Jedro

Določilo 45. člena ZMat, daje dovolj določno zakonsko pooblastilo ministru, da s podzakonskim aktov uredi postopek ugovora na oceno. Pristojni minister pa je v Pravilniku v določilu 3. odstavka 82. člena določil, da „izvedenec pregleda vse izpitne pole kandidata in poda izvedensko mnenje.“ To pomeni, če kandidat ugovarja oceni za eno izpitno polo, izpit pa ime več izpitnih pol, pritožbeni organ na podlagi izvedenskega mnenja pri odločanju o ugovoru upošteva novo oceno pri vseh izpitnih polah.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Državna komisija za splošno maturo na podlagi 50. člena Zakona o maturi (Ur. l. RS, št. 1/07-UPB1) in na podlagi Pravilnika o splošni maturi (Ur. l. RS, št. 29/08 in 40/2011) zavrnila ugovor kandidata A.A. z dne 21. 7. 2015 na oceno pri izpitu iz maturitetnega predmeta slovenščina, ki ga je opravljal v spomladanskem izpitnem roku splošne mature 2015 na Gimnaziji B. 2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je kandidat v predpisanem roku vložil ugovor na oceno iz predmeta slovenščina. V njem ugovarja točkovanju nalog 1. 8. 10. 12. 19. 22 in 23 v izpitni poli 2. Državna komisija za splošno maturo je ob obravnavi ugovora pregledala izpitno dokumentacijo in naložila izvedencu za predmet slovenščina, da pregleda naloge in poda mnenje o pravilnosti ocene oziroma svojo oceno. Izvedenec za predmet slovenščina je pregledal vse kandidatove naloge in podal mnenje za izpitno polo 1 in izpitno polo 2. Na koncu povzetka ocenjevanja obrazložitev sklepa navaja, da je izvedenka podala oceno IP 28,50 t. (prej 32,50 t.), ocena za IP 2 pa je 65 t. (prej 61 t.). Na podlagi navedenega izvedenskega mnenja in ponovnega izračuna skupnega števila doseženih točk je organ ugotovil, da je kandidatov ugovor na oceno iz predmeta slovenščina neutemeljen.

3. Tožnik vlaga tožbo zaradi nezakonitosti sklepa Državne komisije za splošno maturo na podlagi 4. člena ZUS-1. Tožnik meni, da je bilo z izpodbijanim sklepom nezakonito poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, zoper sklep pa ni zagotovljeno nobeno drugo sodno varstvo, tako da mu ne preostane drugega, kot da vloži tožbo na Upravno sodišče. Akt mu krši njegove človekove pravice, t.j. krši pravico do enakega varstva pravic, pravico do enakosti pred zakonom, pravico do pravnega sredstva, pravico do izobraževanja in šolanja.

4. Tožnik je po vpogledu v izpitno dokumentacijo dne 20.7.2015 opazil nepravilnosti v ocenjevanju IP2 (izpitne pole 2), od RIC-a je sočasno prejel tudi Navodila za pripravo ugovora, kjer je bilo navedeno, da mora kandidat v ugovoru natančno napisati, na katere posamezne izpitne pole in naloge se nanaša ugovor ter, da bodo pri ponovni oceni pregledane vse naloge in popravili vse napake pri točkovanju posameznih nalog. V nadaljevanju je tožnik po navodilih podal ugovor na posamezne naloge v IP2 z natančnimi utemeljitvami napačnega ocenjevanja.

5. Iz sklepa izhaja, da je po ponovnem pregledu ugovarjanih nalog IP2 tretji ocenjevalec ugotovil, da je bila izpitna pola ocenjena prenizko in utemeljil ocenjevanje z dodatnimi 4 točkami. Ker pa bi ponovno ocenjevanje IP2 pomenilo izboljšanje ocene kandidata, se je ocenjevalec lotil, kar je po mnenju tožnika nezakonito, še ocenjevanja IP1 (izpitna pola 1) (obsežnega maturitetnega eseja), ki ni bil predmet ugovora tožnika in ki sta jo pred njim ocenila že dva ocenjevalca. Kandidatu je pri IP1 glede na prvotno ocenjevanje zmanjšal število točk za 4, da je tako izenačil prej zvišane točke pri IP2, kar je bilo očitno njegov namen. Tožnik je mnenja, da se je s takim ravnanjem kršilo njegove človekove pravice, da je tako postopanje več kot nezakonito in protiustavno, saj se tožniku jemlje že pridobljene pravice, že pridobljeno oceno IP1, čeprav na to oceno ni podal ugovora in se je z njo strinjal. 6. Tožnik je v prejel s strani tožene stranke Navodila za pripravo ugovora na oceno, v katerih pa ni bil opozorjen, da bo ponovno ocenjevana tudi IP1, ki ni bila predmet njegovega ugovora oz. so bila navodila, ki jih je na dan pregleda dokumentacije prejel na RIC-u, napisana zavajajoče. Navodila za ugovor je razumeti izključno tako, da bodo predmet ocenjevanja vse naloge izpitne pole, na katero se nanaša ugovor. Nikjer ni govora o tem, da se ponovno oceni celoten predmet, torej slovenščina. Sklepati je ravno nasprotno, IP1 in IP2 sta med seboj povsem ločena sklopa nalog, IP1 predstavlja esej, IP2 pa naloge v glavnem slovnične vsebine, med drugim se tudi pišeta na dva različna datuma, skratka kandidat utemeljeno smatra, da se bo ocenjevala samo tista izpitna pola, proti kateri je podal ugovor.

7. Jasnost in nedvoumnost navodil je ključnega pomena, saj ima kandidat, torej v danem primeru tožnik, za pripravo ugovora le 24 ur časa, medtem, ko je imel ocenjevalec oz. tožena stranka za ponoven pregled 60 dni časa. Že tu se kaže nesorazmerje in protizakonitost, ki krši tožnikove pravice. Tožnik ima izredno kratek rok za pripravo ugovora (24 ur), pri čemer mora pole pri posameznem predmetu pregledati v roku ene ure, torej mora preveriti, ali je seštevek točk pravilen in ocene pri posameznem odgovoru. Pri tem ne sme ničesar kopirati ali slikati, lahko si le zapiše na roko, kje je posamezen odgovor morda napačno točkovan. V tako kratkem času je to izredno težko. Po drugi strani pa ima komisija oz. njen ocenjevalec rok 60 dni, da pregleda kandidatov nalogo. Tako kandidata oz. tožnika v tem primeru postavlja v bistveno slabši položaj nasproti toženi stranki, kar mu krši njegove pravice, zlasti pravico do enakosti.

8. Še posebej pa je ponovno ocenjevanje IP1, ki ni bila predmet ugovora, po mnenju tožnika nedopustno kršenje človekovih pravic, tem bolj, ker na novo ocenjevana I P 1 ni bila predmet ugovora in je kandidat ob vpogledu v dokumentacijo ni pregledoval, saj se je z oceno strinjal. Kljub temu se je IP1 ponovno pregledalo in ocenilo, pri čemer pa tožnik pa nima možnosti na to ponovno oceno ugovarjati. Skratka s ponovno oceno IP1, je bila tožnik onemogočena možnost, da bi tej oceni kakorkoli ugovarjal, skratka zoper ponovno »samoiniciativno« oceno tožene stranke IP1 nima nobenega pravnega sredstva, s čimer je kršena pravica do pravnega sredstva. Pri tem izpostavlja tudi, da je tožena stranka odločala izven njegovega zahtevka, s čimer je bilo med drugim zaradi drugačne ocene IP1 grobo poseženo v njegove že pridobljene pravice. S prvotno oceno IP1 se je tožnik strinjal. 9. Nezakonitost ravnanja tožene stranke je še toliko bolj očitna zaradi dejstva, da je iz ponovnega ocenjevanja IP2 razvidno, da je pri ocenjevanju prejel 8 + točk (dodatnih 8 točk) in 4 - ( štiri so mu bile odvzete), skupaj 4 + ( skupaj štiri dodatne točke) za IP2. Že v IP2 gre torej za napačno ocenjenih 12 točk v absolutnem smislu, kar pomeni velik delež glede na skupno število vseh točk IP2, kar kandidatu vzbuja utemeljen dvom v zakonitost dela tožene stranke, pri čemer je potrebno opozoriti, da nalogo kandidata že v osnovi ocenjujeta dva ocenjevalca. Novi ocenjevalec je subjektivno ocenil tudi IP1, kjer je ugotovil razliko točk 4 -(odvzel štiri točke) in tako razveljavil oceno prvih dveh ocenjevalcev. S tem pa je tudi onemogočil oz. preprečil, da bi se upoštevale dodatno pridobljene 4 točke IP2, ki je bila predmet kandidatovega ugovora in s tem izboljšanje ocene pri predmetu slovenščina. Tožnik je kljub utemeljenemu ugovoru, ki ga je podal zoper oceno IP2, na koncu zaradi ponovne ocene IP1 ostal na isti oceni, kar pa mu je v nadaljevanju zaradi izgubljenih točk onemogočilo vpis na želeno fakulteto. Če bi se tožnik na ugovor prejel 4 točke plusa (brez 4 točk minusa, ki jih je prejel pri ponovni oceni IP1), bi to pomenilo eno oceno višje pri predmetu slovenščina. Tako mu je kršena pravica do izobraževanja in šolanja, pravica do enakega varstva pravic, pravica do enakosti pred zakonom, pravica do pravnega sredstva.

10. Tožnik meni, da je takšno ocenjevanje nezakonito, ko ocena tretjega (anonimnega) ocenjevalca s ponovnim pregledom razveljavi oceno prvih dveh ocenjevalcev tako, da v absolutnem spremeni število točk za 16 točk, kar bi pomenilo, da bi lahko kandidatova ocena pri predmetu slovenščina zanihala za 2 oceni navzgor ali navzdol. S tem je vprašljiva ne le zakonitost, ampak tudi strokovnost ocenjevalcev in posledično verodostojnost maturitetne ocene pri slovenščini, hkrati pa je nesprejemljiva tudi ohlapnost kriterijev ocenjevanja, ki dopuščajo takšen točkovni razpon med posameznimi ocenjevalci ter s tem zlorabe. Zdi se, da so bili kriteriji popolnoma neusklajeni in da Državna predmetna komisija ni opravila moderacije navodil za ocenjevanje v skladu s 55. členom Pravilnika o splošni maturi.

11. Tožnik tudi ugotavlja, da ne Zakon o maturi (ZMat) ne Pravilnik o splošni maturi ne dajeta podlage za to, da se lahko ponovno ocenijo naloge kandidata, ki jim kandidat ni ugovarjal. To določajo šele pravila za delo izvedencev za obravnavo ugovorov na ocene pri splošni maturi, ki jih je sprejela sama Državna komisija za splošno maturo in so kot tak akt interne narave tožene stranke. Navedeno je v celoti nezakonito in oper krši človekove pravice tožnika, zlasti do enakosti.

12. Glede na vse zgoraj navedene nezakonitosti, tožeča stranka meni, da je potrebno sklep Državne komisije za splošno maturo št. 0925-1/2015-VP151-172 št. z dne 18.08.2015 skladno s 1. alinejo 2. odstavka 33. člena ZUS-1 odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje ter Državni komisiji podati navodila v zvezi z odpravo kršitev, ki jih tožnik uveljavlja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in sklep Državne komisije za splošno maturo odpravi ter da se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka.

13. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso predmet upravne presoje sploh ne morejo biti ugovori in navajanja tožeče stranke, ki se (po vsebini) dejansko nanašajo na samo oceno, ki jo je tožeča stranka dosegla pri maturitetnem predmetu (slovenščine), kot tudi predmet upravne presoje ne more biti postopek ocenjevanja maturitetnega predmeta. Postopek ocenjevanja maturitetnega predmeta ni upravna zadeva, oziroma upravno odločanje, temveč je stvar akademske presoje, zato tudi pritožba oziroma upravni spor zoper pridobljeno oceno ni dovoljen. Ne gre niti za odločanje o drugih javno upravnih stvareh (4. člen ZUP), za katere bi se smiselno uporabljale določbe ZUP, ker ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi s področja upravnega prava. Treba je namreč izhajati iz same vsebine te ocene, ki je vendarle v tem primeru, četudi posredno, sporna. Za samo ocenjevanje tudi ni predpisan ZUP niti kakšen poseben postopek, kar pomeni, da pri tem ocenjevanju ne gre za upravno zadevo, v kateri bi morala biti izdana upravna odločba.

14. Pri ocenjevanju maturitetne naloge oziroma izpita s strani ocenjevalca gre namreč za strokovno opravilo, ki ne more biti predmet sodne presoje oziroma ocena, kot strokovno opravilo, sama po sebi ne more biti predmet sodne presoje. Ob navedenem je jasno, da je potrebno tožbo tožeče stranke kot nedovoljeno zavreči. Tožena stranka je postopek obravnave ugovora tožeče stranke na izpitno oceno izpeljala povsem zakonito in v skladu s pravili za delo izvedencev. Tudi zadnji odstavek ugovora tožeče stranke z dne 20. 7. 2015 (»Glede na obrazložene navedbe ugovora na oceno vljudno prosim za ponoven pregled dokumentacije ter preverbo pravilnosti ocenjevanja.«) ne pušča nobenega dvoma o tem, da je tožeča stranka vložila ugovor na oceno. Da je tožeča stranka vložila ugovor na izpitno oceno izhaja tudi iz potrdila o plačilu pavšalnega zneska za stroške ugovora v višini 30,00 EUR. Stroški ugovora na oceno namreč znašajo 30,00 EUR, medtem ko stroški ugovora na način izračuna izpitne ocene znašajo le 5,50 EUR.

15. V zvezi z obravnavo ugovora tožeče stranke je primarno relevanten četrti odstavek 82. člena Pravilnika o splošni maturi (Uradni list RS, št. 29/08 in nadalj.), ki določa, da »izvedenec pregleda vse izpitne pole kandidata in poda izvedensko mnenje«. Tako je že ob določbi Pravilnika o splošni maturi jasno, da je ocenjevalec v okviru preizkusa ugovora tožeče stranke na oceno pravilno pregledal vse izpitne pole tožeče stranke in torej ni ravnal nezakonito in samovoljno, kot to neutemeljeno trdi tožeča stranka. Ob tem tožena stranka pripominja, da je bil prej navedeni Pravilnik sprejet na podlagi 12., 15., 16., 17. in 45. člena Zakona o maturi s strani Ministrstva za šolstvo in šport. 16. Sicer pa je postopek obravnave ugovora natančno razviden iz Pravil za delo izvedencev za obravnavo ugovorov na ocene pri splošni maturi (v nadaljevanju: Pravila), ki so bila sprejeta na podlagi 12. člena Zakona o maturi in 82. člena Pravilnika o splošni maturi. Tudi peti odstavek 82. člena Pravilnika o splošni maturi (Uradni list RS, št. 29/08 in nadalj.) podeljuje jasno pooblastilo toženi stranki za sprejem Pravil. 17. S Pravili se torej določajo naloge izvedenca, način priprave izvedenskega mnenja in pravila za izločitev izvedenca iz postopka (1. člen Pravil). Naloge izvedenca (ocenjevalca) so, da pregleda celotno izpitno dokumentacijo kandidata, ki je vložil ugovor na oceno pri predmetu, preveri pravilnost ocenjevanja in pripravi izvedensko mnenje (2. člen Pravil). Izpitno dokumentacijo kandidata sestavljajo: originalne izpitne pole (o.p. torej ne le ena pola), originalni ocenjevalni obrazci in listi za odgovore, opis načina izračuna izpitne ocene, kopija ugovora na oceno in obrazec za točkovanje (3. člen Pravil). Pri pripravi izvedenskega mnenja izvedenec prouči kandidatov ugovor na oceno, utemelji svoje mnenje o ocenjevanju posamezne naloge, zoper katero je kandidat ugovarjal, preveri pravilnost ocenjevanja celotnega pisnega izdelka kandidata (vse izpitne pole), da mnenje o končni oceni v skladu z veljavnimi navodili za ocenjevanje in posebnimi navodili za ocenjevanje pri prilagojenem načinu ocenjevanja (5. člen Pravil). Če izvedenec pri pregledu ugotovi, da posamezna naloga, vprašanje ali podvprašanje (ne glede na to ali je kandidat točkovanju ugovarjal ali ne) ni ocenjeno v skladu z navodili za ocenjevanje, določi novo število točk (6. člen Pravil).

18. Na podlagi Pravil kot tudi na podlagi Pravilnika o splošni maturi je torej jasno, da je predmet ponovne presoje celotna dokumentacija posameznega maturitetnega predmeta, torej tako IPI kot tudi IP2, zato so popolnoma neutemeljene ter odraz očitne nevednosti tožeče stranke njene navedbe o tem, da ne Zakon o maturi ne Pravilnik o splošni maturi ne dajeta podlage za to, da se lahko ponovno ocenijo naloge kandidata, ki jim kandidat ni ugovarjal. 19. S ponovno presojo IPI ocenjevalec ni z ničemer (namensko) onemogočil oziroma preprečil, da bi se upoštevale dodatno pridobljene točke IP2 in izboljšanje ocene pri predmetu slovenščina, temveč je le ravnal v skladu s svojimi pristojnostmi ter na podlagi svoje strokovne in akademske presoje celotne kandidatove izpitne dokumentacije, ki je bila predmet ugovora, podal svoje celovito mnenje. Ocenjevalec je v skladu s Pravili torej preveril pravilnost ocenjevanja celotnega pisnega izdelka kandidata (vseh izpitnih pol), kar mu jasno in nedvoumno naloga 5. člen Pravil. Ker se v primeru ugovora kandidata preveri tudi pravilnost ocenjevanja celotnega pisnega izdelka kandidata (vseh izpitnih pol) je jasno, da ne držijo niti navedbe tožeče stranke o tem, da predmet ugovora in ponovnega preizkusa ni tudi IP 1. V primeru ugovora kandidata se preizkusi pravilnost ocenjevanja vseh izpitni pol in ne samo tiste, ki jo kandidat navede. Slednje je logično in edino sprejemljivo tudi iz vidika dejstva, da je tožnik v zvezi s predmetom, ki mu je ugovarjal, pridobil le eno oceno, ki je enotna in pomeni celovit odraz znanja posameznega kandidata, zato v primeru ugovora zoper oceno ni mogoče korigirati in preizkusiti le posameznih sestavin oziroma elementov te ocene. Upoštevati je potrebno tudi dejstvo, da lahko (tretji) ocenjevalec, ki preizkusi ugovor na oceno, poda relevantno in edino sprejemljivo mnenje le v primeru, če opravi preizkus celotnega pisnega izdelka kandidata, saj je le na ta način mogoče zagotoviti, da bo njegova ocena odražala celovit in popoln vpogled v znanje kandidata, ki je vložil ugovor.

20. O tem, da je predmet preizkusa celoten pisni izdelek kandidata (vse izpitne pole), je jasno razvidno tudi iz Informacij o možnosti ugovora na način izračuna izpitne ocene ali na oceno pri splošni maturi 2015 (v nadaljevanju: Informacije), kjer je pod točko »2. Ugovor na oceno« jasno razvidno, da izvedenec pregleda dokumentacijo kandidata, ki je vložil ugovor (vse naloge oziroma vse izpitne pole kandidata), preveri pravilnost ocenjevanja in poda izvedensko mnenje. Te Informacije so bile tožeči stranki predložene v postopku ugovora in je bila tožeča stranka z njimi v postopku ugovora tudi seznanjena. Da je bila tožeča stranka seznanjena z dejstvom, da so predmet presoje vse izpitne pole kandidata, pa izhaja že iz njenih tožbenih navedb (str. 2 tožbe), ko navede »Tožnik je po vpogledu v izpitno dokumentacijo .... od RIC-a sočasno prejel tudi Navodila za pripravo ugovora, kjer je bilo navedeno, ... , da bodo pri ponovni oceni pregledane vse naloge in popravili vse napake pri točkovanju posameznih nalog.« Povsem jasno in nesporno navodilo, ki bi ga morala razumeti tudi tožeča stranka, in na podlagi katerega bi lahko nesporno razumela, da bo ponovno ocenjena tudi IPI. Tako iz Informacij kot tudi iz Navodil za pripravo ugovora na oceno je torej jasno, da so predmet presoje vse izpitne pole, ki obsegajo posamezni predmet. 21. Pri tem je četrti odstavek 50. člena ZMat pomemben tudi z vidika dejstva, da je že v tej določbi opredeljeno, da je predmet ponovne ocene ocenjevalca celotna izpitna dokumentacija. Glede na zgoraj navedeno se kot popolnoma neutemeljene izkažejo navedbe tožeče stranke, s katerimi problematizira dolžino rokov. Pravica do enakosti ni bila tožniku z ničemer kršena, saj je rok za pripravo ugovora za vse kandidate enak. V skladu s petim odstavkom 50. člena ZMat je odločitev Državne komisije za splošno maturo dokončna. Kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, ponovna ocena IPl ni bila »samoiniciativna« (kot to neutemeljeno trdi tožeča stranka), temveč je bila utemeljena na ustrezni (zgoraj pojasnjeni) pravni podlagi, pri čemer je tožeča stranka z vložitvijo svojega ugovora zoper oceno posredno izpodbijala tudi IPI, ki je bila predmet ponovne presojo s strani (tretjega) ocenjevalca, kar posledično pomeni, da je bilo tožeči stranki že v okviru njenega ugovora z dne 20.7.2015 zagotovljeno tudi pravno sredstvo tudi zoper oceno IPI.

22. Ker je tožnik v zvezi s predmetom slovenščine, ki je bil predmet njegovega ugovora, pridobil le eno (enotno) oceno, zoper katero je ugovarjal, je jasno, da je z vložitvijo ugovora na oceno tožnik posledično izpodbijal že pridobljeno oceno kot celoto.

23. Končno tožena stranka poudarja, da je iz vsebine tožbenih navedb jasno, da tožeča stranka v predmetnem upravnem sporu dejansko izpodbija oceno, ki pa ne more biti predmet upravno sodne presoje, zato je potrebno tožbo zavreči kot nedovoljeno, pri čemer je sklicevanje tožeče stranke na 4. člen ZUS-1 namenjeno le izogibanju dejstvu, da ocena, kot strokovno opravilo, sama po sebi ne more biti predmet sodne presoje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

24. Tožba ni utemeljena.

25. Tožnik je sicer vložil tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1, vendar pa je izpodbijani akt treba obravnavati kot upravni akt v smislu 1. odstavka 2. člena ZUS-1 in sicer v tistem delu, v katerem je tožena stranka odločala o tožnikovem pravnem interesu, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo (3. odstavek 57. člena Ustave), vendar ob spoštovanju načela enakosti pred zakonom (2. odstavek 14. člena Ustave), in v delu (50. člen ZMat), v katerem je zakonodajalec dal kandidatom, ki opravljajo maturitetni izpit splošne mature, pravico do pravnega sredstva v smislu 25 člena Ustave, ki pa mora biti učinkovito. V tem elementu ima tožnik dostop do sodnega varstva na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave in 23. člena Ustave v zvezi z 2. členom ZUS-1 in ne na podlagi 4. člena ZUS-1. 26. To pomeni, da se sodišče v tovrstnih sporih ne spušča v presojo zakonitosti samega ocenjevanja, ker gre za strokovno opravilo, in je zato za razrešitev tega spora bistveno vprašanje, ali je zakonodajalec predpisal oziroma če je morebiti tožena stranka na podlagi jasnega zakonskega pooblastila imela podlago v podzakonskem predpisu za stališče in ravnanje, ko je v postopku reševanja ugovora upoštevala novo oceno ne samo glede ugovarjanega ocenjevanja izpitne pole 2, ampak je izvedenka na novo ocenjevala tudi izpitno polo 1 v okviru istega predmeta, četudi tožnik zoper izpitno polo 1 ni ugovarjal. 27. V zvezi s tem edinim in ključnim spornim pravnim vprašanjem sodišče ugotavlja, da ima tožena stranka prav v tem smislu, da je bistveno določilo 45. člena ZMat, ki daje dovolj določno zakonsko pooblastilo ministru, da s podzakonskim aktov uredi postopek ugovora na oceno. Pristojni minister pa je v Pravilniku v določilu 3. odstavka 82. člena določil, da „izvedenec pregleda vse izpitne pole kandidata in poda izvedensko mnenje.“ To pomeni, če kandidat ugovarja oceni za eno izpitno polo, izpit pa ime več izpitnih pol, pritožbeni organ na podlagi izvedenskega mnenja pri odločanju o ugovoru upošteva novo oceno pri vseh izpitnih polah. Zakonodajalec oziroma na podlagi zakona minister ni(sta) predpisal(a), da v postopku odločanja o ugovoru pritožbeni organ ugotavlja zgolj pravilnost ocene pri tisti izpitni poli, kateri kandidat ugovarja, če ima predmet več izpitnih pol. 28. Tudi v določilu predzadnje alineje člena 12 ZMat je pooblastilo Državni komisiji za splošno maturo, da pripravi navodila za njihovo delo. Navodilo sicer ni predpis in zato to določilo z razliko od določil 45. člena ZMat in 3. odstavka 12. člena Pravilnika ni zakonska podlaga za presojo, da je izpodbijana odločitev zakonita; vendar pa ta zveza med zadnjo alinejo 12. člena ZMat in Pravili ter določilo 4. odstavka 82. člena Pravilnika(1) povečuje pravno varnost in predvidljivost za kandidate. Že na ta način je kandidat v zadostni meri obveščen, da če bo ugovarjal ocenjevanju v zvezi z eno izpitno polo, bo pritožbeni organ pri presoji ugovora upošteval tudi novo ocenjevanje druge izpitne pole znotraj istega predmeta.

29. Dejstvo različnih rokov, ki ga ima po eni strani kandidat za ugovor, in na drugi strani pritožbeni organ za odločanje o ugovoru, pa ne pomeni posega v nobeno pravno zavarovano upravičenje, kajti tožnik ne zatrjuje, da iz objektivnih okoliščin, na katere ni imel vpliva, ni mogel v zadostni meri pregledati dokumentacijo, da bi se lahko učinkovito pritožil. Tudi posega v pridobljeno pravico - kot temu pravi tožnik - to je v pridobljeno oceno IP1 ni, kajti ocenjuje se predmet na podlagi pregleda in ocene obeh izpitnih pol. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

30. Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

opomba (1) : Po tem določilu državna komisija sprejme navodilo za delo izvedencev za obravnavo ugovorov na ocene pri splošni maturi, s kateri se določijo naloge izvedenca, način priprave izvedenskega mnenja in pravila za izločitev izvedenca iz postopka.