).

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v celoti, sodbo sodišča prve stopnje pa v delu, ki se nanaša na obseg tožnikove soodgovornosti (1/3) in posledično s tem zmanjšanja prisojenih zneskov za 1/3 in glede celotnega zavrnilnega dela iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po mnenju revizijskega sodišča namreč tožnik v reviziji utemeljeno opozarja, da mu iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti ni bila prisojena pravična denarna odškodnina, saj primerjava obsega tožnikovega zmanjšanja življenjske aktivnosti, zaradi katere duševno trpi, z drugimi oškodovanci (npr.: mag. Dunja Jadek Pensa in soavtorji: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 152 in nasl.) pokaže, da bi morala biti tožniku iz tega naslova prisojena višja odškodnina.

Kadar Vrhovno sodišče pri obravnavanju izrednega pravnega sredstva ugotovi, da je bilo pri odmeri denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo zmotno uporabljeno materialno pravo, samo odmeri odškodnino, ki je v skladu s kriteriji iz 200. in 203. člena ZOR in tedaj pravična ter materialnopravno pravilna. Zaradi procesne situacije, ki je nastala po razveljavitvi dela, ki se nanaša na tožnikovo soodgovornost, in dejstva, da je pritožbeno sodišče razveljavilo del, ki se nanaša na povrnitev gmotne škode in stroškov postopka, pa tega v obravnavanem primeru ni bilo mogoče storiti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.