Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in skaženost ter strah.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje spremenita tako, da se obveznost prvotoženke zniža za 800.000,00 (osemsto 00/100) SIT pri mld. L. A. in za 700.000,00 (sedemsto 00/100) SIT pri mld. M. Š. in se zato sodba sodišča prve stopnje glede zahtevka o glavni stvari v celoti glasi: "1. Drugotoženka C. O. d.d. Z. je dolžna plačati prvotožnici mld. L. A. odškodnino v znesku 4,896.900,00 (štirimiljoneosemstošestindevetdeset 00/100) SIT in prvotoženka A. R. solidarno z drugotoženko znesek 3,500.000,00 (trimiljonepetstotisoč 00/100) SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.2.1997 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

2. Drugotoženka C. O. d.d. Z. je dolžna plačati drugotožnici mld. M. Š. odškodnino v znesku 4,273.325,00 (štirimiljonedvestotriinsedemdesettisočtristopetindvajset 00/100) SIT in prvotoženka A. R. solidarno z drugotoženko znesek 3,750.000,00 (trimiljonesedemstopetdesettisoč 00/100) SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.2.1997 dalje do plačila, vse 15 dneh, pod izvršbo.

3. V ostalem delu se tožbeni zahtevek tožnic zavrne."

II. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

III. Tožeča stranka je dolžna solidarno povrniti prvotoženi stranki pravdne stroške v višini 14.518,00 (štirinajstisočpetstoosemnajst 00/100) SIT, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prisodilo prvotožnici odškodnino v višini 5,100.000,00 SIT in sicer: za prestane in bodoče telesne bolečine 1,300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2,800.000,00 SIT, za skaženost 600.000,00 SIT in za prestani strah 400.000,00 SIT. Prvotožnica je utrpela odprt ali kompliciran zlom leve golenice, prelom nosnih kosti in prelom leve črevnice. Drugotožnici je sodišče prve stopnje prisodilo skupaj 4,450.000,00 SIT odškodnine in sicer: za prestane in bodoče telesne bolečine 1,000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2,500.000,00, za skaženost 300.000,00 in za prestani strah 650.000,00 SIT. Drugotožnica je utrpela prelom leve črevnice, nepopoln izpah sklepa med križnico in črevnico ter udarnine in odrgnine leve goleni in stopala. Obe tožnici sta bili poškodovani v prometni nesreči dne 20.3.1991, za nesrečo pa je bila odgovorna prvotoženka, ki je imela vozilo zavarovano pri drugotoženki. Sodišče je obe toženki obvezalo k plačilu odškodnine solidarno do višine zavarovalne vsote, v presežku pa je plačilo odškodnine naložilo v plačilo prvotoženki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi toženk zoper odločitev o dosojeni odškodnini in sprejelo vse dejanske in pravne ocene sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je vložila pravočasno revizijo le prvotoženka in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Očitano kršitev določb pravdnega postopka vidi predvsem v hitrosti, s katero je pritožbeno sodišče obravnavalo zadevo in o njej odločilo. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje citira dele stavkov, v katerih se po njenem mnenju kaže napačen pristop do reševanja zadeve. Pri določitvi višine odškodnine je bilo potrditvah revizije zmotno uporabljeno materialno pravo, saj je nerazumljivo, da sta sodišči priznali tako visoko odškodnino.

Dosojena odškodnina ne more biti in ni takšna, da bi odsevala trajanje in intenziteto telesnih bolečin mladoletnih tožnic. To isto velja za odškodnino za strah, pri tem pa revizija vztraja pri stališču, da izvedenci kirurgi niso strokovno usposobljeni za podajanje izvedeniških mnenj o strahu. Že na prvi pogled je razvidno, da odškodnina za skaženost ni v skladu s standardom pravične odškodnine. Odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni pravična in zakonita, in v nobenem primeru ne odseva duševnega trpljenja tožnic kot posledice omejitev življenjskih aktivnosti. Pri tem se revizija sklicuje na vse razloge, ki jih je navedla v pritožbi. Posebej pa opozarja, da revidentka ni nikoli nikomur rekla, da je dosojena odškodnina prenizka in je ta trditev sodišča druge stopnje v nasprotju s podatki spisa. Končno revizija predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da bo ugodeno njeni pritožbi ali pa razveljavitev sodb v izpodbijanem delu in vrnitev v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je le delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve v postopku in te predstavljajo neizpodbojno podlago revizijskega preizkusa (3. odstavek 385. člen ZPP). V delu, v katerem revizija graja dejanske ugotovitve, torej ne more biti predmet revizijske obravnave.

L. A. je zaradi poškodb, ki jih je utrpela v prometni nesreči (v starosti 7 let), manj sposobna za športno vadbo, posebej za vaje, ki vključujejo tek in hojo, pri katerih mora uporabljati nadkolenčnik. Trpi zaradi glavobolov, zato mora paziti na to, da se ne zadržuje preveč na soncu. Pri igranju tenisa je bolj počasna kot pred nesrečo. M. Š. pa je zaradi poškodb, ki jih je utrpela v isti nesreči ( v starosti 8 let), prav tako manj sposobna za športne aktivnosti, posebej tiste, ki vsebujejo elemente skoka, in tudi za hojo.

Te ugotovitve so dejanska in pravna podlaga za odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri odmeri le-te pa je bilo po presoji revizijskega sodišča dejansko zmotno uporabljeno materialno pravo, na kar mora revizijsko sodišče ne glede na obseg in vsebino revizijskih razlogov, paziti tudi po uradni dolžnosti. Sklicevanje revizije na razloge, ki jih je prvotoženka glede tega navedla v pritožbi, namreč ne more biti uspešno zato, ker je revizija samostojno izredno pravno sredstvo in kot tako terja preizkus tistih razlogov, ki so izrecno zatrjevani v reviziji. Ugotovljeno prikrajšanje oziroma potreba, da morata tožnici, obe še mladoletni, v športne aktivnosti vlagati več napora kot njuni vrstniki, ni predmet revizijske graje, ampak le denarna satisfakcija, ki je bila tožnicama odmerjena v ta namen. Utemeljeno zato revizija opozarja, da dosojena odškodnina iz tega naslova ne zdrži primerjave z drugimi odškodninami, ki so bile dosojene v podobnih primerih (saj identičnih ni). Pokaže se, da dosojena odškodnina občutno odstopa od primerljivih in jih presega bolj, kot bi bilo to v skladu s posebnostmi (individualizacijo odškodnin), ki so bile ugotovljene pri tožnicah. Revizijsko sodišče je zato znižalo odškodnini iz opisanih razlogov za L. za 800.000,00 SIT in za M. za 700.000,00 SIT. Odškodnina za to obliko nepremoženjske škode ene in druge mladoletne tožnice v taki višini predstavlja primerno zadoščenje za duševne bolečine zaradi prikrajšanja tožnic, istočasno pa ni v nasprotju z namenom odškodnine in je tudi primerljiva s sodno prakso. Tako znižanje je torej terjala pravilna uporaba 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), upoštevaje pri tem obseg sedaj znane bodoče škode. Zanjo ni mogoče trditi, da spada v kategorijo posebno hudih škod, čeprav sta oškodovanki otroka, in je bilo to dejstvo posebej upoštevano. Ker so ugotovljene vse odločilne okoliščine za odmero odškodnine in je bilo potrebno pravilno uporabiti materialno pravo, je revizijsko sodišče spremenilo sodbi sodišča druge in prve stopnje (1. odstavek 395. člen ZPP). Ker je revizijo vložila le prvotoženka, je revizijsko sodišče smelo poseči le v tisti del njene obveznosti, ki se nanaša na njo samo. Ni pa smelo poseči v tisti del odškodnine, ki jo je po obravnavani sodbi dolžna poravnati drugotoženka, saj gre na toženi strani za navadno sosporništvo.

Neutemeljeni so revizijski očitki, da tudi odškodnina za ostale ugotovljene oblike škod, ki sta jih utrpeli tožnici, ne ustreza standardom pravične odškodnine in da ni odmerjena v skladu s kriteriji sodne prakse. Telesne bolečine sta tožnici trpeli več kot dva meseca in pol (L.) oziroma dva meseca (M.), bili sta v bolnišnici. Obe sta tako dolgo obdobje nosili bergle, bili sta izpostavljeni rentgenskemu sevanju, 4 oziroma 3 mesece pa sta morali opravljati fizioterapijo. L. je pretrpela še dve operaciji v splošni anesteziji in eno z lokalno anestezijo. Ob nesreči sta obe utrpeli hud primaren strah. Posebej M. je bila močno prestrašena, saj se je 3 mesece zbujala ponoči, sanjala o nesreči in bila pretirano v strahu pred prometom. Vse to je narekovalo celo pomoč otroškega psihiatra. Glede na revizijske očitke o usposobljenosti izvedencev kirurgov je potrebno dodati, da so ti gotovo usposobljeni oceniti strah poškodovanca, ki ga ta utrpi v prometni nesreči, saj imajo s tem najbrž celo več izkušenj kot izvedenci psihiatri, katerih pomoč poškodovancem ni ravno običajna. Gotovo pa so bolj strokovno pozvani ocenjevati strah poškodovancev kot pravniki in so zato tudi imenovani za sodne izvedence. Pooblaščenec prvotoženke niti v reviziji niti med postopkom ni ponudil nobenih razlogov, ki bi vzbujali dvom v strokovnost postavljenega izvedenca ali pa morebiti v njegovo nepristranost. Končno je potrebno pritrditi tudi primernosti odmere odškodnine za ugotovljeno skaženost pri obeh tožnicah. Obe imata vidne brazgotine. L. ima brazgotinsko polje 20 krat 12 centimetrov, ki vzbuja odpor, poleg tega pa še izrazito v desno ukrivljen nos.

Vse opisane posledice, s katerimi sta se in se bosta še morali v življenju spopasti mladoletni tožnici, so narekovale odmero odškodnine za telesne bolečine, strah in skaženost v takih zneskih, kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje. Pri tem sta skladno z že opisanimi kriteriji iz 200. in 203. člena ZOR (tudi pravično) odmerili tako odškodnino, ki ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine in jo je moč primerjati s podobnimi iz sodne prakse.

Revizijski očitki v tej smeri pa niso utemeljeni.

Očitki revizije na račun bistvenih kršitev določb pravdnega postopka gredo v smeri hitrosti reševanja predmetne zadeve na pritožbenem sodišču in v ta namen uporabijo iztrgane citate iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča. Ti citati ob branju celotnih stavkov, iz katerih so iztrgani, ponujajo povsem drugo razumevanje presoje pritožbe s strani pritožbenega sodišča, kot jo ponuja revident. Ob takem (pravilnem) branju pa ni mogoče govoriti o nerazumljivosti ali nekonsistentnosti izpodbijane sodbe in zato tudi ne o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Res je sicer, da je v obrazložitvi pritožbenega sodišča napačno zapisano, da je prvotoženka menila, da je odškodnina prenizka (2. stavek zadnjega odstavka na 6. strani sodbe sodišča druge stopnje). Stavek sam se razlikuje od trditev prvotoženke, vendar ob branju celotne sodbe bralcu ne pušča nobenih dvomov v to, kakšna je bila trditvena podlaga pravdnih strank in kakšna je bila vsebina pritožb. Tudi v tem delu ni mogoče pritrditi reviziji, da je pritožbeno sodišče kršilo določbe pravdnega postopka. Nerazumljivo pa je, kakšna procesna kršitev naj bi bila podana, če je bilo v pravdi odločeno hitreje, kakor bi si kakšna tožena stranka želela - za tožečo stranko si pač ni mogoče predstavljati, da si katera ne bi želela hitrega obravnavanja svojega spora pred sodiščem. Nikakor v tej zadevi ni mogoče govoriti o kršitvi določb Zakona o pravdnem postopku, posebej ko revizija ne zatrjuje, da ni bil spoštovan obseg preizkusa njene pritožbe. Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Izrek o pravdnih stroških temelji na določilu 166. člena ZPP in predstavljajo tiste stroške, do povračila katerih je upravičena prvotoženka zaradi delne utemeljenosti njene revizije.