Jedro

Okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na vštevanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja po določbah ZPIZ/92.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. 5 009727 z dne 7. 1. 2004 in z dne 5. 9. 2003. Tožnici je priznalo lastnost zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja za čas od 4. 5. 1996 do 20. 6. 1996. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je bilo za tožnico delovno razmerje po 4. 11. 1994 ugotovljeno s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Pd 106/95 z dne 29. 1. 2002. Sodišče prve stopnje je štelo, da je navedena sodba pravna podlaga za obstoj delovnega razmerja tožnice v spornem obdobju in je torej tudi podlaga za obvezno zavarovanje tožnice v tistem obdobju.

2. Sodišče prve stopnje je po izdaji sodbe izdalo še dva sklepa o popravi sodbe. S prvim, z dne 17. 9. 2007, je v sodbi zapisan datum 4. 5. 1996 nadomestilo z datumom 5. 5. 1996. Z drugim sklepom o popravi sodbe z dne 28. 9. 2007 pa je sodišče prve stopnje v sodbi zapisan datum 20. 6. 1996 nadomestilo z 20. 6. 1999, tako da se odločitev nanaša na celotno vtoževano obdobje od 5. 5. 1996 do 20. 6. 1999. 3. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in pritožbo zoper sklep o popravi sodbe z dne 28. 9. 2007. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in 2. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo glede odločitve teka zakonskih zamudnih obrestih glede stroškov postopka. V ostalem pa je pritožbo zoper sodbo in pritožbo zoper sklep o popravi sodbe z dne 28. 9. 2007 zavrnilo.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navedla je, da je tožnica uveljavljala priznanje lastnosti zavarovanca na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru Pd 106/95 z dne 29. 1. 2002. Izrek te sodbe je oblikovalne narave (ugotovitev sodišča, da je delovno razmerje trajalo od 4. 11. 1994 dalje do 20. 6. 1999) in ugotovitvene narave (ugotovitev obstoja terjatve iz naslova plač navedenih v neto zneskih in regresov v spornem obdobju od M. d.d. - v stečaju). Prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso bili poravnani. Zavod v postopkih ugotavljanja lastnosti zavarovanca delavcu prizna to lastnost, če predloži pogodbo o zaposlitvi in dokazila o izplačanih plačah in o plačanih prispevkih, v nasprotnem primeru pa zavrne priznanje pravice do obveznega zavarovanja. Analogno temu je potrebno presojati vstop v obvezno zavarovanje oziroma priznanje lastnosti zavarovanca na podlagi sodbe. Priznavanje lastnosti le na podlagi pravnomočne sodbe, brez plačila prispevka, pomeni neenako obravnavanje delavcev oziroma kršitev načela enakosti. Ni pravilen avtomatizem priznanja lastnosti zavarovanca, zgolj na podlagi sodbe delovnega sodišča. Z določbo Pravilnika, na katerega se sklicuje sodišče ni določena nikakršna pravna domneva, da takšna sodba pomeni avtomatično priznanje lastnosti zavarovanja. Sodišče ne bi smelo priznati lastnosti zavarovanca iz 8. člena ZPIZ in je ta člen v povezavi z 2. členom Pravilnika uporabilo napačno, s tem pa je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Pri tem je sodišče prve in druge stopnje tudi kršilo 8. člen ZPP glede načina dokazovanja, kar pomeni revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Tožena stranka je v reviziji opozorila tudi na neenotnost sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča in se pri tem sklicuje na zadevi Psp 368/2006 in Psp 211/98. Glede na odločitve sodišča prve in druge stopnje v tem postopku, gre za neenotno uporabo prava, kar pomeni tudi kršitve Ustave RS. Sodišče druge stopnje se je neutemeljeno sklicevalo na 202. člen ZPIZ. Sodišče v izpodbijani sodbi tudi ni navedlo razlogov, zakaj ni upoštevalo določbe drugega odstavka 48. člena ZMEPIZ. V obravnavnem primeru pravno razmerje v relevantnem času ni več obstajalo. Ker sodišče ni upoštevalo 48. člena tega zakona, je materialno pravo nepravilno uporabilo. Sodišče druge stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko se ni opredelilo do navedb tožene stranke v pritožbi glede uporabe 48. člena ZMEPIZ in glede navedenega primera različne odločitve drugostopenjskega sodišča in tako izpodbijana sodba nima razlogov v tej smeri in se ne da preizkusiti. Tožena stranka je vložila revizijo tudi zoper sklep sodišče druge stopnje, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje zoper o popravi sodbe z dne 28. 9. 2007. Tožeča stranka je navedla, da je taka revizija na podlagi ZPP dopustna. Po določbi 328. člena ZPP predsednik senata lahko popravi le očitne pomote v sodbi in ne sme na novo oblikovati izreka sodbe, kot je bilo to v izpodbijanem sklepu. Sodišče je s spremembo datuma, ki razmejuje oziroma določa mejo obdobja, vsebinsko spremenilo izrek tako, da iz njega izhajajo drugačne posledice. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je obstajalo nasprotje med izrekom in obrazložitvijo prvostopne sodbe, ki pa se je odpravilo s sklepom o popravku sodbe, kar pa ne sodi v pristojnost prvostopnega sodišča. Sodišče druge stopnje bi moralo postopati po 365. členu ZPP, česar pa ni storilo.

5. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožeči stranki, ki je nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava ( 371. člen ZPP).

8. ZPP v prvem odstavku 328. člena določa, da lahko predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze in ugotavljalo dejansko stanje o utemeljenosti postavljenega zahtevka za ugotovitve lastnosti zavarovanca za vtoževano obdobje, to je od 5. 5. 1996 do 20. 6. 1999. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa sodišča druge stopnje, datum 20. 6. 1999 kot končni datum spornega razmerja ni bil sporen niti za toženca, sodba sodišča prve stopnje pa nima zavrnilnega dela, zato je zaključilo, da je zapis letnice 1996 namesto 1999 rezultat očitne pomote, nepazljivosti sodišča prve stopnje in ne namerna odločitev. Revizijsko sodišče se s takim zaključkom strinja. Iz popravnega sklepa in iz ostalih listin v spisu je razvidno, da je pri pisem odpravku sodbe prišlo do očitne pisne pomote. Sodišče s tem popravnim sklepom ni vsebinsko spreminjalo odločitve kot to zmotno meni revident, temveč je s popravnim sklepom odpravilo pisno napako, ki se je pojavila v izreku. Odpravi takšnih napak pa je popravni sklep tudi namenjen. Popravni sklep je tako v celoti skladen s citiranim določilom ZPP, ker gre za takšno napako, ki se lahko popravi s posebnim sklepom.

9. Tožena stranka je v reviziji navedla, da je sodišče prve in druge stopnje kršilo 8. člen ZPP, glede načina dokazovanja, kar pomeni revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Tega očitka tožena stranka ne konkretizira, oziroma ne navede s čim je sodišče kršilo 8. člen ZPP, zato te kršitve revizijsko sodišče ni preizkušalo. Nadalje naj bi sodišče zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede 48. člena ZMEPIZ in do različnih odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča, zato izpodbijana sodba nima razlogov v tej smeri in se je ne da preizkusiti. Tudi ta očitek je neutemeljen, ker je sodišče pri presoji uporabilo kot pravno podlago druge člene ZMEPIZ. Ali je te člene uporabilo pravilno, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

10. Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava.

11. Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ – Ur. l. RS, št. 81/2000) glede nastanka zavarovalnega razmerja v 45. členu določa, da je zavarovalno razmerje razmerje med zavodom in osebo, ki se vključi v zavarovanje na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji). Zavarovalno razmerje nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje (drugi odstavek 45. člena ZMEPIZ). V drugem odstavku 48. člena tega zakona je določeno, da če pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje še traja, pridobi oseba lastnost zavarovanca z dnem nastanka pravnega razmerja, sicer pa največ do dneva uveljavitve ZPIZ-1. Obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca pa se na podlagi 1. alineje 49. člena ZMEPIZ ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Pravilnik o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 32/96, v nadaljevanju Pravilnik) v prvem odstavku 2. člena določa, da osebe iz 8. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju dokazujejo obstoj delovnega razmerja in s tem lastnost zavarovanca za čas obstoja delodajalca s pravnomočno sodno odločbo.

12. Tožnica je predlagala ugotovitev lastnosti zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 5. 5. 1996 do 20. 6. 1999. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 106/95 z dne 29. 1. 2002 odločeno, da je tožnici delovno razmerje nezakonito prenehalo in da je delovno razmerje trajalo tudi po 4. 11. 1994 dalje z vsemi pravicami iz del in po delu ter da je delodajalec za obdobje od 4. 11. 1994 do 20. 6. 1999 dolžan delovno dobo vpisati v delovno knjižico. Dne 20. 6. 1999 je bil nad delodajalcem začet stečajni postopek. Tožnici delodajalec ni vpisal delovne dobe v delovno knjižico.

13. Tožnica je lastnost zavarovanke dokazovala na podlagi sklenjenega delovnega razmerja, kar je izhajalo iz pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. 106/95 z dne 29. 1. 2002. Revizijsko sodišče se strinja z zaključkom v izpodbijani sodbi, da v sporni zadevi predstavlja pravno razmerje za nastanek zavarovalnega primera, v smislu 45. člena ZMEPIZ, delovno razmerje. Na pravilnost takšnega stališča kaže tudi prvi odstavek 2. člena Pravilnika, ki določa, da se za osebe iz 8. člena ZPIZ in sedanjega 13. člena ZPIZ-1, dokazuje lastnost zavarovanca za čas obstoja delodajalca s pravnomočno sodno odločbo. Takšno pravnomočno sodno odločbo tožnica ima. Neutemeljeno je zato sklicevanje tožene stranke na 48. člena ZMEPIZ z obrazložitvijo, da ni pravne podlage za ugotavljanje lastnosti zavarovanca.

14. Stališču revizije, da šele z izpolnitvijo obveznosti, določene v sodbi, delodajalec vzpostavi pravno razmerje, ki ima posledice v delavčevem obveznem socialnem (pokojninskem in invalidskem) zavarovanju oziroma statusu zavarovanca, ni mogoče pritrditi. Takšno stališče je v določenih primerih mogoče zastopati na podlagi 191. člena ZPIZ-1, ki določa pogoj plačila prispevkov in sicer v prvem odstavku tega člena določa, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. V obravnavanem primeru bistveno, da je potrebno uporabiti določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 – Ur. l. RS, 12/92 in nadaljnji), ki takšne določbe nima. Po določbi 187. člena ZPIZ-1 se pokojninska doba, dopolnjena do uveljavitve tega zakona (1. 1. 2000) všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1. Tožnica je zahtevala priznanje lastnosti zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja za čas od 4. 5. 1996 do 20. 6. 1999. Zato je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da v času veljavnosti ZPIZ/92, za delavce v delovnem razmerju, zaradi pridobitve statusa zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, plačilo prispevkov ni bilo pogoj.

15. Revizijsko sodišče je zavzelo stališče (sodba VIII Ips 125/97 z dne 9. 12. 1997 in sodba VIII Ips 38/2002 z dne 17. 12. 2002), da okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na vštevanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja po določbah tega zakona (ZPIZ/92). Ob upoštevanju, da je tožnica obstoj delovnega razmerja za sporno obdobje dokazala, je pravilna odločitev, da plačilo prispevkov s strani delodajalca ni odločilno za priznanje statusa zavarovanke za vtoževano obdobje.

16. Enaka stališča kot v tej zadevi je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi VIII Ips 457/2007 z dne 8. 6. 2009 in VIII Ips 94/2008 z dne 30. 11. 2009, kjer je tožena stranka ista, ob podobnem dejanskem stanju pa obravnavana enaka pravna vprašanja.

17. Ker v reviziji uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.