Jedro

Prosilka ni izkazala obstoja obnovitvenega razloga. Zato je po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da zadeva, v zvezi z katero tožeča stranka predlaga obnovo postopka, nima izgledov za uspeh.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil prošnjo tožeče stranke za odobritev brezplačne pravne pomoči v zvezi z obnovo kazenskega postopka in vložitvijo prošnje za alternativno prestajanje kazni zapora, oboje v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. IK 44188/2012. V obrazložitvi svojo odločitev utemeljuje z neizpolnjevanjem objektivnega pogoja na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Citira določbo 410. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki določa razloge za obnovo kazenskega postopka. Glede na to, da je tožeča stranka kot razlog za obnovo postopka navedla nestrinjanje z obrazložitvijo v sodbi, da bi morala del socialne pomoči nameniti za poplačilo dolga, organ na podlagi navedenega ugotavlja, da zadeva, v zvezi s katero je tožeča stranka vložila predmetno prošnjo, nima izgledov za uspeh. Kot razlog za obnovo postopka ni navedla nobenega novega dokaza zaradi katerega bi uspela doseči oprostitev obtožb ali doseči obsodbo po milejšem zakonu. Obnovo postopka zahteva, ker je mnenja, da je namen denarne socialne pomoči preživetje in da je le-ta izvzeta iz izvršbe in obveznosti ni izpolnila iz opravičenih razlogov. Iz listinske dokumentacije tudi izhaja, da je okoliščino o prejemanju denarne socialne pomoči sodišče ugotovilo že po uradni dolžnosti, hkrati pa se je kazensko sodišče postavilo na stališče, da je tožeča stranka po izobrazbi pravnica, mlada, dela zmožna oseba, ki je sposobna pridobivati dohodke, pa tega očitno ne stori, ker živi v partnerski skupnosti s partnerjem, ki ima visoke mesečne dohodke, S tem stališčem je soglašalo tudi Višje sodišče v Mariboru. Tožeča stranka je bila namreč s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. IK 4188/2012 z dne 13. 12. 2013 spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika. Sodišče ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. V skladu z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku je bila tožeča stranka dolžna oškodovancu plačati znesek 4.518,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2010 do plačila. Ker ni plačala ničesar, je sodišče pogojno obsodbo preklicalo in dne 17. 4. 2015 izreklo s pogojno obsodbo določeno kazen pet mesecev zapora. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Višje sodišče dne 22. 7. 2015. Sodišče ji je 10. 3. 2016 postalo poziv za prestajanje kazni zapora, kazen pa je potem, ko je sodišče dne 22. 3. 2016 zavrnilo njeno prošnjo za odlog izvršitve kazni zapora, začela prestajati dne 28. 4. 2016. 2. Tožeča stranka v tožbi izpodbija navedeno odločitev in pojasnjuje, da je vložila prošnjo za BPP za obnovo postopka in za alternativno prestajanje kazni, da pa je prošnjo za alternativno prestajanje kazni vložila sama in da je bila njena prošnja zavrnjena, nato je tudi sama vložila pritožbo na Višje sodišče v Mariboru. Glede na navedeno prosi za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč glede obnove postopka. Navaja, da je brezposelna in da je bila prejemnica denarne socialne pomoči ter da je namen denarne socialne pomoči preživljanje in ne plačilo dolga. Zato meni, da je neupravičena izjava sodnice, da bi morala del denarne pomoči nameniti plačilu dolga. Zatrjuje tudi, da je samska in živi v lastnem gospodinjstvu. Sodišče pa tudi ni upoštevalo dejstva, da je na podlagi pogodbe o sodelovanju s podjetjem Upra stan d.o.o. bila upravičena do provizije in da bi moral biti znesek dolga 2.711, 00 EUR in ne 4.518 EUR. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

3. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev v izpodbijani odločbi in vztraja pri tem, da tožeča stranka ne izpolnjuje objektivnih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pojasnjuje, da se po 27. členu ZBPP brezplačna pravna pomoč praviloma dodelil za vsako posamezno zadevo posebej, v skladu s sodbo prakso pa tudi posebej za vsako stopnjo postopka. Zato bi tožeča stranka dejansko morala vložiti dve prošnji. Organ za BPP pa je na podlagi lastne presoje zaradi medsebojne povezanosti obravnaval zadevo kot eno zadevo in odločil, da prosilka zaradi dejstva, da je že sama vložila prošnjo za alternativno prestajanja kazni, brezplačne pravne pomoči v tej zadevi ne potrebuje, ne izpolnjuje pa objektivnih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z obnovo postopka. Pri obrazložitvi je kot dokaz uporabil obrazložitev prvo in drugostopenjske kazenske sodbe. Ker je kazenska zadeva pravnomočna, je pristojni organ povsem zakonito navedbe kazenskih sodb upošteval kot dokaz v upravnem postopku. Tudi sicer se izvajanja tožeče stranke, da ne živi v partnerski skupnosti, v kateri ima visoke dohodke, temveč v lastnem gospodinjstvu, kjer je brez dohodkov, niti ne morejo upoštevati, ker bi lahko ta dejstva izpodbijala že v kazenskem postopku, česar pa ni storila. Pravzaprav pa ta dejstva niti ne vplivajo na končno odločitev sodišča v zvezi z obnovo postopka. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Prvi odstavek 24. člena ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva, ki jih zakon primeroma našteva in med katerimi se presoja tudi, ali je zadeva očitno nerazumna oz. ima zadeva verjetni izgled za uspeh in jo je razumno sprožati. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju in dejanskim stanjem stvari. Ob dodelitvi brezplačne pravne pomoči morajo torej biti izpolnjeni ne le materialni pogoji ampak tudi objektivni (tako imenovani postopkovni) pogoji iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, saj ni namen odobritve brezplačne pravne pomoči v zadevah, ki so očitno nerazumne oz. nimajo verjetnega izgleda za uspeh.

6. Kot je pravilno navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi ZKP v prvem odstavku 410. člena določa, iz katerih obnovitvenih razlogov se lahko kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnovi. Iz izpodbijane odločbe izhaja, to pa ponavlja stranka tudi v tožbi, da naj bi kot obnovitveni razlog navedla nestrinjanje z navedbami v obrazložitvi kazenske sodbe, da bi morala del socialne pomoči nameniti za poplačilo dolga. Ker to upoštevaje prvi odstavek 410. člena ZKP ne predstavlja obnovitvenega razloga, je po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da zadeva, v zvezi z katero tožeča stranka predlaga obnovo postopka, nima izgledov za uspeh. Sicer pa sodišče v ostalem pritrjuje utemeljitvi, ki jo je za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tožena stranka (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

7. Glede na to je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.