Jedro

V pravdi zaradi motenja posesti zaradi povečanega vpliva s sosednje nepremičnine tožnik ne bi smel dobiti večjega obsega pravnega varstva kot v pravdi zaradi čezmerne imisije. Če ga je že dobil, pa je tožnik v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe (prej toženec) vsekakor upravičen uveljavljati, da je po končani pravdi zaradi motenja posesti smel izbrati način vzpostavitve prejšnjega stanja, torej preprečitve povečanega vpliva vode na toženčevo parcelo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

V pravdi zaradi motenja posesti je takratno Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota v Ljubljani s sklepom z dne 7.2.1989 pod opr. št. V P 79/87-57 v prvem odstavku izreka ugotovilo, da je takratni toženec motil posest parc. 1837/1 k.o..., ki je bila last takratnega tožnika, ker je brez dovoljenja tožnika 12.10.1985 po delu jarka za odvodnjavanje vode, ki teče med tožnikovo parcelo in parc. št. 1833/6, last toženca, zabetoniral 36 m dolgo in 80 cm široko betonsko škarpo, vmesni prostor med svojo parcelo in novo škarpo zravnal z nivojem svoje parcele, kar je imelo za posledico, da je jarek za vodo v dolžini 36 m delno utesnjen in zato voda zastaja v jarku, preprečeno je odvodnjavanje, v primeru dežja pa tožnikovo parcelo zaliva voda in jo poplavlja. V drugem odstavku izreka je takratnemu tožencu naložilo tako vzpostavitev prejšnjega stanja, da odstrani betonsko škarpo in jarek popravi tako, da bo globok 40 cm in širok 60 cm ter mu naložilo, da se v bodoče vzdrži takih in podobnih dejanj.

Na podlagi tega sklepa je pri sodišču prve stopnje tekel izvršilni postopek pod In 359/89 (sedaj In 208/91), v katerem je dolžnik ugovarjal, da je že vzpostavil prejšnje stanje. S pritožbo proti sklepu o zavrnitvi tega ugovora je uspel, saj je pritožbeno sodišče s sklepom z dne 19.12.1990 pod opr. štev. II Cp 2059/90 razveljavilo izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V razlogih je poudarilo, da bistvo izvršilnega naslova ni v tem, da predstavlja motenje posesti sam obstoj škarpe, temveč je motena upnikova posest parcele zaradi povečanega vpliva vode na to njegovo parcelo po izgradnji škarpe. Odločilno je torej, ali je prišlo do prenehanja terjatve zato, ker je dolžnik vzpostavil tak način odvodnjavanja, da ni več škodljivega vpliva vode na upnikovo zemljišče. Če je za tako vzpostavitev zadostovala zatrjevana poglobitev in razširitev jarka, ni več pomembno, ali je bila odstranjena tudi škarpa. O spornem dejanskem vprašanju bo potrebno odločiti v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe in v njej z morebitno pomočjo izvedenca ugotoviti, ali je s sedanjim odvodnjavanjem vzpostavljeno takšno hidrološko stanje, kot je bilo pred postavitvijo škarpe.

Toženec iz motenjske pravde (v nadaljevanju: tožnik) je vložil tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, da je izvršba, ki jo vodi toženec kot upnik proti tožniku kot dolžniku pod In 208/91 zaradi dosege dejanja, nedopustna. V razlogih je v celoti sprejelo izvedeniško mnenje, da je vzrok zastajanja vode v jarku in poplavljanja parcele prejšnjega tožnika (v nadaljevanju: toženca) v sami terenski depresiji in da je hidravlična zmogljivost odtočnega jarka ob normalnih vremenskih razmerah enaka zmogljivosti pred izgradnjo škarpe. Sama škarpa torej ne vpliva na zastajanje vode. Vendar je sodišče prve stopnje poudarilo, da je moralo ne glede na take izvedeniške ugotovitve zavrniti tožbeni zahtevek, ker je zaradi pravnomočnosti vezano na vsebino sodne odločbe. Zaradi razlogov pravne varnosti je treba upoštevati tudi take sodne odločbe, ki morebiti temeljijo na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ali zmotni uporabi materialnega prava. Prav zaradi učinkov pravnomočnosti tožnik ne more ugovarjati, da je za vzpostavitev prejšnjega stanja pred motenjem posesti zadostovala samo poglobitev in razširitev jarka, zaradi česar da odstranitev betonske škarpe ni potrebna. Zaradi vezanosti na izvršilni naslov je dolžan odstraniti tudi škarpo.

Tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti je pritrdilo dejanskim in pravnim razlogom sodišča prve stopnje in še dodalo, da je izvršilni naslov glede tega, kako mora tožnik vzpostaviti prejšnje stanje, jasen. Zato trditev o nepotrebnosti odstranitve škarpe ni razlog v smislu 8. točke 50. člena ZIP. Niti v izvršilnem postopku, niti v sedanji pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe ni več mogoče preverjati pravilnosti odločitve, da mora tožnik med drugim odstraniti tudi betonsko škarpo. To bi moral tožnik uveljavljati v pravdi zaradi motenja posesti.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Tožnik poudarja, da je bil v izvršilnem postopku napoten na pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe, v kateri naj se ugotovi, da škarpa ni vzrok za zamakanje toženčevega zemljišča in da je zato njeno podiranje nepotrebno. To je tožnik v pravdi tudi dokazal. Opozarja na izvedeniško mnenje, da bi predstavljalo rušenje škarpe neodpustljivo gospodarsko škodo, ker škarpa ne vpliva na zastajanje vode. Vzrok zastajanja je v terenski depresiji, saj se jarek nahaja kar en meter nižje od zazidanega pasa, kamor se odvodnjava voda iz jarka. Če se z naloženim dejanjem ne doseže tisto, kar je bilo mišljeno in odločeno, gre za tipičen primer nedopustnosti izvršbe, saj je taka izvršba nesmiselna.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija je utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Revizijsko sodišče je v začetku obrazložitve te odločbe namenoma obširneje povzelo vsebino in razloge dosedanjih sodnih odločb, ki se nanašajo na tožnikovo dejanje z dne 12.10.1985, zlasti pa je praktično prepisalo ugotovitveni in dajatveni del posestmotitvenega sklepa, ki je tudi v tej pravdi obravnavani izvršilni naslov. S tem je želelo na konkretnem primeru prikazati nepotrebnost in včasih celo "škodljivost" ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka v posestmotitvenem sporu. Predvsem v teoriji se zavzema stališče, da ugotovitveni del zahtevka za varstvo posesti sploh ni potreben. Kljub temu se v sodni praksi (verjetno že zaradi same navade) ugotovitveni deli takih tožbenih zahtevkov še vedno praktično redno uveljavljajo. V obravnavanem izvršilnem naslovu obsega ugotovitveni del tožbenega zahtevka in tudi ustreznega prvega odstavka izreka posestmotitvenega sklepa kar 11 vrstic, v njem pa se poleg opisa motilnega dejanja prepletajo tudi vzroki in posledice, kar ne spada v izrek, temveč v razloge sodne odločbe. Zato je ugotovitveni del izreka v tem posestmotitvenem sporu po svojem bistvu obrazložitev, ki je ne zadenejo posledice pravnomočnosti sodne odločbe. Revizijsko sodišče meni, da je prav zaradi tako oblikovanega izreka sodne odločbe v sedanji pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe prišlo do tega, da sta obe sodišči napačno presodili, da morata zaradi pravnomočnosti in posledične vezanosti na izrek sodne odločbe upoštevati tudi tisto, kar ne sodi v sam izrek, torej vzroke povečanega poplavljanja toženčeve parcele.

Glede na pravkar obrazloženi pomen ugotovitvenega dela izvršilnega naslova sta obe sodišči k rešitvi zadeve napačno pristopili samo s čistega procesnega vidika. Izhajati bi morali iz bistva zahtevanega varstva posesti v konkretnem posestmotitvenem sporu. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je toženec že v prvi vrsti ugotovitvenega dela svojega zahtevka opredelil, da ga je tožnik z očitanim ravnanjem z dne 12.10.1985 motil v posesti njegove parc. št. 1837/1 k.o...

Toženčevo parcelo zato v primeru dežja zaliva in poplavlja voda iz odvodnega jarka, ki teče med parcelama obeh pravdnih strank. Ob taki opredelitvi posestmotitivenega dejanja je jasno, da je toženec zahteval varstvo zadnje posesti na svoji parceli pred povečanim vplivom vode iz odvodnega jarka in s tožnikove parcele. Bistvo njegove zahteve in odločitve sodišča v posestmotitvenem sporu je bilo varstvo njegove parcele pred poplavljanjem. Na tak način je pravilno k zadevi pristopilo tudi pritožbeno sodišče v izvršilnem postopku, ko je v razlogih razveljavitvenega sklepa opozorilo, da bistvo izvršilnega naslova ni v tem, da naj bi motenje posesti predstavljal sam obstoj škarpe, ampak gre za motenje toženčeve parcele zaradi povečanega vpliva vode na njegovo parcelo.

Tožnik je v tej pravdi zatrjeval, da je po nastanku izvršilnega naslova poglobil in razširil jarek za odvodnjavanje, s tem pa v celoti vzpostavil stanje, kot je bilo pred motilnim dejanjem. Če je prejšnje stanje glede vpliva vode na toženčevo parcelo res vzpostavljeno, potem toženec ne more več utemeljeno vztrajati pri drugem delu dajatvenega izreka izvršilnega naslova, ki tožniku nalaga tudi odstranitev škarpe. Tega ne more ne samo zaradi dejstva, da je v sedanji pravdi ugotovljeno, da škarpa ne vpliva na povečano zastajanje vode v jarku in povečano poplavljanje toženčeve parcele. Odločilno je predvsem dejstvo, da je s tožnikovim ravnanjem po nastanku izvršilnega naslova izpolnjen sam namen nudenega sodnega varstva posesti, da je torej vpliv vode na toženčevo zemljišče enak vplivu pred motilnim dejanjem.

Poleg doslej navedenih razlogov pa revizijsko sodišče zlasti poudarja, da toženčeve trditve o zalivanju in poplavljanju njegove parcele (tudi) zaradi zgrajene škarpe na tožnikovi parceli pomenijo opis prekomerne imisije. Toženec se je sicer odločil za vložitev posestmotitvene tožbe po 78. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ št. 6/80, 36/90; v nadaljevanju: ZTLR). Lahko pa bi se odločil tudi za tožbo po prvem odstavku 42. člena v zvezi s 5. členom ZTLR. V taki pravdi bi lahko sedanji toženec zahteval točno določeno spremembo stanja na parceli sedanjega tožnika (odstranitev škarpe) samo v primeru, če bi bilo po naravi stvari prekomerno imisijo mogoče preprečiti le na en način. Kadar je namreč možno na več načinov preprečiti prekomerne imisije, lastnik prizadete nepremičnine ne more narekovati lastniku sosednje nepremičnine, kako naj spremeni stanje na svoji nepremičnini (pravno mnenje Občne seje VS SRS, objavljeno v Poročilu o sodni praksi VS SRS št. 1/86). V pravdi zaradi motenja posesti zaradi povečanega vpliva s sosednje nepremičnine sedanji toženec ne bi smel dobiti večjega obsega pravnega varstva kot v pravdi zaradi prekomerne imisije. Če ga je že dobil, ker je bilo ugodeno njegovemu zahtevku, na kak način naj tožnik z ravnanjem na svoji parceli vzpostavi prejšnje stanje na toženčevi parceli, pa je tožnik v sedanji pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe (zaradi po nastanku izvršilnega naslova vzpostavljenega prejšnjega stanja) vsekakor upravičen uveljavljati, da je lahko izbral način vzpostavitve prejšnjega stanja, torej preprečitve povečanega vpliva vode na toženčevo parcelo. Glede na to lahko tudi upravičeno uveljavlja, da odstranitev škarpe ni (več) potrebna za dosego namena varstva toženčeve posesti na njemu lastni parceli.

Poudarjeno je že bilo, da je bilo bistvo prejšnjega posestmotitvenega spora v vzpostavitvi prejšnjega stanja glede zalivanja in poplavljanja vode na toženčevi parceli oziroma v vzpostavitvi prejšnjemu enakega hidrološkega stanja, kot je pravilno poudarilo pritožbeno sodišče v že omenjenem razveljavitvenem sklepu v izvršilnem postopku.

Po vsem obrazloženem toženčevo vztrajanje pri odstranitvi škarpe predstavlja neutemeljeno zahtevo motenega posestnika, kaj naj motilec stori na svojem zemljišču, da bo odstranil povečan vpliv vode na toženčevo zemljišče. Če je tožnik ta vpliv dejansko odstranil, pa čeprav na drugačen način, kot je opredeljen v izvršilnem naslovu, potem je tako tožnikovo ravnanje lahko razlog za uporabo 8. točke 50. člena ZIP.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se sodišči prve in druge stopnje zaradi napačnega materialnopravnega pristopa nista v zadostni meri posvetili ugotavljanju odločilnih dejanskih okoliščin. Pravda zaradi nedopustnosti izvršbe v tej zadevi temelji na ugovornem razlogu iz 8. točke 50. člena ZIP, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe. To dejstvo je zatrjevano tožnikovo ravnanje po nastopu pravnomočnosti posestmotitvenega sklepa in pred sprožitvijo izvršilnega postopka. Tako ravnanje v postopku na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno kot nesporno, o njem niso bili izvajani dokazi in o njem tudi v razlogih sodb ni nobene dokazne ocene. Zato je revizijsko sodišče moralo na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP/77 tožnikovi reviziji ugoditi, sodbi obeh sodišč razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.