Jedro

V obravnavanem primeru gre za postopek upravne izvršbe odločbe, s katero je odrejena odstranitev nelegalne gradnje in prepoved prometa z objektom ali z zemljiščem, na katerem je zgrajen, zato tudi unovčenje tega nelegalnega objekta kot premoženja ni mogoče. Glede na to obravnavana nelegalna gradnja ne more vplivati na obseg stečajne mase.

Sodišče lahko upravni akt izreče za ničnega po uradni dolžnosti, vendar pa tako odločitev lahko sprejme le, če je tožba, s katero se akt izpodbija, vložena v roku, ki ga določa zakon.

Izrek

Tožba zoper sklep o dovolitvi izvršbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto, Inšpekcijska pisarna Brežice, št. 06122-310/2009/83 z dne 21. 10. 2010, se zavrne.

Tožba zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto, Inšpekcijska pisarna Brežice, št. 06122-310/2009/28 z dne 21. 8. 2009, se zavrže. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 21. 10. 2010 v 1. točki izreka ugotovila, da je inšpekcijska odločba istega organa št. 06122-310/2009/28 z dne 21. 8. 2009, s katero je bilo inšpekcijskemu zavezancu A.A. naloženo, da do 31. 12. 2009 odstrani nedovoljeno zgrajeno dozidavo mizarske delavnice na zemljišču s parc. št. 362/2 k. o. ..., postala izvršljiva 4. 1. 2010 (1. točka) in tožniku naložila, da odrejeno obveznost izvrši do 1. 3. 2011 (2.točka), sicer bo odstranitev objekta opravilo pooblaščeno podjetje (3. točka), o datumu katere bo zavezanec pisno obveščen (3. točka). Odločila je še, da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep (4. točka) in da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršbe (5. točka izreka). Iz obrazložitve tega sklepa je med drugim razvidno, da tožnik ni izpolnil odrejene obveznosti. Če tega ne bo storil niti v naknadno postavljenem roku, bo dejanje opravil pooblaščeni izvajalec na njegove stroške. Ker višina stroškov, ki bodo nastali pri opravljanju izvršbe po drugi osebi, niso predvidljivi, bo o njih izdan poseben sklep po prejemu specifikacije izvedenega dela. Ti stroški bodo bremenili zavezanca.

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, ker je ugotovil, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za izdajo navedenega sklepa. V obrazložitvi med drugim pojasnjuje, da izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe temelji na izvršljivi odločbi in dejstvu, da inšpekcijski zavezanec ni izpolnil obveznosti, ki mu je bila s to odločbo naložena.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je nepremičnina, na katero se nanaša inšpekcijska odločba, del stečajne mase stečajnega dolžnika, tj. tožnika, saj se je s sklepom z dne 20. 1. 2009 začel stečajni postopek, stečajni dolžnik pa je do ½ solastnik nepremičnine. Zato meni, da bi bilo treba uporabiti določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Sklicuje se na 131. člen tega zakona, ki določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju. Navaja, da je bil izpodbijani sklep izdan eno leto in deset mesecev po začetku stečajnega postopka in da tudi izvršljiva upravna odločba z dne 21. 10. 2010 ne sodi med pravne naslove po drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP, na podlagi katerih je mogoče dovoliti izvršbo proti insolventnemu dolžniku.

Poleg tega opozarja, da je bila upravna odločba z dne 21. 10. 2010 izdana le zoper enega od obeh solastnikov nepremičnine, čeprav naj bi inšpekcijski postopek tekel proti obema. Zato naj bi upravni organ drugi solastnici odrekel možnost sodelovanja v postopku in s tem absolutno kršil pravila upravnega postopka. Ker sta oba solastnika nepremičnine, tožnik poudarja še, da je odločba z dne 21. 8. 2009, na kateri temelji izpodbijani sklep, nična po 3. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker da ni izvršljiva. Tožnik naj namreč ne bi mogel prostovoljno izpolniti obveznosti tudi če zanj ne bi veljale določbe prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP. V zvezi s tem se sklicuje na ureditev pravnega položaja solastnikov po 66. in 67. členu Stvarnopravnega zakonika. Zato sodišču predlaga, naj na podlagi 68. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s 4. točko prvega odstavka 27. člena ZUS ugotovi, da je navedena odločba nična ter odpravi sklep o dovolitvi njene izvršbe. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati sodišču predlaga, naj na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 z začasno odredbo do pravnomočne odločitve odloži izvršitev sklepa o dovolitvi izvršbe. Odstranitev objekta naj bi imela nepopravljive posledice na tek stečajnega postopka zaradi unovčitve premoženja, stroškov odstranitve pa naj ne bi bilo mogoče uspešno zahtevati od stečajnega dolžnika, ker ta terjatev ni bila prijavljena v stečajnem postopku, terjatev pa naj bi zato na podlagi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP že prenehala. Po drugi strani pa naj bi zaradi procesnih napak obstajala velika verjetnost, da bo sklep o dovolitvi izvršbe odpravljen, v javni interes pa naj zaradi začasne odložitve izvršitve tudi ne bi bilo bistveno poseženo.

K I. in II. točki izreka Tožnik uveljavlja nezakonitost izpodbijanega sklepa iz dveh razlogov, tj. ker naj bi temeljil na neizvršljivi odločbi z dne 21. 8. 2009 in ker naj bi bil nezakonit zaradi neupoštevanja določb 131. člena ZFPPIPP. Oba tožbena razloga sta neutemeljena.

Tožba na ničnost inšpekcijske odločbe z dne 21. 8. 2009 je vložena prepozno, zato jo je sodišče zavrglo (II. točka izreka). Na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Po prvem odstavku 23. člena ZUS-1 prične ta rok teči z vročitvijo upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Sodišče ni ugotavljalo, kdaj je bil tak akt tožniku vročen, ker je že iz kopije prvostopenjske odločbe, ki jo je sodišču predložil, razvidno, da je ta postala pravnomočna že 14. 9. 2009. Navedeno pomeni, da je tožba zaradi ničnosti odločbe z dne 21. 8. 2009, ki jo je tožnik vložil 15. 3. 2012, prepozna, saj jo je tožnik vložil po poteku navedenega 30 dnevnega roka. Zato jo je sodišče zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (II. točka izreka). Sodišče sicer lahko upravni akt izreče za ničnega po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), vendar pa tako odločitev lahko sprejme le, če je tožba, s katero se akt izpodbija, vložena v roku, ki ga določa zakon. Ker pa je tožba v delu, ki se nanaša na navedeno odločbo, vložena po poteku zakonskega roka, ki je nepodaljšljiv, je sodišče ne more obravnavati po vsebini. To pomeni, da tudi ne more ugotavljati ničnosti (enako tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 143/2010 z dne 1. 12. 2010).

Na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati niti tožnikove navedbe, da izpodbijani sklep temelji na odločbi, ki je bila izdana v postopku, v katerem ni sodelovala solastnica nepremičnine. Tožba zoper sklep o dovolitvi izvršbe namreč ni še ena možnost za izpodbijanje izvršilnega naslova. S sklepom o dovolitvi izvršbe se tožniku naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, je ne spreminja ali na drug način posega v njegove pravice ali pravne koristi. Zato zoper ta sklep upravni spor praviloma tudi ni dovoljen, kar je v podobnih zadevah večkrat potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, na primer v sklepih I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009, I Up 163/2009 z dne 1. 10. 2009 in I Up 213/2009 z dne 1. 10. 2009, pri čemer je poudarilo, da tožnik v pritožbi ne zatrjuje, da bi sporni objekt prenehal uporabljati, niti ne zatrjuje nobenega drugega posega v svoje pravice, obveznosti in pravne koristi. Iz navedenega stališča, ki ga Vrhovno sodišče RS nakazuje v obrazložitvi, bi bilo mogoče sklepati, da je treba tudi v primeru izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe (ki sicer ne more biti predmet upravnega spora) tehtati, ali je morda z njim poseženo v tožnikove pravice, obveznosti ali pravne koristi. Zato je sodišče glede te odločitve opravilo to presojo in ugotovilo, da tožnik z navedbami o kršitvah pravic solastnici nepremičnine ne uveljavlja svojih pravic ali pravnih koristi, kar pomeni, da z njimi tudi ne more uveljavljati sodnega varstva zoper sklep o dovolitvi izvršbe.

Poseg v svoje pravice utemeljuje le z navedbami, da je bil izpodbijani sklep izdan brez pravne podlage. Po presoji sodišča pa je tožbeno stališče, da toženka za izdajo izpodbijanega sklepa ni imela podlage v zakonu glede na določbe 131. člena ZFPPIPP, zmotno.

ZFPPIPP v poglavju o skupnih postopkih zaradi insolventnosti, med katere sodi tudi postopek osebnega stečaja, ureja posledice začetka takega postopka na izvršilne postopke. V skladu s prvim odstavkom 131. člena ZFPPIPP po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi. Jezikovna razlaga te določbe sicer res omogoča sklep, da se nanaša na vse izvršilne postopke, ki tečejo zoper dolžnika v postopku osebnega stečaja, vendar je tako razumevanje te določbe preširoko. Ta in določbe o prekinitvi izvršilnih postopkov iz 132. člena ZFPPIPP namreč služijo zagotovitvi namena stečajnega postopka, tj. hkratnega in enakomernega poplačila stečajnih upnikov iz stečajne mase. Po razlogu a contrario določbe o prepovedi izdajanja sklepa o izvršbi ne veljajo za izvršilne postopke, ki ne morejo vplivati na obseg stečajne mase (podobno glej sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 215/2011 z dne 23. 6. 2011).

Obravnavani primer je prav tak. Izpodbijani sklep je bil izdan v postopku upravne izvršbe, predmet tega sklepa o dovolitvi izvršbe pa je nelegalna gradnja, tj. nelegalno dozidana mizarska delavnica na parc. št. 362/2 k. o. ... Da gre za nelegalno gradnjo je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, s katero je bil izrečen tudi ukrep odstranitve objekta. Odstranitev objekta je po 152. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) obvezen inšpekcijski ukrep pri nelegalni gradnji. Z ZGO-1 torej ni določena le prepoved nelegalne gradnje, tj. gradnje brez gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), temveč tudi obvezen ukrep njene odstranitve (152. člen ZGO-1).

Poleg tega so bile z navedeno odločbo izrečene tudi prepovedi, ki jih ZGO-1 v prvem odstavku 158. člena določa kot obvezne sestavine odločbe o inšpekcijskem ukrepu zaradi nelegalne gradnje. Med njimi tako ZGO-1 kot odločba izrecno naštevata prepoved vpisov in spremembe vpisov v zemljiški knjigi (2. točka) in prepoved prometa z njimi ali z zemljiščem, na katerem je (4. točka). Poleg tega pa je bila z inšpekcijsko odločbo prepovedana tudi uporaba objekta nelegalne gradnje ali opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti v njem (tretja alineja 4. točke odločbe z dne 21. 8. 2009).

Po prvem odstavku 224. člena ZFPPIPP je stečajna masa premoženje stečajnega dolžnika, ki se v stečajnem postopku unovči za kritje stroškov postopka in plačilo terjatev upnikov. Unovčenje stečajne mase pa je v 320. členu istega zakona opredeljeno kot prodaja premoženja stečajnega dolžnika, izterjava njegovih terjatev in vsak drug pravni posel za uresničitev njegovih premoženjskih pravic. Ker gre v obravnavanem primeru za postopek upravne izvršbe odločbe, s katero je odrejena odstranitev nelegalne gradnje in prepoved prometa z objektom ali z zemljiščem, na katerem je zgrajen, tudi unovčenje tega nelegalnega objekta kot premoženja ni mogoče. Glede na to obravnavana nelegalna gradnja ne more vplivati na obseg stečajne mase.

Navedeno pomeni, da se določba 131. člena ZFPPIPP ne nanaša na postopek upravne izvršbe inšpekcijske odločbe o nelegalni gradnji. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti navedbe o stroških odstranitve objekta, ki jih tožnik sicer navaja v obrazložitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Ker objekt ni bil odstranjen pred začetkom stečajnega postopka, tudi stroškov za njegovo odstranitev ni mogoče šteti kot terjatev, ki bi jo bilo treba prijaviti v stečajnem postopku (prvi odstavek 296. člena ZFPPIPP). Dejstvo, da je tožnik objekt zgradil pred uvedbo stečajnega postopka, pa ne vpliva na čas nastanka stroškov za njegovo odstranitev.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba zoper izpodbijani sklep neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 (I. točka izreka).

K III. točki izreka Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo začasno odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Po tretjem odstavku tega člena tudi začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če bi se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkazala za potrebno. Glede na navedene določbe 32. člena ZUS-1 odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe po ZUS-1 terja predhodni preizkus procesnih predpostavk za obravnavanje tožbe v upravnem sporu. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč tudi procesna predpostavka za obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe. Navedeno pomeni, da je procesna predpostavka za odločanje o taki zadevi obstoj dopustne tožbe v upravnem sporu. Ker je bilo ugotovljeno, da v obravnavanem primeru tožba zoper odločbo, ki je predmet izvrševanja, ni dovoljena, in ker je izpodbijani sklep z izdajo predmetne sodbe (II. točka izreka) postal pravnomočen, saj je sodišče odločalo na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovila toženka in zoper sodbo ni pritožbe (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), je prenehal pravni interes za izdajo predlagane začasne odredbe. Tožnik zato z njo ne uveljavlja več kakšne pravice ali pravne koristi. Zato je sodišče zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K IV. točki izreka Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.