Jedro

Organiziranje dirk in izrekanje sankcij zaradi kršitev pravil društva oz. pravil dirke ni upravna naloga, ki bi jo sicer glede na določbo 121. člena Ustave RS opravljalo katerokoli ministrstvo. Javno pooblastilo je prenos siceršnjega z Ustavo RS določenega pooblastila ministrstvu, da neposredno opravlja naloge uprave (med katere spada tudi odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih in pravnih oseb), na določeno pravno osebo oz. posameznika, ki nato namesto ministrstva opravlja prenesene funkcije, javno pooblastilo pa se lahko prenese le z zakonom (121. člen Ustave RS). Tožena stranka je društvo, ki deluje tudi v javnem interesu, kar pa ne pomeni, da je s tem pridobila kakšna javna pooblastila. To pomeni, da je tožnik vložil tožbo zoper akta, ki se glede na določbe drugega in tretjega odstavka 1. člena ZUS ne moreta izpodbijati v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Skupščina tožene stranke je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Izvršilnega odbora tožene stranke (v nadaljevanju IO) z dne 30. 6. 2001, s katerim je IO kaznoval tožnika zaradi rezultatov pozitivne doping kontrole njegovega konja z odvzemom licence trenerja za dobo 30 dni ter denarno kaznijo v višini 500.000,00 SIT. Tožena stranka navaja, da ne držijo pritožbene navedbe zdajšnjega tožnika, saj je sklep IO obrazložen in ima tudi pravni pouk. Za svojo odločitev je imel IO podlago v 1. točki dirkalnega pravilnika Slovenskega galopskega društva A, po katerem je IO pooblaščen izvajati vsa določila tega pravilnika, torej tudi izrekanje sankcije oz. kazni. Sestavni del tega pravilnika je tudi mednarodni sporazum o vzreji in dirkah, ki v 10. točki 6. člena tudi navaja prepovedane substance in določa sankcije za kršitve, in sicer za primer, če je konj na doping kontroli pozitiven, je konj diskvalificiran in trener kaznovan. Kazni, med drugim tudi denarna in začasen odvzem licence, so določene v 11. členu dirkalnega pravilnika. Tožena stranka je društvo, ki deluje v javnem interesu, o čemer je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano izdalo odločbo z dne 8. 11. 2000, in je dne 24. 3. 2000 tudi potrdilo dirkalni pravilnik. Tožena stranka se sklicuje tudi na 116. člen dirkalnega pravilnika, ki določa odgovornosti trenerja, in na 79. člen dirkalnega pravilnika, ki ureja pravice društva v zvezi z licencami trenerjev in nastopi na dirkah. Tožena stranka ugotavlja, da se tožnik ni pritožil nad laboratorijskimi izvidi doping kontrole, torej priznava, da je bil konj na dirki pod vplivom prepovedane substance, zato je po presoji tožene stranke izrečena kazen glede na okoliščine primera utemeljena in primerna. Tožena stranka v pravnem pouku izpodbijanega sklepa navaja, da je njen sklep dokončen in zoper njega ni mogoča pritožba, da pa je možna redna sodna pot z vložitvijo tožbe oz. sprožitvijo upravnega spora.

Tožnik v tožbi najprej navaja, da je Slovensko galopsko društvo A društvo, ki deluje v javnem interesu, kar je odločilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z odločbo z dne 8. 11. 2000. Ta odločba se sklicuje na pravila društva, ne opredeljuje pa se do dirkalnega pravilnika, ki naj bi bil podlaga za kaznovanje. Iz dopisa ministrstva z dne 24. 3. 2002 je sicer razvidno, da dirkalni pravilnik ustrezno ureja področje galopskega tekmovanja v Republiki Sloveniji in predlaga, da se ta pravilnik dostavi mednarodni organizaciji. Vendar iz tega ne izhaja, da bi dalo ministrstvo društvu pooblastila za izrekanje sankcij v oblik denarne kazni v zvezi z galopskimi dirkami. Tožena stranka z navedenim pravilnikom ni uredila postopka kaznovanja, čeprav bi ga glede na 6. točko mednarodnega sporazuma, na katerega se sklicuje, morala, delno pa ta pravilnik tudi napak uporablja. Navedeni mednarodni sporazum je le v angleškem jeziku, moral pa bi biti v slovenščini, ki je v Sloveniji uradni jezik. Niti v pravilniku niti v mednarodnem sporazumu niso navedene prepovedane oz. nedovoljene substance. V mednarodnem sporazumu je v točki 10 (in ne v točki 6 kot napak navaja tožena stranka) navedeno, kaj so lahko prepovedane substance, konkretno pa bi bilo to treba določiti v posamezni državi in objaviti spisek teh substanc. To pa v Sloveniji ni napravljeno za galopske konje, je pa napravljeno za druge športe. Ker torej seznama prepovedanih substanc za galopske konje ni, tudi ni mogoče izrekati sankcij, ker je samovoljni odločitvi tožene stranke prepuščeno, kaj bo v posameznem primeru štela za prepovedano snov. Postopek je bil voden v nasprotju z 11. členom pravil društva, ker kazni niso izrekli stewardi dirke, temveč izvršni odbor društva, torej nepristojni organ. Nikjer tudi ni določen organ, ki odloča o pritožbi. Tudi odvzem vzorcev je bil izveden v nasprotju s pravilnikom, na ugovore v zvezi s tem pa tožena stranka v izpodbijanem aktu sploh ni odgovorila. Akta obeh organov pa sta pomanjkljiva, nezakonita in neutemeljena tudi zato, ker za kaznovanje trenerja niso izpolnjeni pogoji, saj mu ni dokazano, da bi zavestno konju dajal substance, ki bi naj bile prepovedane, pa niso, ker kot take niso nikjer določene. Tožnik je dal v pregled hrano, ki jo je zaužil konj pred tekmo in se prodaja prosto na tržišču. V tej hrani pa so bile odkrite substance, ki bi se glede na mednarodni sporazum lahko štele za prepovedane, če bi bile kot take določene v aktih društva oz. slovenskih predpisih. Zato tožnik predlaga, da sodišče v skladu z 61. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) razsodi, da se tožbi ugodi in se akta obeh organov Slovenskega galopskega društva odpravita, ter da mora tožena stranka tožeči povrnit stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Tožbo je bilo treba zavreči z naslednjih razlogov: V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalnih skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil, in o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (drugi in tretji odstavek 1. člena ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). Če se s tožbo izpodbija akt, ki ni dokončen posamičen akt in ne drug posamičen akt, ki se lahko izpodbija s tožbo po tretjem odstavku 1. člena ZUS, sodišče tako tožbo zavrže na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS.

Izpodbijana sklepa organov Slovenskega galopskega društva pa po presoji upravnega sodišča nista niti dokončna posamična akta v smislu drugega odstavka 1. člena ZUS, saj jih ni izdal državni organ, organ lokalne skupnosti ali druga oseba, ki bi bila nosilec javnih pooblastil, saj iz nobenega predpisa in tudi ne iz aktov, ki jih tožnik prilaga tožbi oz. se nanje sklicuje, ne izhaja, da bi imela tožena stranka kakršna-koli javna pooblastila, ki bi ji jih dala država, in bi v izvrševanju javnih pooblastil izrekala sankcije svojim članom oz. udeležencem na dirki, ki jo je organizirala. Organiziranje dirk in izrekanje sankcij zaradi kršitev pravil društva oz. pravil dirke ni upravna naloga, ki bi jo sicer glede na določbo 121. člena Ustave RS opravljalo katerokoli ministrstvo. Javno pooblastilo je prenos siceršnjega z Ustavo RS določenega pooblastila ministrstvu, da neposredno opravlja naloge uprave (med katere spada tudi odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih in pravnih oseb), na določeno pravno osebo oz. posameznika, ki nato namesto ministrstva opravlja prenesene funkcije, javno pooblastilo pa se lahko prenese le z zakonom (121. člen Ustave RS). Iz same tožbe oz. prilog in tudi iz zakonov pa ni razvidno, da bi bila na toženo stranko penesena katera-koli javna pooblastila. Tožena stranka je po podatkih upravnih spisov sicer društvo, ki deluje tudi v javnem interesu, kar pa ne pomeni, da je s tem pridobila kakšna javna pooblastila. Izpodbijana sklepa tožene stranke pa po presoji upravnega sodišča tudi nista posamična akta ali dejanji, s katerima bi se posegalo v ustave pravice posameznika (tretji odstavek 1. člena ZUS), česar tožnik niti ne zatrjuje.

To pa pomeni, da je tožnik vložil tožbo zoper akta, ki se glede na določbe drugega in tretjega odstavka 1. člena ZUS ne moreta izpodbijati v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS.

Odločitev o tožbi pa zajema tudi odločitev o povračilu stroškov postopka.