Jedro

Ko je bilo podržavljeno premoženje pravni osebi (v konkretnem primeru zasebni družbi z omejenim jamstvom), je upravičena do denacionalizacije le pravna oseba, ki izpolnjuje pogoje pravne kontinuitete iz določbe 9a člena ZDen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.4.2002, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000-ZUS). Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbi tožnika in prizadete stranke M.G. zoper odločbo Upravne enote L. z dne 2.8.2000, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo prizadetih strank I.L., A.M., M.G. in Univerze v L. za denacionalizacijo parcel, št. 68, 79/1, 79/2, 80, 81, 83, 210, 1131, 1133, 1149, 1156, 1157, 1158 in 1159 k.o. R. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi sporen status prejšnjih lastnikov družbe G. d.z.o.z., A. in M.L., kot denacionalizacijskih upravičencev.

Neprerekano, izhaja pa tudi iz upravnih spisov, je, da so bile navedene nepremičnine, ki so predmet postopka, podržavljene z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo N. - R. z dne 10.7.1946, družbi "G." d.z.o.z. v Ljubljani, po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (Uradni list SNOS in NVS, št. 62/45). Po 3. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih, navedenih v tem členu, to je tudi po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji (2. točka tega člena). Vrnitev spornih nepremičnin zahteva tožnik iz naslova pravnega nasledstva po prejšnjih družbenikih. Vendar je v primerih, ko je bilo podržavljeno premoženje pravni osebi, upravičena do denacionalizacije le pravna oseba, ki izpolnjuje pogoje pravne kontinuitete iz določbe 9.a člena ZDen in ima torej status domače pravne osebe, ki je ob uveljavitvi ZDen delovala na območju Republike Slovenije. Po mnenju sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru 13. člen ZDen, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, ni pravna podlaga za odločitev v tej denacionalizacijski zadevi. Po mnenju sodišča prve stopnje vračanje premoženja iz tega člena urejata 37. in 38. člen ZDen, ki se, sklicujoč na 13. člen ZDen, nanašata na vračanje podržavljenih podjetij in kapitala. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje pravilno stališče tožene stranke, izraženo v izpodbijani odločbi. Enako stališče pa izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 181/97 z dne 4.6.1997 (pravilno: 23.1.1998).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in da temelji na zakonu.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Tudi v tem primeru bi moralo biti vrnjeno premoženje družbe, vendar, ker družbe ni več, se mora vrniti družbenikom, to pa sta A. in M.L. oziroma sedaj njuni pravni nasledniki. Po njegovem mnenju je zadeva preprosta in jasna. Tožena stranka, ne da bi imela pravno in dejansko osnovo, ovira in zavira postopek denacionalizacije in rešitev te zadeve. Pripominja, da so zavezanci že podali izjavo volje in priznali svoj dolg do vrnitve zaplenjenega premoženja. V konkretnem primeru po njegovem mnenju sploh ne gre za nacionalizacijo družbe kot pravne osebe, pač pa gre za določbo 13. člena ZDen, ki se nanaša na premoženje osebnih in kapitalskih družb. Gre za napačno razlago in popačenje tega zakona, kot tudi za kršitev temeljnih ustavnih pravic upravičencev, katerim Ustava Republike Slovenije zagotavlja in jamči izpolnjevanje zakonitih določb, torej predpisov, ki jih država tudi sprejema. Predlaga, da sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo ter vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek in ji naloži v plačilo vse stroške tega postopka oziroma podrejeno, da ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje.

Prizadeta stranka prof. dr. A.M. kot stranski intervenient na strani tožnika v svoji pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja dosedanji potek upravnega postopka in povzema obrazložitve prvostopnega upravnega organa, tožene stranke in sodišča prve stopnje. Meni, da je pravilno dejstvo, da predlagatelji denacionalizacije, ki so sicer pravni nasledniki upravičencev A. in M.L., zahtevajo vrnitev spornih nepremičnin v njihovo korist, torej v korist solastnikov in bivših dveh družbenikov navedene družinske družbe z omejeno odgovornostjo, imenovano G., ki je razpolagala le s spornim premoženjem. Po njegovem mnenju sta upravičenca do denacionalizacije A. in M.L., ki sta bila solastnika nacionaliziranega posestva "Č.", ki predstavlja celotno premoženje tako imenovane družbe G., ki je bila likvidirana z odvzemom in nacionalizacijo celotnega njenega premoženja. Očitno je, da se zavezanec za vrnitev podržavljenega premoženja sedaj ne more sklicevati zgolj na firmo G., ki je vsebinsko predstavljala navedeno posestvo, lastniško pa neizpodbitno lastnino A. in M.L. Vsaka drugačna razlaga predpisov o denacionalizaciji (13. člena ZDen) je po njegovem mnenju sprenevedanje in iskanje razlogov, da država po svojih upravnih organih, v konkretnem primeru po toženi stranki, ne bi izvrševala sicer jasnih predpisov ZDen. Kot stranski intervenient na strani tožnika predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev oziroma podrejeno, da ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožnikovi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in ostale prizadete stranke: Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, L.m., L., I.L., V., M.G., L., Univerza v L. in Lovska družina R. na pritožbo niso odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je v primerih, ko je bilo podržavljeno premoženje pravni osebi (v konkretnem primeru zasebni družbi z omejenim jamstvom: G. dne 10.7.1946), upravičena do denacionalizacije le pravna oseba, ki izpolnjuje pogoje pravne kontinuitete iz določbe 9.a člena ZDen, in torej ima status domače pravne osebe, ki je ob uveljavitvi ZDen delovala na območju Republike Slovenije. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru 13. člen ZDen, na katerega se tožnik sklicuje v tožbi, in sedaj tudi v pritožbi tožnik in stranski intervenient na njegovi strani A.M., ni pravna podlaga za odločitev v tej denacionalizacijski zadevi, saj vračanje premoženja iz tega člena urejata 37. in 38. člen ZDen, ki se, sklicujoč na 13. člen, nanašata na vračanje podržavljenih podjetij in kapitala. Enako stališče izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 181/97 z dne 23.1.1998 (v zvezi s sodbama Vrhovnega sodišča RS, št. U 1658/94 z dne 15.1.1997 in U 7/95 z dne 10.4.1997) to je, da so po 3. členu ZDen upravičenci do denacionalizacije le osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, kar pomeni, da zato delničarji (oziroma njihovi pravni nasledniki) ne morejo biti upravičenci v primeru, ko so bile posamezne stvari podržavljene delniški družbi. Če pa bi bilo podržavljeno podjetje oziroma kapital, bi bili upravičenci delničarji oziroma družbeniki podržavljenih podjetij oziroma kapitala.

Pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov ni moglo slediti pritožbenim navedbam tožnika in prizadete stranke A.M., ki po njegovi presoji, ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi.

Ker po presoji pritožbenega sodišča niso podani in ne uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.