Jedro

Odgovorna oseba mora poškodovanca sprejeti takšnega, kot je. Ne more računati na (povprečno) zdravega oškodovanca. Zaradi degenerativnih sprememb, zaradi katerih oškodovanec pred škodnim dogodkom ni trpel nobenih telesnih bolečin, odškodnine ni mogoče zmanjšati. Predhodno zdravstveno stanje tožnika, ki se pred škodnim dogodkom ni izražalo v obliki bolečin ali drugih nevšečnosti, ne more predstavljati krivdnega prispevka oškodovanca k škodi, ki jo je utrpel v obravnavanem škodnem dogodku.

Adekvatnost („normalnost, običajnost“) vzroka se meri le glede na nastanek škodne posledice (škodnega dogodka), ne pa tudi na obseg nastale (povzročene) škode. V konkretnem primeru pa ni sporno, da tožnikove degenerativne spremembe na nastanek nesreče niso vplivale.

Izvedba dokaza, ki je bil neopravičeno predlagan prepozno, predstavlja bistveno kršitev postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe. Psihiatrično izvedensko mnenje je namreč edini dokaz, na katerega je oprta odločitev sodišče prve stopnje v tem delu, hkrati pa tudi edini primeren dokaz za ugotavljanje dejstev, ki jih je tožnik s tem zvezi zatrjeval. Sodba sodišče prve stopnje je torej kljub temu, da je vsebinsko nemara celo pravilnejša, zaradi kršitve določb ZPP o prekluziji drugačna, kot bi bila, če prepozen dokaz ne bi bil izveden.

Obrazložitev

I. Pritožbama toženih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se prisojeni znesek odškodnine za prvo toženo stranko zniža za 9.500,00 EUR, za drugo toženo stranko pa se zniža za 4.500,00 EUR in se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne.

II. Izrek o stroških v 5. točki izreka se spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je prva tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 221,97 EUR, znesek stroškov, kolikor bremeni drugo toženo stranko, pa se zniža za 195,66 EUR.

III. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožeča stranka je dolžna prvi toženi stranki povrniti 196,76 EUR, drugi toženi stranki pa 214,47 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev:

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženki tožniku dolžni nerazdelno plačati znesek 16.740,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2003 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 2.921,05 EUR od 21. 11. 2003 do 16. 9. 2005 (3. tč.). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (4. tč.). Toženima stranka je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 2.717,29 EUR (5. tč.). Tako je sodišče prve stopnje odločilo po tem, ko je ocenilo, da je druga tožena stranka (delodajalec) tožniku v celoti objektivno odgovorna za škodo iz delovne nesreče in tožniku prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 9.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 9.500,00 EUR in za strah 1.500,00 EUR odškodnine, kar je zmanjšalo za valorizirani del že plačane odškodnine.

(2) Zoper ugodilni del sodbe (3. tč. izreka) in odločitev o stroških (5. tč. izreka) se pritožujeta toženki (prva toženka ne v celoti, glej spodaj tč. 4) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; ZPP), pritožbenemu sodišču pa predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni v smeri zavrnitve zahtevka tožnika s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da zadevo po razveljavitvi vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opredeljujeta pritožbene stroške.

(3) Druga tožena stranka se pritožuje glede temelja odgovornosti in višine dosojene odškodnine. Meni, da je zaradi krivdnega ravnanja tožnika objektivna odgovornost tožene stranke prenehala. Sodišču prve stopnje očita, da je svojo odločitev oprlo izključno na nejasno izpoved tožnika, ni pa upoštevalo listinskih dokazov in popolnoma spregledalo izpoved priče M., ki je potrdila, da je tožnik nepravilno sestopal s podesta (tako, da je bil s hrbtom obrnjen proti lestvi). Tudi z višino prisojene odškodnine se ne strinja, ker naj ne bi bila usklajena s standardom pravične denarne odškodnine. Meni, da prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem bistveno presega odškodnine v podobnih primerih (navaja odločbe Vrhovnega sodišča RS (od tu VS RS): II Ips 84/98, II Ips 208/09, II Ips 65/09). Odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa sodišče po prepričanju druge tožene stranke tožniku sploh ne bi smelo priznati, saj je izvedenec travmatolog ugotovil, da tožnik trajnih posledic škodnega dogodka nima. Trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika je posledica prirojenih in degenerativnih sprememb. Svojo odločitev je sodišče sicer oprlo na mnenje izvedenke T., vendar je pri tem napačno ugotovilo dejansko stanje, kajti iz mnenja izvedenke je razvidno, da ne more razmejiti tožnikovih težav glede na njihov izvor. Ta je med drugim navedla, da so tožnikove psihične težave tudi posledica težav s hrbtenico, ki pa po mnenju travmatologa niso posledica nesreče. Poleg tega sodišče izvedenke ni zaslišalo, čeprav je tožena stranka to predlagala. Ugovarja tudi višini prisojene odškodnine iz tega naslova. Pri odmeri odškodnine za strah je sodišče prve stopnje po mnenju pritožnice odstopilo od sodne prakse (VS RS: II Ips 208/09, II Ips 1269/08, II Ips 597/08) in prisodilo previsoko odškodnino.

(4) Prva tožena stranka se pritožuje zoper 14.000,00 EUR prisojene odškodnine. Meni, da je sodišče tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo previsoko odškodnino in da bi bila primerna odškodnina iz tega naslova 5.000,00 EUR. Po njeni oceni gre pri tožniku za tako močne degenerativne spremembe in hudo predhodno okvarjeno hrbtenico, da to pomeni nenavadno in nenormalno okoliščino. Zaradi tožnikovega predhodnega zdravstvenega stanja so bile njegove bolečine bistveno hujše in zdravljenje dolgotrajnejše, kar bi sodišče moralo upoštevati pri odmeri odškodnine. Zoper prisojeno odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa se pritožuje v celoti. Sodišče je svojo odločitev oprlo izključno na izvedensko mnenje psihiatrinje, kar je dokaz, ki je bil predlagan prepozno in ne bi smel biti izveden. Toženka je ves čas postopka ugovarjala, da je tožnik glede tega dokaznega predloga prekludiran. Tožnik je trditveno podlago glede psihični težav prvič sicer podal na prvem naroku in predložil tri psihiatrične izvide, dokaza z izvedencem psihiatrom pa tedaj ni predlagal. Predlagal je samo izvedenca medicinske stroke, in sicer že pred prvim narokom, vendar se je ta dokazni predlog nanašal le na zdravstvene težave s hrbtenico. Predlog za postavitev izvedenca psihiatra na naroku 19. 3. 2007 je bil torej prepozen. Ker sodišču takemu stališču toženke ni sledilo, je kršilo določbe ZPP. Toženka se pritožuje tudi glede višine, saj meni, da je dosojena odškodnina iz tega naslova pretirana. Sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo dejstva, da večji del zdravstvenih težav ni povezan s škodnim dogodkom, pa tudi obrazložilo ni, kako psihične težave tožnika vplivajo na zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Zamudne obresti za ta del odškodnine je sodišče prisodilo napačno. Trditveno podlago o psihičnih težavah je tožnik podal šele 12. 9. 2005, sodišče pa je zamudne obresti prisodilo že od 21. 11. 2003, ko toženka sploh še ni vedela za te težave. Prav tako je prisojena odškodnina za strah previsoka in meni, da bi bila primerna odškodnina 1.000.00 EUR. Posledično se pritožuje tudi zoper izrek o stroških.

(5) Na pritožbi tožeča stranka ni odgovorila.

(6) Pritožbi sta delno utemeljeni.

(7) Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je podana objektivna odgovornost toženke, ker gre za škodo, ki je nastala pri opravljanju nevarne dejavnosti. Delo na višini dveh metrov na mokrem in spolzkem podestu v klavnici, s katerega je padel tožnik, je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso opredeliti kot nevarno dejavnost, to je kot dejavnost, iz katere kljub ustrezni skrbnosti izvira (statistično) povečana nevarnost poškodb (nastanka škode).

(8) Tudi zaključek sodišča, da tožnik k nastanku škodnega dogodka ni prispeval, je pravilen, pritožbeni očitki v tej smeri pa neutemeljeni. Pritožbeno sodišče ne dvomi v skrbno, natančno in celovito dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik padel s podesta, še preden je začel z njega sestopati (preden se je prijel ročajev lestve). Sodišče prve stopnje je imelo na podlagi neposrednega vtisa ob tožnikovem zaslišanju dovolj podlage za oceno, ali je njegova izpovedba verodostojna in prepričljiva. Po presoji pritožbenega sodišča je tako utemeljeno verjelo izpovedi tožnika, ki so jo smiselno potrdile priče na podlagi svojih lastnih izkušenj, da so namreč tla na podestu (vedno) mastna in spolzka, zaradi česar je obstaja velika možnost (verjetnost) tovrstnih padcev. Prvo sodišče je tudi ustrezno pojasnilo, zakaj ni upoštevalo listinskih dokazov in izpovedi prič, iz katerih naj bi izhajalo, da je tožnik padel z lestve zaradi nepravilnega sestopanja. Zapisniki o škodnem dogodku namreč samo posredno dokazujejo takšne trditve tožene stranke, saj izkazujejo samo post festum ugotavljanje možnega načina padca. Enako velja za zaslišane priče (vključno s pričo M.), ki niso bile očividci dogodka in so samo sklepale o načinu padca. Priča M. je, kot navaja druga tožena stranka sama v pritožbi, povedal o tem, kaj naj bi mu tožnik povedal po dogodku. To pa je v nasprotju s tem, kar je le-ta izpovedal (in trdil) na sodišču. Kot navedeno, pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno tožnikove izpovedbe, ki ji je dalo prvostopenjsko sodišče prednost pred nasprotnim, a posrednim dokazom.

(9) Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki glede prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Po presoji pritožbenega sodišča predstavlja znesek 9.000,00 EUR primerno odškodnino glede na poškodbe, ki jih je utrpel tožnik (udarnina in zvin ledvenega in križnega dela hrbtenice), čas zdravljenja (14 mesecev), številne nevšečnosti med zdravljenjem in intenzivnost bolečin (5 dni hude, 6 mesecev srednje hude in 8 mesecev blage bolečine). Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine primerno upoštevalo vse okoliščine primera tako, da denarna odškodnina ustreza merilom iz 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 – 57/90; ZOR, ki ga je bilo treba uporabiti na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01, s kasnejšimi spremembami; OZ). Prisojeni znesek tudi bistveno ne odstopa od podobnih primerov iz sodne prakse. Sklicevanje na konkretno sodno prakso Vrhovnega sodišča ni utemeljeno, ker ne gre za primerljive situacije: v primerih II Ips 1269/08 in II Ips 208/09 gre za drugačno vrsto poškodbe – zvin vratne hrbtenice; II Ips 597/08 upošteva „deljeno vzročnost“, ki je za konkretni primer ni mogoče uporabiti – glej tč. 10; zdravljenje v obravnavanem primeru pa je bilo časovno daljše in bolj problematično kot v npr. v primerih II Ips 65/09, II Ips 84/98 oziroma kot je običajno za zvin ledvene hrbtenice.

(10) Res je, da je bilo (po ugotovitvah izvedenca, ki jih prvo sodišče sprejema) v obravnavanem primeru zdravljenje dolgotrajnejše in da so telesne bolečine hujše zaradi tožnikovih prirojenih in degenerativnih sprememb. Vendar kljub temu ni mogoče sprejeti stališča toženih strank, da bi sodišče te okoliščine moralo upoštevati pri odmeri odškodnine in jo ustrezno znižati. Odgovorna oseba mora poškodovanca sprejeti takšnega, kot je. Ne more računati na (povprečno) zdravega oškodovanca. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki zaradi degenerativnih sprememb, zaradi katerih oškodovanec pred škodnim dogodkom ni trpel nobenih telesnih bolečin, odškodnine tožniku ni zmanjšalo (1). Predhodno zdravstveno stanje tožnika, ki se pred škodnim dogodkom ni izražalo v obliki bolečin ali drugih nevšečnosti (tožnik je bil ob nesreči stari 31 let in zdravstvenih težav s hrbtenico ni imel), ne more predstavljati krivdnega prispevka oškodovanca k škodi, ki jo je utrpel v obravnavanem škodnem dogodku (1. odst. 192. čl. ZOR). Adekvatnost („normalnost, običajnost“) vzroka se meri le glede na nastanek škodne posledice (škodnega dogodka), ne pa tudi na obseg nastale (povzročene) škode. V konkretnem primeru pa ni sporno, da tožnikove degenerativne spremembe na nastanek nesreče niso vplivale.

(11) Tudi pri odmeri odškodnine za strah je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo vse okoliščine primera (intenzivnost primarnega strahu – nepričakovan agresiven dogodek, ki ga je tožnik v polni meri doživljal, trajanje in intenzivnost sekundarnega strahu – 4 dni hud, 1 mesec srednje hud in 1 leto blag strah, glej ugotovitve pod tč. 21 do 23. prvostopenjske sodbe), tako da po presoji pritožbenega sodišča prisojeni znesek 1.500,00 EUR ni pretiran, pač pa predstavlja primerno satisfakcijo (ne pa npr. obogatitev) za tožnika. Odškodnina pa tudi bistveno ne odstopa od podobnih primerov iz sodne prakse.

(12) Utemeljeni pa so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo na podlagi ugotovitev, oprtih izključno na mnenje izvedenke psihiatrične stroke. Prva tožena stranka utemeljeno opozarja, da je bil ta dokaz predlagan prepozno in da ne bi smel biti izveden. Ta dokaz je tožeča stranka očitno predlagala šele na naroku 19. 3. 2007. To iz zapisnika o tem naroku sicer izrecno niti ne izhaja, izhaja le (napačna) ugotovitev, da naj bi bil tak predlog pravočasen in da bo dokaz izveden. Toda pred tem ni zaslediti takšnega (tožnikovega) dokaznega predloga, tožnik pa ni navedel sploh ničesar, kar bi kazalo, da brez svoje krivde tega dokaza ni mogel podati pravočasno, to je najkasneje na prvem naroku. Nasprotno, iz podatkov spisa je očitno, da bi to lahko storil, kar pa pomeni, da bi tudi moral storiti. Trditve o svojih psihičnih težavah, ki naj bi bile posledica obravnavane nesreče, je podal že na naroku 12. 9. 2005. Kasnejši dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke v podkrepitev tega dejstva je bil torej prepozen (1. in 2. odst. 286. čl. ZPP) in ga sodišče prve stopnje ne bi smelo izvesti.

(13) Z izvedbo dokaza, ki je bil neopravičeno predlagan prepozno, je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe (1. odst. 339. čl. ZPP). Psihiatrično izvedensko mnenje je namreč edini dokaz, na katerega je oprta odločitev sodišče prve stopnje v tem delu, hkrati pa tudi edini primeren dokaz za ugotavljanje dejstev, ki jih je tožnik s tem zvezi zatrjeval. To kršitev je tožena stranka tudi izrecno uveljavljala že pred sodiščem prve stopnje (286. b. čl. ZPP). Sodba sodišče prve stopnje je torej kljub temu, da je vsebinsko nemara celo pravilnejša, zaradi kršitve določb ZPP o prekluziji (1. in 2. odst. 286. čl. ZPP) drugačna, kot bi bila, če prepozen dokaz ne bi bil izveden. Brez izvedenskega mnenja psihiatra tožeča stranka namreč svojih trditev glede psihičnih težav ne bi uspela dokazati. Storjeno kršitev je pritožbeno sodišče lahko odpravilo, in sicer brez pritožbene obravnave, na seji senata, na način, da je upoštevalo dokazno oceno in vse ugotovitve v zvezi s pravočasnimi trditvami in z njimi povezanimi dokaznimi predlogi oziroma zakonito izvedenimi dokazi. Po navedenem se izkaže, da je treba odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. čl. ZPP) in zahtevek v tem delu zavrniti (355. čl. ZPP). V dokaz svojih trditev je tožeča stranka (pravočasno) predložila samo tri psihiatrične izvide, ki pa ne omogočajo zaključka o tem, za kakšno škodo gre in ali je le-ta povezano z obravnavano delovno nesrečo. (14) Glede na navedeno pod (12) in (13) je bilo treba sodbo v 3. tč. izreka spremeniti tako, da se prisojeni znesek odškodnine zniža za 9.500,00 EUR, in sicer glede prve tožene stranke, ki je to kršitev uveljavljala. V tem obsegu je bilo treba tožbeni zahtevek proti njej zavrniti (358. čl. ZPP).

(15) Ob tem je upoštevalo dejstvo, da je tožnik isti znesek odškodnine zahteval tudi na drugi dejanski podlagi (zaradi okrnitve življenjskih aktivnosti v telesnem smislu, zaradi težav s hrbtenico), pa je prvostopenjsko sodišče (v nasprotju s sicer pravilno uporabo t. im. doktrine „eggshell skull“ glede telesnih bolečin) ocenilo, da ne gre za posledico nesreče (tj. da ni vzročne zveze med tožnikovo okrnitvijo telesnih aktivnosti in nesrečo). Tožnik se zaradi slednjega sicer ni pritožil, ker ni imel interesa pritožiti se proti zanj ugodi odločitvi. Vendar pa tožnik na pritožbo (prve toženke), ki je izrecno (in kot se je izkazalo tudi utemeljeno) uveljavljala storjeno relativno bistveno kršitev določb postopka (sistema prekluzij) sploh ni odgovoril. (16) Za obveznost druge tožene stranke pa je pritožbeno sodišče moralo presojati pravilnost ugotovitev, ki slonijo na tem dokazu in zakonitost odločitve, upoštevajoč te ugotovitve. Pri tem je presodilo, da je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno ocenilo izvedensko mnenje stalne sodne izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. T. Le to je strokovno, temeljito in jasno, glede na pisno dopolnitev, s katero je izvedenka odgovorila na pripombe druge tožene stranke, pa ni bilo potrebe, da bi izvedenko še ustno zaslišali oziroma tožena stranka za kaj takega ni ponudila konkretnega utemeljenega razloga. Očitana kršitev določb ZPP glede izvajanja dokazov z izvedencem tako ni podana. Druga tožena stranka sicer pravilno povzema izvedenkine ugotovitve, da je človekov odziv na telesno zdravstveno motnjo kompleksen in ni razporejen glede na etiologijo te motnje. Ravno to je hkrati odgovor pritožnici, da vzroka za ugotovljene psihične težave tožnika ni mogoče matematično razdeliti glede na izvor. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, ko se je oprlo na neovrženo mnenje izvedenke, da so tožnikove psihične težave (depresivne motnje s poudarjeno anksioznostjo in somatizacijo) razvile neposredno po delovni nezgodi (kot nadgradnja sekundarnih motenj), in je zato pravilen sklep, da je torej vzročna zveza med nesrečo in tudi to vrsto škode podana. Glede na to, kako se ugotovljene psihične težave odražajo v življenju (življenjskih aktivnostih) tožnika (obrazloženo navedeno v tč. 19 prvostopenjske sodbe) pa je primerna odškodnina za tožnika iz tega naslova 5.000,00 EUR (in ne 9.500,00 EUR). Obveznost druge tožene stranke iz tega naslova je bilo treba znižati za 4.500,00 EUR in v takem obsegu tožbeni zahtevek zavrniti tudi proti njej.

(17) V preostalem delu pa je bilo treba na podlagi obrazloženega obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj pritožbeni očitki niso bili utemeljeni, pa tudi v okviru uradnega preizkusa pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

(18) Sprememba zneska prisojene odškodnine terja tudi spremembo stroškovnega dela odločitve v škodo tožnika, čigar uspeh je manjši, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Uspeh tožnika proti prvi toženi stranki znaša približno 66,50 % (100 % po temelju in približno 33 % po višini), zaradi česar je treba znižati prisojeni znesek stroškov v breme prve tožene stranke za 221,97 EUR. Uspeh tožnika proti drugi toženi stranki je približno 74 % (100 % po temelju in približno 48 % po višini). Znesek stroškov, kolikor bremeni drugo toženo stranko, se tako zniža za 195,66 EUR. (Pri obračunu stroškov je sodišče upoštevalo tiste stroške, ki jih je pravilno in v skladu z ustreznimi predpisi priznalo in odmerilo prvostopenjsko sodišče, glej tč. 26, 27 in 28, kar pritožbi konkretno ne izpodbijata.)

(19) Pritožbeni uspeh prve tožene stranke je približno 67,85 % (9.500,00 EUR od spornih 14.000,00 EUR), druge tožene pa 22,5 % (4.500,00 EUR od 20.000,00 EUR) in v tem obsegu jima je tožnik dolžan povrniti potrebne pritožbene stroške (2. odst. 154. čl. ZPP v zvezi 2. odst. 165. čl. ZPP). Prvi toženi stranki je tožnik dolžan povrniti 196,76 EUR (taksa za pritožbo in administrativni stroški), drugi toženi stranki pa 214,47 EUR (1000 tč. po Odvetniški tarifi za pritožbo, 2% materialnih stroškov in 20 % DDV ter stroške taks), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Primerjaj odločitve in argumente VS RS v odločbah II Ips 580/2001, 636/2005, II Ips 1094/2008, II Ips 625/2008. Več o teoretični utemeljitvi te t. im. eggshell skull doktrine npr. Plavšak N., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 715 in nasl..