Jedro

Uvrstitev plačilnih nalogov s strani Agencije Republike Slovenije za plačilni promet v vrstni red plačil je treba šteti za uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je, da se dolgovani znesek poplača takrat, ko sredstva na računu zavezanca omogočajo poplačilo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo z dne 12. 11. 2004, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada L. z dne 5. 6. 2003 (razen v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov za pot izterjevalca). S slednjim je prvostopenjski organ zoper revidenta uvedel postopek prisilne izterjave davčnega dolga, zamudnih obresti in stroškov prisilne izterjave iz njegovega premičnega premoženja na podlagi dveh seznamov zaostalih obveznosti, iz katerih izhaja, da se terjata davek od prometa proizvodov in nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Gre za davčni dolg družbe A. d.o.o., ki je bila izbrisana po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij, revident pa je bil njen aktivni družbenik.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče pritrjuje odločitvi ter razlogom tožene stranke. Navaja, da revident svoji odgovornosti za davčni dolg ne ugovarja, njegovi ugovori v zvezi z zastaranjem pravice do izterjave davčnega dolga in izračunom zamudnih obresti pa so po njegovi presoji neutemeljeni.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo revident vlaga revizijo (prej pritožbo). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglaša tudi stroške postopka. Meni, da je postopek prisilne izterjave za znesek zamudnih obresti, ki presega glavnice, nepravilen in nezakonit, v zvezi s čimer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006. Meni tudi, da je nastopilo zastaranje pravice do izterjave davka od prometa proizvodov. Čeprav so bile obveznosti ves čas v vrstnem redu za poplačilo pri Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet (v nadaljevanju Agencija), to zastaranja ni pretrgalo, saj čakanja v vrstnem redu ni mogoče šteti za dejanje ali aktivnost davčnega organa. Prav tako naj bi nastopilo zastaranje pravice do izterjave nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, saj je od izvršljivosti odločb, s katerimi je bila ta obveznost odmerjena, do izdaje izpodbijanega sklepa, preteklo več kot pet let. 4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru gre za prisilno izterjavo davčnih obveznosti, glede katere revident uveljavlja zastaranje. V času izdaje izpodbijanega prvostopenjskega upravnega akta je zastaranje pravice do izterjave davka in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča urejal Zakon o davčnem postopku – ZDavP, ki v drugem odstavku 96. člena določa, da pravica do izterjave davka (smiselno tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča), obresti ter stroškov prisilne izterjave zastara v petih letih po preteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati; v drugem odstavku 97. člena, da tek zastaranja pravice do izterjave ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava, in je bil dolžnik z njim seznanjen; v četrtem odstavku 97. člena, da pri vsaki ustavitvi teka zastaranja začne znova teči zastaralni rok, vendar pravice do odmere, izterjave in vračila ni v nobenem primeru več možno uveljaviti, ko poteče dvakrat toliko časa, kot je določeno v prejšnjem členu; v petem odstavku 97. člena pa, da zastaranje nastopi v vsakem primeru, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič pričelo teči. 9. Po presoji revizijskega sodišča revident neutemeljeno ugovarja, da je nastopilo zastaranje pravice do izterjave prometnega davka. Obveznosti iz tega naslova so bile v letu 1996 (to je v letu, ko so bile tudi odmerjene) uvrščene v vrstni red za plačilo pri Agenciji, kjer so ostale do 17. 9. 2001, ko je prišlo do zaprtja žiro računa zaradi izbrisa družbe A. d.o.o. Ker je v takratnem obdobju Agencija opravljala tudi naloge davčnega nadziranja, je treba uvrstitev plačilnih nalogov s strani Agencije v vrstni red plačil šteti za uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je, da se dolgovani znesek poplača takrat, ko sredstva na računu zavezanca omogočajo poplačilo. To pomeni, da je bil tek relativnega zastaranja prekinjen ter, da ob izdaji sklepa o prisilni izterjavi ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo npr. v zadevah X Ips 936/2004 z dne 10. 9. 2009, X Ips 1479/2004 z dne 30. 10. 2009 in X Ips 1564/2005 z dne 10. 12. 2009. 10. Prav tako ni utemeljen ugovor zastaranja obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Odločbe, s katerimi so bile te obveznosti odmerjene, so bile izdane in izvršljive v letu 1996 oziroma 1997. Zastaranje pravice do njihove izterjave je bilo prekinjeno vsakokrat, ko je davčni organ izdal sklep o njihovi prisilni izterjavi. Na te sklepe, izdane v letih 1997, 2000 in 2002 (fotokopije sklepov in izpolnjenih vročilnic se nahajajo v upravnem spisu), se je sklicevala že tožena stranka, revident pa jim, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, ni oporekal, in ker jim ne oporeka niti v reviziji, tudi revizijsko sodišče nima pomislekov glede pravočasnosti in pravilnosti pretrganja zastaranja.

11. V zvezi z revidentovim sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, revizijsko sodišče zgolj pojasnjuje, da je v njej Ustavno sodišče obravnavalo vprašanje zamudnih obresti za obveznosti iz obligacijskih razmerij ter da je samo glede teh zamudnih obresti vzpostavilo pravilo, da obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico. Odločba zato na tek zamudnih obresti za davčne obveznosti, ki so predmet tega postopka, ne vpliva.

12. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča revizija ni utemeljena, zato jo je v skladu z 92. členom ZUS-1 zavrnilo.

13. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka v skladu s 165. členom v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.