Jedro

Tožnik je pritožbo nesporno vložil po poteku pritožbenega roka, zato je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je podan razlog za njeno zavrženje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel pritožbo tožnika zoper odločbo, izdano v postopku podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje, številka 214-931/2013-36 z dne 25. 3. 2014. V obrazložitvi sklepa navaja, da je pritožbo zavrgel, ker ni bila vložena v predpisanem roku. Odločba je bila tožniku vročena dne 11. 4. 2014, kar je razvidno iz povratnice, in od tega dne je začel teči zakonski rok za vložitev pritožbe. Pritožbeni rok je potekel dne 29. 4. 2014 ob 24 uri. Tožnik pa je pritožbo poslal priporočeno po pošti šele 3. 5. 2014. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ v svoji odločbi med drugim pojasnjuje, da je bil zadnji dan za vložitev pritožbe že 28. 4. 2014 in ne 29. 4. 2014, kot zmotno meni organ prve stopnje.

Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ kršil 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker v odločbi z dne 25. 3. 2014 ni ustrezno poučil tožnika, ki je tuj državljan, na posledice zamuda roka za vložitev pritožbe in zaradi tega na izgubo pravic kot posledice zamuda roka. Tožnik ni vedel, da ima zamuda roka tako drastične posledice za pravice tujcev v Republiki Sloveniji. Prvostopenjski organ je tako kršil načelo pomoči neuki stranki. V odločbi, zoper katero je bila vložena pritožba, bi moralo pisati, da če pritožba ne bo pravočasna, da bo tožnik izgubil pravico do vsebinskega obravnavanja pritožbe. Taka obveza izhaja iz prvega in drugega odstavka 7. člena ZUP ter 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri navedbah v svoji odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

ZUP v drugem odstavku 240. člena določa, da če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom. Sodišče je ocenilo, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je podan navedeni razlog za zavrženje pritožbe. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev iz aktov obeh organov. Sicer pa med strankama ni sporno, da je bila pritožba vložena prepozno, saj tožnik v tožbi temu ne oporeka.

Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi prvostopenjski organ kršil določilo 7. člena ZUP, ker v odločbi z dne 25. 3. 2014 ni bilo napisano, da če pritožba ne bo vložena pravočasno, da bo tožnik izgubil pravico do vsebinskega obravnavanja pritožbe. 215. člen ZUP določa, da se s poukom o pravnem sredstvu stranki sporoči, ali lahko vloži zoper odločbo pritožbo ali pa začne upravni spor ali kakšen drug postopek pred sodiščem. Če je zoper odločbo dovoljena pritožba, je treba v pouku navesti, na koga se stranka lahko pritožbi, pri kom in v katerem roku vloži pritožbo in koliko znaša zanjo taksa ter da lahko poda pritožbo na zapisnik pri organu, ki je odločbo izdal. Organ, pri katerem je potrebno vložiti pritožbo, mora biti naveden s polnim osebnim imenom in naslovom. To določilo torej ne določa, da bi moralo biti v pravnem pouku tudi navedeno, da če pritožba ne bo vložena pravočasno, da bo potem zavržena. Prvostopenjskemu organu tako ni možno očitati, da bi kršil določila ZUP.

Razen tega sodišče meni, da se tožeča stranka ne more sklicevati na to, da ker je tuj državljan, da mu določene pravne posledice niso mogle biti poznane, saj sodišče meni, da je splošno znano, da če se tako pravno sredstvo, kot je pritožba, vloži prepozno, da je potem ni možno vsebinsko obravnavati, saj je prav v tem smisel tega, da se lahko pritožba vloži le v točno določenem roku. Taka ureditev je povsem smiselna in razumna in je zato po mnenju sodišča tudi neutemeljeno očitanje prvostopenjskemu organu da je kršil 7. člen ZUP, ki v prvem odstavku med drugim določa, da morajo organi strankam omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, medtem ko v drugem odstavku določa, da kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori. Ker je povsem razumljivo, da pritožbe ni mogoče vsebinsko obravnavati, če je vložena po preteku zakonsko določenega roka, sodišče meni, da upravnim organom tega ni potrebno posebno pojasnjevati v smislu 7. člena ZUP.

Prav tako pa je tudi neutemeljeno sklicevanje na 13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki govori o tem, da ima vsakdo pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti. Pravica do učinkovitih pravnih sredstev še ne pomeni, da ne bi smela posamezna država suvereno urediti določena postopkovna pravila, kamor spada tudi določitev rokov, v katerih je še možno opraviti neko dejanje, ter posledice zamude teh rokov.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.