Jedro

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilna odločitev o zastaranju terjatve.

Izrek

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilna odločitev o zastaranju terjatve.

Obrazložitev

1. V. P. je kot bivša imetnica stanovanjske pravice od Občine S., ki je z lastninjenjem po stanovanjskem zakonu postala lastnica stanovanja v pritličju večstanovanjske stavbe v A., zahtevala, da ji mora to stanovanje prodati po določbah navedenega zakona. Zahtevo je nesporno podala pravočasno, vendar je Občina S. odločanje o zahtevi odložila, ker je bilo sporno stanovanje predmet denacionalizacijskega postopka. Denacionalizacijski postopek je bil pravnomočno končan 10. 7. 2004 na način, da sporno stanovanje denacionalizacijskemu upravičencu ni bilo vrnjeno v naravi. Tožnica je nato Občini M., pravni naslednici Občine S., 7. 2. 2013 poslala poziv, naj odloči o njeni vlogi za odkup stanovanja. Ker do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo, je tožnica 4. 3. 2015 vložila tožbo z zahtevkom, da ji je dolžna Občina M. stanovanje prodati za kupnino 4.553,71 EUR, ki jo mora kupka plačati v osmih dneh ter da ji mora izdati zemljiškoknjižno listino, ker bo v nasprotnem primeru prodajno pogodbo nadomestila sodba.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo, drugostopenjsko sodišče pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije glede pravnih vprašanj: - ali je v okoliščinah konkretnega primera odločitev sodišč druge in prve stopnje o zastaranju vtoževane terjatve pravilna in - ali je bilo procesno postopanje sodišča prve stopnje v zvezi z izvajanjem materialnega procesnega vodstva pravilno oziroma ali je sodišče prve stopnje kršilo načelo odprtega sojenja in ali so bila v okoliščinah konkretnega primera kršena pravila o prekluziji.

V zvezi s prvim vprašanjem tožena stranka navaja, da je razlog za odlog odločitve o prodaji stanovanja tožnici odpadel 10. 7. 2004, s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Skladno s 117. členom SZ je 11. 7. 2004 pričel teči 30-dnevni rok, v katerem bi morala Občina S. s tožnico skleniti pogodbo. Že 10. 8. 2004 (torej po izteku 30-dnevnega roka) je tožnica razpolagala s pravico do pravovarstvenega zahtevka, tudi sodnega, ne glede na to, ali je imela v denacionalizacijskem postopku položaj stranke ali ne (po prepričanju tožene stranke ga je sicer imela, ne glede na to pa je tožena stranka ni bila dolžna obveščati o zaključku denacionalizacijskega postopka, saj ni bila njegova stranka; to bi bila kvečjemu dolžnost Upravne enote S.). Obveznost občine skleniti prodajno pogodbo je tako zapadla 10. 8. 2014, ne pa šele na podlagi pisnega poziva tožnice z dne 7. 2. 2013, kot je presodilo drugostopenjsko sodišče; tožničina vloga toženi stranki z dne 7. 2. 2013 je pravno nepomembna in ne more pomeniti trenutka, ko naj bi zastaranje zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe začelo teči. Tožena stranka zatrjuje odstop presoje o neutemeljenosti ugovora zastaranja od sodne prakse, na primer v zadevah Vrhovnega sodišča II Ips 321/94 in II Ips 139/2008 ter Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2131/2012. V teh sodbah so izražena stališča Vrhovnega sodišča, da od prvega dne po dnevu, ko bi tožniki imeli pravico terjati izpolnitev zakonsko predvidene kontrahirne obveznosti tožene stranke, teče splošen zastaralni rok ter da bi to pravico tožniki pridobili, če bi uveljavljali pravico do nakupa stanovanja in če tožena stranka v 30 dneh od vložitve zahteve za odkup ne bi sklenila prodajnih pogodb (II Ips 139/2008); ob pravočasni vložitvi zahteve za odkup je torej mogoče s tožbo zahtevati odkup v splošnem zastaralnem roku (II Ips 321/94). Če je v tem časovnem obdobju tekel denacionalizacijski postopek, ki je bil ovira za sklenitev prodajne pogodbe, pa je bilo zavzeto stališče, da je imel denacionalizacijski postopek za posledico le nov rok, v katerem je bila tožena stranka dolžna skleniti prodajno pogodbo in sicer rok šestih mesecev od pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi zahtevka za denacionalizacijo (VSL I Cp 2131/2012).

Glede drugega predlaganega vprašanja tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje dalo tožnici nedovoljeno pobudo, da je z dodatnimi navedbami in s postavitvijo spremenjenega zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 6. 6. 2016 odpravila nesklepčnost tožbe po izteku prekluzivnega roka. Tožnica je namreč v tožbi postavila zahtevek, ki bi moral vsebovati celotno besedilo pogodbe, saj gre za oblikovalni zahtevek. Tega ni storila, zato je sodišče prve stopnje opravilo pisno materialno procesno vodstvo, a je bil zahtevek po dopolnitvi tožnice še vedno nesklepčen, vendar prvostopenjsko sodišče dodatnega materialnega procesnega vodstva ni izvajalo zaradi stališča, da je zahtevek zastaran (zato je v prvem sojenju zahtevek zavrnilo, drugostopenjsko sodišče pa je štelo, da zastaranje ni nastopilo, čemur je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju sledilo), izvedlo pa ga je v ponovljenem postopku in tedaj je tožnica zahtevek naredila sklepčen, sodišče pa je ocenilo, da s tem tožbe ni spremenila in da se cilj pravde ni spremenil. Tožena stranka v predlogu meni nasprotno in trdi, da je bila tožnica s postavitvijo zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 6. 6. 2016 prekludirana. Prvostopenjsko sodišče je prekršilo svoja pooblastila v zvezi z obsegom materialnega procesnega vodstva in kršilo razpravno načelo. Meni, da bi bilo treba revizijo glede tega vprašanja dopustiti, ker sodne prakse Vrhovnega sodišča o njem še ni.

4. Predpostavke za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku so podane glede pravnega vprašanja zastaranje tožničine terjatve za sklenitev prodajne pogodbe. Vrhovno sodišče je zato glede tega vprašanja skladno z določbo tretjega odstavka 367.c člena istega zakona revizijo dopustilo.