Jedro

Od dne, ko je izdan sklep o potrditvi prisilne poravnave, se sme zoper dolžnika nadaljevati izvršba le za 20% tistih zneskov, ki jih je na dan izdaje sklepa o potrditvi prisilne poravnave dolžnik še dolžan plačati.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delnemu umiku upnika in ugovoru dolžnika ugodilo in s sklepom o izvršbi opr.št. Ig 2002/00281 z dne 04.02.2003 dovoljeno izvršbo spremenilo in sicer pod pogoji prisilne poravnave, ki je bila sklenjena v postopku Okrožnega sodišča v N. opr.št. St 5/2003 z dne 30.06.2003, kot je določeno za upnike v razredu A, tako da se izvršba nadaljuje v roku enega leta od pravnomočnosti prisilne poravnave le še za znesek, ki znaša 20% od zneskov: 831.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 05.09.2002 do 27.02.2003, 496.632,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.09.2002 do 27.02.2003, 69.069,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.11.2002 do 27.02.2003, 457.284,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2002 do 27.02.2003 in stroškov izvršilnega postopka v znesku 43.406,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 04.02.2003 do 27.02.2003, pri čemer od tako dobljenega zneska gredo upniku zamudne obresti v višini temeljne obrestne mere, veljavne na dan 09.05.2003 za čas od 28.02.2003 do plačila, vse zmanjšano za dne 04.03.2003 plačani znesek 19.500,00 SIT. V presežku pa se izvršba ustavi.

Zoper ta sklep se pritožujeta tako upnik kot dolžnik.

Upnik predlaga razveljavitev zato, ker sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevalo plačilo dolžnika in sicer zneskov 63.373,75 SIT, plačanega dne 28.02.2003, 19.500,00 SIT, plačanega dne 04.03.2003 in 1.055.000,00 SIT, plačanega dne 07.03.2002. Sodišče prve stopnje bi moralo ustaviti izvršbo za plačane zneske, s tem, da je dovoljeno nadaljevanje izvršbe tudi za že plačane zneske pod pogoji prisilne poravnave, pa bi to pomenilo, da bi bil dolžan upnik dolžniku vrniti znesek, ki bi presegal 20% terjatev, kar je nezakonito.

Dolžnik pa se pritožuje po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in predlaga njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je B. po nalogu sodišča iz dolžnikovega računa po potrditvi prisilne poravnave prisilno odvzela znesek 1.137.833,75 SIT. Tako pa se pokaže, da je bila dolžnikova obveznost že v celoti plačana in celo preplačana. 100% obveznost dolžnika je namreč znašala na dan 27.02.2003 2.044.865,34 SIT. 20% od tega pa bi znašalo 408.973,05 SIT, kar pomeni, da je bila z odtegnjenim zneskom izvršba že v celoti realizirana.

Obe pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi dolžnika: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep v točki I izdalo v nasprotju z določilom 2.odst. 64.čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL). Po tem določilu se namreč izvršilni naslovi, ki se nanašajo na terjatve upnikov iz 3.odst. 59.čl. ZPPSL, za take terjatve pa tudi v konkretnem primeru gre, smejo izvršiti nasproti dolžniku samo ob pogojih iz potrjene prisilne poravnave. To pomeni, da se od dne, ko je izdan sklep o potrditvi prisilne poravnave, sme zoper dolžnika nadaljevati izvršba le za 20% tistih zneskov, ki jih je na dan izdaje sklepa o potrditvi prisilne poravnave dolžnik še dolžan plačati. Od celotnega zneska, ki ga je bil dolžnik dolžan plačati upniku po izvršilnem naslovu, je torej treba odšteti tiste zneske, ki jih je dolžnik plačal ali pa so bili od njega prisilno izterjani pred sklepom o potrditvi prisilne poravnave in le od zneska, ki bi ga bil dolžnik še dolžan plačati upniku na dan sklenitve prisilne poravnave, bi bilo treba upoštevati 20%. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom štelo, da se izvršba zoper dolžnika nadaljuje za znesek, ki znaša 20% od celotnih zneskov, ki bi jih moral plačati dolžnik upniku po izvršilnem naslovu, neupoštevajoč, da so bili ti zneski delno plačani že pred sklenitvijo prisilne poravnave. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v točki I razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, koliko je znašal celotni dolg dolžnika do upnika na dan potrditve prisilne poravnave in nadaljevati izvršbo le za 20% tega zneska, ne pa za 20% celotnega zneska, ki ga je bil dolžnik dolžan plačati upniku po izvršilnem naslovu, ne glede na to, da je delno te zneske upniku že poravnal. K pritožbi upnika: Iz istih razlogov, ki so bili že navedeni v zvezi s pritožbo dolžnika, pa je utemeljena tudi pritožba upnika. Ob stališču sodišča prve stopnje bi dejansko lahko prišlo do tega, da bi, upoštevajoč že plačane zneske in dejstvo, da je dolžnik dolžan plačati le 20% terjatve, upnik bil dolžan vrniti dolžniku, kar je bilo izterjano preveč. Že zato je bilo treba pritožbi upnika ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti tudi v točki II izreka.