Jedro

Ni spora o tem, da si je tožnik v obravnavani izročilni pogodbi v zameno za prenos nepremičnin izgovoril pravico do nasprotnih dajatev oziroma izpolnitev. To pa pomeni, da izročitev po določbah davčnega zakona, ki je podlaga za odločanje v konkretnem primeru, ni neodplačna in da tožnik s svojimi trditvami o zgolj pridržanih upravičenjih ne more biti uspešen.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava je kot prvostopenjski davčni organ z izpodbijano odločbo v zadevi odmere dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine tožnikovo priglasitev, s katero je uveljavljal odlog ugotavljanja davčne obveznosti pri podaritvi kapitala tožnikovemu zakoncu ali otroku po izročilni pogodbi z dne 12. 5. 2021, zavrnila.

2.Iz obrazložitve sledi, da je tožnik 14. 7. 2021 vložil omenjeno priglasitev. Pri pregledu le-te in ob sklicevanju na določbe 100. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) davčni organ ugotavlja, da predložena izročilna pogodba po vsebini ne predstavlja neodplačnega prenosa premoženja in kar je razvidno tudi iz predloženega notarskega zapisa SV 420/21 izročilne pogodbe z dne 12. 5. 2021. Ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za pogodbo odplačne narave, saj vzpostavlja obveznost do izročitelja in gre dejansko za mešani pravni posel, odloga davčne obveznosti pa drugi odstavek 100. člena ZDoh-2, ki dopušča odlog davčne obveznosti zgolj v primeru, ko gre za neodplačno izročitev po izročilni pogodbi, ne omogoča.

3.Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski davčni organ z odločbo št. DT-499-05-257/2021 z dne 28. 4. 2022 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori poudari, da je davčni organ zavezan zadeve presojati na podlagi veljavnih predpisov. ZDoh-2 pa v 100. členu izrecno določa, da je odlog mogoč zgolj v primeru podaritve kapitala otroku ter v primeru neodplačne izročilne pogodbe. Nadalje pojasni, da gre pri uveljavljanju odloga za izjemo od splošne obveznosti plačila dohodnine od dobička iz kapitala, izjeme pa je potrebno razlagati restriktivno. Zato je glede na vsebino izročilne pogodbe, v kateri si je tožnik v zameno za prenos nepremičnin izgovoril pravico do dajatev oziroma izpolnitev, razvidno, da ni podan daritveni namen tožnika. Daritveni namen pa je določen kot pogoj pri uveljavljanju odloga. Sklicevanje tožnika na določbe Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD), po katerih se izročilna pogodba šteje za darilo, tožena stranka obrazloženo zavrne. Pri tem poudarja, da gre pri ZDDD in ZDoh-2 za dva različna zakona, ki na podlagi različnih pravnih pravil urejata obdavčitev zavezancev s specifično davčno obveznostjo ter da zato na različen način obravnavata pogoje za obdavčitev, tako v pogledu zavezancev za obdavčitev, kot v pogledu opredelitve pojma darila. V konkretnem primeru je ZDoh-2 tisti predpis, ki določa pravila, na podlagi katerih je oseba zavezanec za plačilo dohodnine od dobička iz kapitala, v tem zakonu pa ni izrecne zakonske določbe, po kateri bi bilo izročilno pogodbo šteti za neodplačen prenos kapitala. Za nebistveno pa drugostopenjski davčni organ šteje tudi očitano pomanjkljivost v razlogih izpodbijane odločbe, saj ocenjuje, da so razlogi kot celota pravilni, predvsem pa šteje za bistveno, da je pravilen in skladen z zakonom izrek izpodbijane odločbe.

4.Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi napačne uporabe materialnega prava, zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve procesnih pravil.

5.V tožbi poudarja, da si je izročevalec, kot izhaja iz 6. točke notarskega zapisa, zase pridržal določene pravice od izročenega premoženja, in sicer osebno brezplačno dosmrtno služnostno pravico stanovanja v hiši na nepremičninah, ki sploh niso predmet priglasitve odloga, ker so bile pridobljene leta 1988, nadalje preužitek ter morebitno doplačevanje k oskrbi ter skrb za krajevno običajen pogreb in urejanje groba. Kar vse po navedbah tožnika pomeni pomoč, ki jo tudi sicer običajno nudijo otroci svojim staršem. Poudari še, da je tudi v Obligacijskem zakoniku (OZ) v zvezi z izročilno pogodbo govora le o pridržanju pravic ob izročitvi in nič o plačilu. Spreminjanje pridržanje v odplačilo je po prepričanju tožnika uradniško in arbitrarno, saj ne pomeni plačila in ekonomskega povečanja premoženja izročevalca, temveč zgolj to, da bo izročevalec nekaj od izročenega pridržal zase in si s tem zagotovil varnost za prihodnost. V tem pogledu se zato tožnik tudi ne strinja z argumentacijo sodbe naslovnega sodišča I U 752/2009, na katero se sklicuje tožena stranka. Osnovna ideja odloga naj bi bila namreč v neobdavčenem prenosu s staršev na potomce, in temu primerna bi morala biti tudi zakonska ureditev. V tej zvezi tožnik naredi še primerjavo obravnavane izročilne pogodbe s pogodbo o preužitku, kjer gre za neobdavčljivo odsvojitev kapitala, čeprav je neka protidajatev, preužitek, tudi v tem primeru dejansko vedno podana. V obeh primerih pa gre, kot poudari, za pogodbe z izrazito socialnimi poudarki, ki so pri izročilnih pogodbah še posebej izraziti, saj gre za izročitev sinu in ne tretji osebi, kot je to lahko pri pogodbi o preužitku. Zato se z restriktivno razlago davčnih organov po navedbah tožnika nedopustno in protipravno posega v pogodbeno svobodo strank in nasploh v družinska razmerja.

6.V konkretnem primeru po navedbah tožnika ni kapitalskega dobička. Izročevalec z izročitvijo sinu ni prejel nobenega dohodka in ni v ničemer obogaten. Dejstvo, da lahko še vedno živi v svojem stanovanju brezplačno ter uživa parcele tako, kot jih je doslej, pa ni dobiček v smislu normativne ureditve. Notarski zapis izročilne pogodbe je tipičen primer izročilne pogodbe in zato ni razloga za zavrnitev priglašenega odloga.

7.Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Tožbene navedbe prereka in sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne.

8.Tožba ni utemeljena.

9.Kot pravilno navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, sodi dobiček iz kapitala med dohodke iz kapitala, za dohodek pa po določbah ZDoh-2 šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet. Dohodek, prejet v naravi, se določi na podlagi primerljive tržne cene, če ni z zakonom drugače določeno (tretji in četrti odstavek 15. člena ZDoh-2.). Dohodki so namreč, kot pravilno poudari že toženka, vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni z ZDoh-2 drugače določeno. Pravice oziroma upravičenja, ki si jih je z izročilno pogodbo izgovoril tožnik, je zato davčni organ upravičeno štel za njegove dohodke.

10.Ni namreč spora o tem, da si je tožnik v obravnavani izročilni pogodbi v zameno za prenos nepremičnin izgovoril pravico do nasprotnih dajatev oziroma izpolnitev. To pa pomeni, da izročitev po določbah davčnega zakona, ki je podlaga za odločanje v konkretnem primeru, ni neodplačna in da tožnik s svojimi trditvami o zgolj pridržanih upravičenjih ne more biti uspešen. Uspeti tudi ne more s sklicevanjem na drugačno opredelitev pojma darilo po drugih predpisih, saj gre, kot pravilno navaja in obrazlaga že tožena stranka (na 3. strani) v svoji odločbi, pri ZDDD in ZDoh-2 za dva različna zakona, ki na podlagi različnih pravnih pravil določata različno vrsto obdavčenja. Pri tem še poudari, da v ZDoh-2, ki določa pravila za obdavčitev dobička iz kapitala, ni izrecne zakonske določbe, po kateri bi bilo mogoče prenos premoženja v primeru ugotavljanja davčne obveznosti zavezanca, ki je premoženje odsvojil na podlagi izročilne pogodbe, šteti kot neodplačen prenos.

11.Oziroma se po določbah 1. točke drugega odstavka 100. členu ZDoh-2 v primeru odloga ugotavljanja davčne obveznosti celo izrecno zahteva, da se ugotavljanje davčne obveznosti lahko odloži po izročilni pogodbi samo, če je le-ta neodplačna. Ta pogoj pa v konkretnem primeru, z ozirom na izpričano in hkrati nesporno vsebino izročilne pogodbe, ni izpolnjen. Slediti pa tudi ni mogoče tistim navedbam tožnika, po katerih je upravičen do odloga v vsebinskem pogledu. Ker je ZDoh-2 davčni in s tem prisilni predpis, njegovo poljubno tolmačenje ni dopustno. To še posebej velja v primeru odloga, ki pomeni davčno ugodnost in s tem za izjemo od splošnega pravila, po katerem se dohodnina od dobička iz kapitala ob odsvojitvi odmeri, in ki jo je potrebno razlagati restriktivno.

12.Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

13.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi svaka stranka svoje stroške postopka.

14.Dejanske okoliščine, relevantne za odločitev, med strankama niso sporne. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o dohodnini (2006) - ZDoh-2 - člen 100

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.