Jedro

V 4. členu ZDavP je urejeno osebno vročanje, ki se v primeru, da se ne more opraviti (kot v obravnavanem primeru), opravi na način, kot je določeno v 6. členu ZDavP. Tožnik je bil 13. 1. 2000 obveščen o prispeli pošiljki zanj, ki jo v roku 15 dni ni dvignil, zato v obravnavanem primeru pride do zakonske fikcije vročitve, tako, da se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo sporočilo puščeno na vratih oz. v poštnem nabiralniku prostorov, ob pogoju, da je bil naslovnik na to opozorjen v samem sporočilu (2. odstavek 6. člena ZDavP). Ker je po povedanem glede na dokumente v spisih izkazana okoliščina, po kateri se po zakonu šteje, da je bila vročitev opravljena pravilno, tožnik ne more zahtevati odločitev o stvari, o kateri je že pravnomočno odločeno (4. točka 1. odstavka 129. člena ZUP).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčnega urada A., št. ... z dne 9. 11. 2003, s katerim je prvostopni organ zavrgel zahtevo tožnika z dne 28. 10. 2003 za izdajo odločbe na zapisnik št. ... z dne 22. 10. 1999 iz razloga, ker je bila tožniku že dne 22. 12. 1999 izdana odločba št. ... v postopku inšpiciranja pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost (DDV) za obdobje od 1. 8. 1999 do 31. 8. 1999. Z navedeno odločbo tožniku ni bilo ugodena zahteva za vračilo DDV v znesku 3.199.599,00 SIT. Prvostopni organ je zato tožnikov zahtevek z dne 28. 10. 2003 za izdajo odločbe zavrgel po 4. točki 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP), ker je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. Tožena stranka tožnikove razloge, da odločbe z dne 22. 12. 1999 št. ... ni prejel, zavrača ter se strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da je bila navedena odločba pravilno vročena na način iz 2. odstavka 6. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP), ki se v obravnavanem primeru uporablja tudi v delu, ki se nanaša na vročanje. Po navedeni določbi se v tem primeru, ko se vročitev opravi po 6. členu ZDavP, šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo sporočilo puščeno na vratih oz. v poštnem nabiralniku prostorov, na kar je bil tožnik opozorjen v samem sporočilu. Iz spisu priloženega sporočila o prispeli je razvidno, da je bila vročitev odločbe Davčnega urada A. z dne 22. 12. 1999 tožniku poizkušena dne 13. 1. 2000, vendar brez uspeha. Ker vročitve odločbe po 4. členu ZDavP ni bilo mogoče opraviti, je vročevalec ravnal po 6. členu ZDavP in tožniku pustil sporočilo o prispeli pošiljki, s katerim je bil tudi opozorjen na posledice in sicer, da se bo štela vročitev za opravljeno na dan, ko mu je bilo to sporočilo puščeno, če pošiljke ne bo prevzel na pošti v nadaljnjih 15-dneh. Ker tožnik pošiljke v nadaljnjih 15-dneh ni prevzel, tožena stranka šteje, tako kot pravilno ugotavlja tudi prvostopni organ, da mu je bila omenjena odločba vročena dne 13. 1. 2000, kar je v skladu s 6. členom ZDavP. Zato iz tega sledi, da je bila o tožnikovem zahtevku že izdana zavrnilna odločba, dejansko in pravno stanje, na katerem tožnik opira zahtevek za izdajo odločbe, pa se tudi nista spremenila, zato je po mnenju tožene stranke prvostopni organ tožnikov zahtevek z dne 28. 10. 2003 za izdajo odločbe v zvezi z zapisnikom z dne 22. 10. 1999, utemeljeno zavrgel. Izrek o stroških tožena stranka utemelji s 116. členom ZUP.

Tožnik v tožbi navaja, da je v teku dosedanjega postopka brez uspeha zatrjeval bistveno okoliščino, da samega obvestila o prispeli pošiljki, ki naj bi mu jo v hišni nabiralnik odvrgel uslužbenec pošte, sploh ni prejel in da se tožena stranka do njegovih navedb ni opredelila. Pri tem se postavlja vprašanje ali uslužbenec pošte pri svojem delu nikdar ne stori napake ter navaja nepopravljive posledice teh napak. Postavlja vprašanje, kako naj tožnik v opisani situaciji uveljavlja v Ustavi zajamčeno pravico do pritožbe, če sploh ni prejel akta, v katerem je bilo odločeno o njegovi zahtevi, niti ni bil s strani uslužbencev Pošte Slovenije obveščen o aktu, ki mu ga je organ poslal. Fikcija vročitve, ki jo spremlja nedodelan sistem, predstavlja veliko nevarnost in posledice za stranko v postopku. Tožnik sicer ni utegnil narediti poizvedbe na pošti o tem, koliko reklamacij na njihovo delo so prejeli in jih ugodno rešili in kateri poštar je opravljal takratno vročanje. Zastavljajo se mu tudi procesna vprašanja pri vodenju upravnega postopka. Navaja, da je dal pripombe na zapisnik, v katerem je prvostopni organ odločil, da ni upravičen do vračila DDV in da je ugotovitveni zapisnik vseboval odločitev inšpektorja o zadevi in praktično predstavljal že kar samo odločbo, ki pa je ni prejel, niti ni prejel obvestila o prispeli pošiljki. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz odločbe davčnega organa druge stopnje.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je odločalo z uporabo določb 51. do 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - odl. US, v nadaljevanju ZUS-1), na podlagi prehodne določbe 2. odstavka 105. člena istega zakona.

V obravnavanem primeru je sporna vročitev prvostopne odločbe. Tožnik zatrjuje, da ni prejel obvestila v poštnem nabiralniku in da zato ni mogoče šteti da je bila vročitev opravljena. Po 2. odstavku 6. člena ZDavP, ki se uporablja v obravnavanem primeru, je predpisana vročitev, kadar se le-ta ne da opraviti tako, kot je določeno v 4. členu ZDavP, pa ni ugotovljeno, da je tisti, ki mu je treba spis vročiti, odsoten. Tega pa tožnik niti ne zatrjuje. V 4. členu ZDavP je urejeno osebno vročanje, ki se v primeru, da se ne more opraviti (kot v obravnavanem primeru), opravi na način, kot je določeno v 6. členu ZDavP. Po navedeni določbi vročevalec na vratih oz. v poštnem nabiralniku stanovanja ali poslovnega prostora naslovnika oz. osebe, pri kateri je ta zaposlen, pusti pismeno sporočilo, v katerem je navedeno, kje se spis nahaja in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik spis dvigniti. Na sporočilu in na samem spisu navede vročevalec rok za takšno ravnanje in dan, ko je sporočilo pustil na vratih oz. poštnem nabiralniku naslovnika oz. osebe, pri kateri je ta zaposlen, ter se podpiše. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnik bil 13. 1. 2000 obveščen o prispeli pošiljki zanj, ki jo v roku 15 dni ni dvignil, zato v obravnavanem primeru pride do zakonske fikcije vročitve, tako kot pravilno ugotavlja tudi tožena stranka, tako, da se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo sporočilo puščeno na vratih oz. v poštnem nabiralniku prostorov, ob pogoju, da je bil naslovnik na to opozorjen v samem sporočilu (2. odstavek 6. člena ZDavP). Iz sporočila o prispeli pošiljki, ki se nahaja v upravnih spisih, pa je razvidno, da je bil tožnik opozorjen na to posledico, zato so tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi zakonski pogoji, po katerih se šteje, da je bila vročitev pravilno opravljena. Kolikor tožnik izpodbija takšno vročitev in zatrjuje, da sporočila v poštnem nabiralniku sploh ni prejel, bi to moral nedvomno izkazati. Zgolj pavšalnega sklicevanja na napako vročevalca pa sodišče ne more upoštevati. Hkrati pa tudi tožnik sam navaja, da je sicer prejemal pošiljke s strani tožene stranke, tožnik pa v postopku tudi ne zatrjuje, da naslov ne bi bil pravilen oz. da bi bil odsoten v tem času. Ob takem stanju stvari pa zakonski predpis ne določa za toženo stranko glede vročanja drugačnega ravnanja. Ker je po povedanem glede na dokumente v spisih izkazana okoliščina, po kateri se po zakonu šteje, da je bila vročitev opravljena pravilno, tožnik ne more zahtevati odločitev o stvari, o kateri je že pravnomočno odločeno (4. točka 1. odstavka 129. člena ZUP).

Po povedanem je bil postopek pravilen in je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj relevantne okoliščine, ki so odločilne v obravnavanem primeru med tožnikom in tožencem, niso sporne.