Jedro

Sodišče je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, glede katerega obramba ni navedla nobene konkretne okoliščine, zakaj bi dokaz bil odločilen oziroma, da bi z izvedbo dokaza bile ugotovljene kakšne nove okoliščine, ki bi bile v korist obsojenega.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega K.F. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 500,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 21.9.2005 spoznalo obsojene D.K., K.F. in G.J. za krive storitve kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ ter jim izreklo pogojne obsodbe, v kateri je D.K. določilo kazen dve leti zapora s preizkusno dobo pet let, K.F. in G.J. pa vsakemu kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. V določene zaporne kazni je obsojencem vštelo čas pridržanja in pripora. Po določbi četrtega odstavka 196. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odvzelo mamilo; obsojence pa je oprostilo plačila povprečnine. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 7.6.2006 pritožbo zagovornika obsojenega K.F. zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega K.F. dne 19.7.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker gre za nejasnost podanih razlogov in zaključka sodišča o vlogi obsojenega K.F., ki s svojim ravnanjem ni v ničemer pripomogel k uresničevanju zakonitih znakov kaznivega dejanja, ki sta ga storila sostorilca. Sodišče prve stopnje je zavrnilo bistven dokaz – predlog za zaslišanje priče policista D.T., katerega zaslišanje bi bilo v konkretnem primeru odločilnega pomena za obsojenca, saj bi pojasnitev priče v konkretnem primeru pripeljala zagotovo do drugačne razsodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje oziroma izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenega K.F. oprosti.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 26.2.2008, predlagal zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca je bil zagovornik seznanjen dne 28.2.2008 ter se je v zvezi s tem pisno izjavil z vlogo z dne 7.3.2008. V izjavi je navedel, da obsojencu niso bile zagotovljene pravice do obrambe, ker sodišče ni zaslišalo ključnih prič, katere je obdolženec predlagal v kazenskem postopku (E.C., I.R., policista D.T. ter enako tudi priče hrvaške državljane). Obsojenec z odgovorom državnega tožilca ni bil seznanjen, saj se je sodno pismo sodišču vrnilo z oznako „ni dvignil“, kljub temu, da je bil naslovnik o prispelem pismu obveščen dne 28. in 29.2.2008. B.-1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:– da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; – da zagovornik v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev pravice do obrambe z zavrnitvijo predloga obrambe za zaslišanje prič E.C., I.R. in hrvaških državljanov ni uveljavljal; to kršitev postopka je navajal šele v izjavi podani dne 6.3.2008 na odgovor državnega tožilca na njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti, zato Vrhovno sodišče te kršitve ni presojalo (prvi odstavek 424. člena ZKP); – da po ustaljeni ustavnosodni presoji (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up 34/93 z dne 8.6.1995) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; to mora storiti tedaj, kadar je predlagani dokaz pravno relevanten, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

B.-2 6. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za zaslišanje priče policista D.T., je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik na glavni obravnavi dne 21.5.2005 predlagal sodišču, da „zasliši tudi policista, ki je osebno preiskal dne 7.1.1999 F.K., in sicer gre za policista T.D., da bi kot priča izpovedal, s kakšnim razlogom so preiskali takrat F.“. Ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotreben ter svojo odločitev pojasnilo tudi v razlogih sodbe (str. 4). Višje sodišče je pritožbo zagovornika, ki je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navajal, da „je bil očitno obsojenec žrtev spletke prirejenega kaznivega dejanja, katerih okoliščin pa sodišče ni hotelo raziskati, saj je zavrnilo predlog obtoženca po zaslišanju priče policista D.T.“ zavrnilo kot neutemeljeno. V razlogih sodbe (str. 2) je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da zaslišanje policista, ki naj bi po predlogu obrambe izpovedal o tem, s kakšnim razlogom je dne 7.1.1999 preiskal obsojenca, ne bi moglo v ničemer vplivati na pravilnost presoje obsojenčevega ravnanja, kot jo je v sodbi sprejelo sodišče prve stopnje. Zagovornik ni ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne v pritožbi in tudi ne v zahtevi za varstvo zakonitosti navedel nobene konkretne okoliščine, zakaj bi izpoved policista o razlogu preiskave obsojenega K.F. kritičnega dne (kateremu kot to na podlagi podatkov spisa ugotavlja Vrhovno sodišče, droga v tem postopku ni bila zasežena) bila odločilna oziroma, da bi z zaslišanjem te priče bile ugotovljene kakšne nove okoliščine, ki bi bile v korist obsojenega K.F. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da sta se sodišči prve in druge stopnje obrazloženo opredelili do dokaznega predloga zagovornika za zaslišanje policista in ocenili, da obramba ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala, da bi izvedba predlaganega dokaza lahko vplivala na drugačno presojo odločilnih dejstev.

8. Težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, v katerih zagovornik navaja, da obsojenec s svojim ravnanjem ni k ničemer pripomogel k uresničevanju zakonitih znakov kaznivega dejanja, ki sta ga storila obdolženi D.K. in obdolženi G.J., saj je dejansko le na prošnjo K. tega dvakrat peljal na Hrvaško in pri samem dejanju ni imel nikakršne druge vloge, dejansko predstavlja nestrinjanje vložnika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obsojenemu K.F. očitanim kaznivim dejanjem neupravičenega prometa z mamili sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Predvsem glede zaključka sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je obsojenec neupravičeno posredoval pri nakupu mamila s tem, ko je D.K. septembra 1998 in januarja 1999 seznanil z osebama, od katerih je slednji kupil več kot osem kilogramov droge. Po vsebini takšne navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, v kateri vložnik ponavlja zagovor obsojenca, da je K. na njegovo prošnjo le dvakrat peljal na Hrvaško in da pri samem dejanju ni imel nikakršne druge vloge, katerega sta v izpodbijani pravnomočni sodbi ocenili in obrazloženo zavrnili sodišči prve in druge stopnje, pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo premoženjske razmere obsojenca kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je samski, brez otrok) ter trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti.