Jedro

Pogodba je neveljavna, kadar je nična ali pa izpodbojna. Po določilu prvega odstavka 86. člena OZ je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom in če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon o posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Izpodbojna pa je pogodba takrat, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejena sposobna, ali če so bile pri sklenitvi napake glede volje strank kot tudi, če je v tem zakonu v drugem zakonu tako določeno (95. člen OZ). Iz tega sledi, da pogodba, ki jo stranka ne izpolni, ni neveljavna. Neizpolnitev pogodbe s strani ene stranke ima za posledico izpolnitvene zahtevke. To izhaja že iz načelnega določila prvega odstavka 9. člena OZ, po katerem so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Če torej prva pogodbena stranka svojo obveznost izpolni, druga pa ne, ima prva stranka na voljo izpolnitveni zahtevek. Če pa toženka meni, da storitev tožnika, ki izhajajo iz pogodbe, ne potrebuje (več), bo pa morala skladno z veljavnimi materialnopravnimi predpisi doseči prenehanje te pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba v II. točki izreka delno spremeni tako, da se tožniku priznani stroški postopka znižajo na 81,60 EUR.

II. Proti preostalemu delu II. točke izreka in proti I. točki izreka se pritožba zavrne in se v nespremenjenih delih prvostopenjska sodba potrdi.

III. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Uvodno pojasnilo**

1. Spor izvira iz pogodbe o sodelovanju (v nadaljevanju: Pogodba), ki sta jo pravdni stranki sklenili 12. 11. 2020. Z 2. členom te Pogodbe se je tožnik zavezal, da bo za toženko (a) spremljal poslovanje, (b) sproti predlagal izboljšave ter opozarjal na potencialne nevarnosti (c) iskal nove poslovne priložnosti, jih ovrednotil ter predlagal toženki in (d) ravnal kot dober gospodar ter varoval poslovno tajnost, interese in ugled toženke. Toženka pa je v 4. členu tožniku za opravljena dela iz 2. člena priznala upravičenje do mesečnega pavšala 150,00 EUR, ki vključuje do dve uri tožnikovega svetovanja. Če bi dela presegala dve uri mesečno, pa se (tako določa prvi odstavek 4. člena) vsaka dodatna ura obračuna po tarifi 50,00 EUR na uro.

2. Na podlagi te Pogodbe je tožnik toženki izdal štiri račune za plačilo mesečnega pavšala po 150,00 EUR z zapadlostjo od 31. 12. 2020 do 31. 3. 2021, toženka pa jih ni plačala.

**Izpodbijana sodba**

3. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ob sklicevanju na 7. in 212. člen ZPP je pojasnilo, da je toženka v tej pravdi vložila le ugovor zoper izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V dopolnitvi tožbe je tožnik povzel vsebino pogodbe in med drugim navedel, (1) da je opravil vse svoje obveznosti po pogodbi, (2) da pravdni stranki še vedno poslovno sodelujeta, (3) da od toženke ni prejel nobene reklamacije glede izvedbe storitev niti nobene zavrnitve računa ter in med drugim (4) da navedba toženke, da storitev ni bila opravljena, ne drži. Ker na te konkretizirane navedbe toženka ni odgovorila, je sodišče skladno z določilom drugega odstavka 214. člena ZPP navedena dejstva štelo za priznana.

4. Presodilo je, da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo v smislu 619. člena OZ. In ker je tožnik svoje obveznosti izpolnil, jih mora tudi toženka.

**Pritožba toženke in odgovor tožnika**

5. Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila. V pritožbi je navedla, da na dopolnitev tožbe ni odgovorila zato, ker podjemna pogodba ni veljavna, saj tožnik nikoli ni opravil navedenih storitev. Izrecno se je pritožila tudi proti odločitvi o pravdnih stroških, vendar tega dela pritožbe ni obrazložila.

6. V odgovoru na pritožbo pa je tožnik predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. V glavnem je ponovil svoje navedbe, podane med postopkom pred sodiščem prve stopnje ter navedel, da je bil toženki ves čas na voljo. Menil je, da je neutemeljena pritožba tudi na odločitev o pravdnih stroških, rekoč da ni angažiral odvetnika, porabil pa je več ur svojega časa, ki bi ga lahko sicer zaračunal drugim strankam, kar pomeni zanj izgubljeni zaslužek. V 9. točkah je zahteval povrnitev stroškov pritožbenega postopka v skupnem znesku 403,00 EUR.

**K odločitvi o pritožbi**

7. Pritožba proti odločitvi o glavni stvari ni utemeljena, pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških pa je delno utemeljena.

_Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti_

8. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

_Odgovori na posamezne pritožbene navedbe_

9. Kot je zgoraj pojasnjeno, je pritožbeno sodišče v SMV vezano na dejansko stanje, kakršno ugotovi sodišče prve stopnje. S pritožbenim zatrjevanjem, da toženka zato ni odgovorila na tožbo in priložila dokazov, ker podjemna pogodba ni veljavna, toženka ni izpodbila ugotovitev, povzetih v 3. točki te obrazložitve. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da toženka na dopolnitev tožbe v danem roku ni odgovorila, je sodišče prve stopnje upoštevajoč določilo 214. člena ZPP pravilno štelo, da v dopolnitvi tožbe navedena dejstva držijo.

10. Zmotno je pritožbeno stališče, da Pogodba ni veljavna zato, ker da tožnica zatrjevanih storitev ni opravila. Pogodba je neveljavna, kadar je nična ali pa izpodbojna. Po določilu prvega odstavka 86. člena OZ je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom in če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon o posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Izpodbojna pa je pogodba takrat, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejena sposobna, ali če so bile pri sklenitvi napake glede volje strank kot tudi, če je v tem zakonu v drugem zakonu tako določeno (95. člen OZ). Iz tega sledi, da pogodba, ki jo stranka ne izpolni, ni neveljavna. Neizpolnitev pogodbe s strani ene stranke ima za posledico izpolnitvene zahtevke. To izhaja že iz načelnega določila prvega odstavka 9. člena OZ, po katerem se udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Če torej prva pogodbena stranka svojo obveznost izpolni, druga pa ne, ima prva stranka na voljo izpolnitveni zahtevek. Če pa toženka meni, da storitev tožnika, ki izhajajo iz pogodbe, ne potrebuje (več), bo pa morala skladno z veljavnimi materialnopravnimi predpisi doseči prenehanje te pogodbe.

11. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba proti odločitvi o glavni stvari ni utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi proti I. točki izreka zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, saj v okviru uradnega preizkusa tega dela sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz prvega odstavka 350. člena ZPP.

12. Pač pa je po presoji pritožbenega sodišča delno utemeljena pritožba proti odločitvi o priznanih pravnih stroških in sicer glede zneska 15,00 EUR. Tožnik je v dopolnitvi tožbe med drugim zahteval tudi povrnitev stroškov za tiskanje, fotografiranje in poštnine za dopolnitev tožbe v višini 15,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je ta znesek brez obrazložitve v celoti priznalo. Ni pojasnilo, kolikšen del teh stroškov odpade na poštnine, koliko na stroške tiskanja in koliko na stroške fotokopiranja. Ker podatkov o tem, koliko je tožnik plačal za tiskanje in fotokopiranje ni v spisu, iz kuverte, v kateri je na sodišče poslal dopolnitev tožbe, pa je razvidno, da je poštnina znašala 3,86 EUR, je pritožbeno sodišče štelo, da je tožnik dokazal le ta strošek. Zato je pritožbi proti II. točki izreka delno ugodilo in to točko spremenilo tako, da je tožniku od zahtevanih 15 EUR priznalo le strošek poštnine. V ostale postavke ni posegalo, saj pritožbe toženka v tem delu ni obrazložila. Ker pa sodišče prve stopnje stroškovne odločitve glede 15 EUR ni obrazložilo, tako kot pritožnik svoje pritožbe ne, je pritožbeno sodišče ob očitnostnem preizkusu stroškovnika, kot rečeno, tožniku priznane pravdne stroške znižalo za (15 EUR - 3, 86 EUR) 11,14 EUR.

**K odločitvi o stroških tožnika za sestavo odgovora na pritožbo**

13. Niti ena postavka, ki sestavlja predlog za povrnitev stroškov za odgovor na tožbo ni utemeljena. Taksa za predlog za izvršbo je bila tožniku priznana že s prvostopenjsko sodbo. Do nagrade za sestavljanje vlog, do katere so po Odvetniški tarifi upravičeni odvetniki, pa tožnik, ki v tej pravdi nima odvetnika, ni upravičen. Pa tudi če bi jo vložil odvetnik, pritožbeno sodišče odgovor na pritožbo ocenjuje kot nepotrebno vlogo, saj je tožnik v njem v glavnem le ponovil navedbe, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje, s čemer pa ni v ničemer doprinesel k odločitvi o pritožbi. Tudi zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).