Jedro

Vprašanje, ki ga načenja revizija ali je šlo v tem primeru za menjalno pogodbo (avtomobil za nepremičnino in doplačilo) ali za dve prodajni pogodbi (za avtomobil in za nepremičnino), je za rešitev tega spora nepomembno, saj je tako pri eni kakor pri drugi poleg obligacijske pomembna tudi stvarnopravna komponenta - prenos pravice razpolaganja oziroma, kot v tej zadevi, lastninske pravice. Zakon namreč določa, da se z menjalno pogodbo vsak pogodbenik zavezuje nasproti svojemu sopogodbeniku, da mu bo izročil stvar, ki se menjuje, tako da bo ta pridobil lastninsko pravico (prvi odstavek 552. člena ZOR) oziroma se prodajalec s prodajno pogodbo zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu, tako da bo ta pridobil lastninsko pravico (prvi odstavek 454. člena ZOR). Na podlagi pravnega posla (prvi odstavek 20. člena zakona o temeljnih lastninskopavnih razmerjih -ZTLR) pa se pridobi lastninska pravica na premični stvari z njeno izročitvijo (prvi odstavek 34. člena ZTLR) na nepremičnini pa z vpisom v javno knjigo - 33. člen ZTLR). Tako se pokaže, da je utemeljen zahtevek, da mora toženec spričo sklenjene pisne pogodbe omogočiti tožniku, da bo pridobil lastninsko pravico na predmetu pogodbe, se pravi, da mora izstaviti za vpis v javno knjigo primerno listino.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec izstaviti tožniku listino, na podlagi katere se bo parcela 4403/1 (pozneje s popravnim sklepom označena s št. 4403) v naravi hiša 45 m2 in dvorišče 143 m2 odpisala iz vložka št. 573 k.o. , zanjo odprl nov vložek in tam vknjižila lastninska pravica na tožnikovo ime. Tožencu je še naložilo, naj tožniku povrne pravdne storške. Tožencu ni verjelo, da pogodbe za to nepremičnino sploh ni sklenil, po drugi strani pa je ugotovilo, da je bila pogodba realizirana v pretežnem delu.

Toženčevo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, pri čemer se je strinjalo z njenimi ugotovitvami, da je bila prodajna pogodba za obravnavano nepremičnino sklenjena in pretežno realizirana in da mora zato toženec izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino.

Toženec izpodbija drugostopenjsko odločbo iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, naj jo vrhovno sodišče razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne ali pa zadevo vrne v ponovno sojenje. Trdi, da pritožbeno sodišče ni v celoti obravnavalo pritožbe. Ni pravilno uporabilo splošnih določb zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in zlasti ne 26. člena. Cene ni preverjalo, napake volje glede predmeta pa je enostransko saniralo z izdajo sklepa o popravi na podlagi napotila. Zmotno je uporabilo 30. člen ZOR. Stranki sta se le pogajali, in to ne o prodajni marveč menjalni pogodbi, zaradi česar je toženec parcelo obdržal, tožnik pa avto prodal kupcu, ki mu ga je preskrbel toženec.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revident v svoji reviziji ni pojasnil, katerega materialnopravno ali procesnopravno relevantnega dela njegove pritožbe pritožbeno sodišče ni obravnavalo. Spričo narave revizije kot izrednega pravnega sredstva splošne trditve o procesnih kršitvah ni mogoče upoštevati. Nižji sodišči sta na podlagi dejanskih ugotovitev, na katere je vezano revizijsko sodišče (tretji odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP), zavzelo pravilno stališče, da sta pravdni stranki sklenili pisno pogodbo po kateri naj bi tožeča stranka izročila toženi osebni avtomobil, tožena pa tožeči nepremičnino in še doplačala razliko v vrednosti, ter da je tožeča svojo obveznost izpolnila, tožena pa le delno, ker je le plačala razliko v ceni, ni pa še izstavila za vknjižbo v zemljiški knjigi primerne listine.

Nikakor ni mogoče ravnanja obeh strank, kot to skuša prikazati revident, opredeliti le kot pogajanje (30. člen ZOR), saj sta se stranki zedinili (26. člen ZOR) tako o obeh predmetih pogodbe kot tudi o ceni, kar sta bistveni sestavini pogodbe (26. člen ZOR), pa naj gre za menjalno (552. člen ZOR) ali za prodajno pogodbo (454. člen ZOR). Opredelitev, da bi šlo samo za pogajanja, demantira toženec sam s tem, da je avtomobil od tožnika prevzel in ga čez čas prodal naprej in si kupnino vzel, pa čeprav je pri tej prodaji zaradi registracijskih potreb formalno nastopil kot prodajalec tožnik.

Trditve o tem, da v zvezi z enim izmed predmetov pogodbe - nepremičnino oziroma njeno identifikacijo odločitev ni pravilna, so neutemeljene, saj je tožeča stranka po ogledu zemljiškoknjižnega izpiska in kopije katastrskega načrta v tožbenem zahtevku pravilno označila parcelno številko, kateri tožena stranka ni oporekala. Le v izreku prvostopenjske sodbe je prišlo do pomote v številki parcele, ki sicer v naravi med strankama ni sporna. Ta pomota je bila na pritožbeno opozorilo tožene stranke odpravljena s popravnim sklepom, ki je bil vročen tudi tožencu in proti kateremu se ni pritožil. Ni šlo za nikakršno enostransko sanacijo, kot se izraža revizija. Sicer pa tožena stranka ni nikoli trdila in seveda tudi ne skušala izkazati, da bi šlo za kakšno drugo parcelno številko. Odločitev je nadalje tudi pravilna, kar zadeva pogodbeno ceno, in sicer da velja tista, ki sta jo stranki dogovorili - v DEM, o čemer sta bili soglasni v svojih izpovedih, in ne v dinarjih, kot sta zapisali (argument iz drugega odstavka 66. člena ZOR).

Vprašanje, ki ga načenja revizija ali je šlo v tem primeru za menjalno pogodbo (avtomobil za nepremičnino in doplačilo) ali za dve prodajni pogodbi (za avtomobil in za nepremičnino), je za rešitev tega spora nepomembno, saj je tako pri eni kakor pri drugi poleg obligacijske pomembna tudi stvarnopravna komponenta - prenos pravice razpolaganja oziroma, kot v tej zadevi, lastninske pravice. Zakon namreč določa, da se z menjalno pogodbo vsak pogodbenik zavezuje nasproti svojemu sopogodbeniku, da mu bo izročil stvar, ki se menjuje, tako da bo ta pridobil lastninsko pravico (prvi odstavek 552. člena ZOR) oziroma se prodajalec s prodajno pogodbo zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu, tako da bo ta pridobil lastninsko pravico (prvi odstavek 454. člena ZOR). Na podlagi pravnega posla (prvi odstavek 20. člena zakona o temeljnih lastninskopavnih razmerjih -ZTLR) pa se pridobi lastninska pravica na premični stvari z njeno izročitvijo (prvi odstavek 34. člena ZTLR) na nepremičnini pa z vpisom v javno knjigo - 33. člen ZTLR). Tako se pokaže, da je utemeljen zahtevek, da mora toženec spričo sklenjene pisne pogodbe omogočiti tožniku, da bo pridobil lastninsko pravico na predmetu pogodbe, se pravi, da mora izstaviti za vpis v javno knjigo primerno listino. Ob ugotovljenem dejanskem stanju in ob opisani materialnopravni odločitvi, je seveda nepomembno ali tožnik potrebuje parcelo ali ne, kar tudi načenja revizija.

Nobeni izmed revizijskih trditev tako ni mogoče pritrditi in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je moralo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).