Jedro

Sodišče prve stopnje je glede zahtevka za plačilo odškodnine zaradi neizrabljenega odmora med delovnim časom pravilno kot bistveno upoštevalo ugotovitev, da delo operaterjev v centru B. ni bilo tako intenzivno, da tožnik ne bi mogel izrabiti odmora. Kot je pravilno utemeljilo, je tožnik lahko odmor izrabil v trajanju 45 minut (vsaj v različnih intervalih), pri čemer je bil način izrabe prepuščen tožniku – sam je namreč izpovedal, da imajo delavci na voljo čajno kuhinjo, kjer si lahko npr. pogrejejo hrano ali gredo po kavo v času odmora. Zgolj dejstvo, da so delavci ves čas imeli pri sebi prenosni telefon, še ne pomeni, da odmora niso mogli izrabiti, prav tako pa na presojo, ali so odmor izrabili, ne vpliva dejstvo, da niso smeli zapustiti prostorov tožene stranke (prim. sodbo pritožbenega sodišča Pdp 733/2016). Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik dela v centru B. ni opravljal 12 (ali celo 24) ur nepretrgoma, to pa izhaja tudi iz njegove izpovedi o tem, da so bila med delovnikom tudi obdobja, ko dela ni bilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.099,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2018 ter plačilo stroškov postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo plačilo 1.384,65 EUR stroškov postopka tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča I Pd 546/2017, sklepom pritožbenega sodišča Pdp 369/2020 in sodno prakso sodišča EU. Navaja, da je sodišče sprejelo različne odločitve v zadevah sodelavcev z enakimi delovnimi obveznostmi ob enaki (neustrezni) organizaciji delovnega procesa. Meni, da je vodenje in hranjenje evidenc delovnega časa obveznost delodajalca po ZDR-1 in ZEPDSV, te svoje obveznosti pa ne sme prelagati na delavce, niti v primeru menjave izmen, saj je organizacija delovnega procesa v celoti v domeni delodajalca. Navaja, da je za opustitev ustreznih navedb in dokazov v zvezi z evidencami odgovorna tožena stranka, tega pa se ne more razbremeniti z navedbo, da evidence ne držijo zaradi menjave izmen. Dejstvo, da podatki v ARDČ ne držijo, po njegovem mnenju ne sme iti na škodo delavcev. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 191/2018. Glede svoje delovne obveznosti obveznih primopredaj dela se sklicuje na 35. člen Pravilnika o obveščanju in poročanju v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, iz katerega izhaja, da morajo operaterji zaradi primopredaje dela ostajati na delovnem mestu 15 minut dlje. Trdi, da za ta čas ni prejel plačila. Sklicuje se na sestavo zapisnikov o primopredaji ter svojo izpoved in izpovedi prič, da primopredaje trajajo do 15 minut ali dlje. Navaja, da sistem ARDČ ne deluje ustrezno, zaradi česar evidence ne odražajo dejanskega časa, porabljenega za primopredaje. Meni, da bi mu sodišče moralo priznati zahtevano nadomestilo za nadurno delo. Pove, da se 15-minutne predaje dela sedaj plačujejo. Sklicuje se na izpovedi prič in zatrjuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s povzemanjem izpovedi priče A.A. v delu, ki se nanaša na sklep ministra glede opravljanja 24-urnih izmen. Navaja, da je šele poleti 2018 tožena stranka preklicala navedeni sklep, pred tem pa je kar 17 let vedoma dopuščala prakso menjave izmen zaradi kadrovske podhranjenosti v centru B.. V zvezi z odmorom med delovnim časom zatrjuje, da se ne more in ne sme odklopiti od delovnega procesa, če je sam v izmeni, saj tudi v času odmora ne sme prekiniti s svojim delom ter se psihično in fizično regenerirati. Trdi, da mu odmor ni bil omogočen, ker tudi tedaj ni smel prekiniti opravljanja s strani tožene stranke naloženega dela. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da ni ustrezno navedel in prikazal števila dni, ko je bil v izmeni sam, saj je to storil v tožbi, toženka pa tega z izjemo devetih izmen ni prerekala. Meni, da zamenjave izmen ne vplivajo na število izmen, ko je bil operater v izmeni sam, te pa izhajajo iz evidenc ARDČ, ki v tem delu niso neustrezne. Pojasnjuje, da so izmene operaterji zamenjevali zgolj občasno ob vikendih ter praznikih, niso jih pa opuščali. Sklicuje se na sodno prakso sodišča EU v zvezi z razlago Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. 11. 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa glede pojma delovnega časa ter zadevi C-344/19 in C-580/19. Zatrjuje, da v času, ko je opravljal delo, ni mogel prosto razpolagati s svojim časom, zaradi česar mu odmor ni bil zagotovljen. Meni, da primerjava s pripravljenostjo QRF (judikat Vrhovnega sodišča VIII Ips 20/2020) ni ustrezna. Sklicuje se na stališče sodišča EU, da intenzivnost dela ni pomembna. Po njegovem mnenju v primeru, da je delavec na delovnem mestu in na razpolago delodajalcu, to pomeni opravljanje dela, zaradi česar mu je tožena stranka izrabo odmora med delovnim časom onemogočila, s tem pa ravnala protipravno, kar pomeni, da je takrat delal in opravljal nadure. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka na pritožbo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja protispisnost povzemanja izpovedi A.A. v zvezi z menjavami izmen in primopredajami med dvema izmenama. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da so bile primopredaje obvezne in so se izvajale, vendar tožnik ni dokazal, da so se opravljale v zatrjevanem trajanju, niti ni dokazov, kolikokrat v vtoževanem obdobju je bil v izmeni sam. S pritožbenimi navedbami v zvezi s tem tožnik po vsebini nasprotuje dejanskim ugotovitvam in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, s čimer uveljavlja obstoj pritožbenih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP, in ne pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje odločalo o nadomestilu zaradi neizrabljenega časa odmora med delovnim časom in o plačilu za delo za čas opravljenih primopredaj. Pravilno je ugotovilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo operaterja v centru B., tožbeni zahtevek pa je utemeljeval z navedbami, da si v obdobju od januarja 2013 do maja 2018 med izmenami, v katerih je delo opravljal sam, ni imel možnosti vzeti 45-minutnega odmora med delovnim časom po 154. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1), ter da je bil ob zaključku take izmene z operaterjem, ki je nastopil naslednjo izmeno, dolžan opraviti primopredajo dela, za kar s strani tožene stranke ni prejel ustreznega plačila.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da mu odmor med 12-urnimi izmenami, ki jih je opravljal sam, ni bil zagotovljen in da je po teh izmenah opravil primopredajo dela z naslednjim operaterjem vsakokrat v trajanju 15 minut. Glede na to je pravilno kot neutemeljen zavrnilo tožbeni zahtevek, ki temelji na kršitvi (pogodbenih) obveznosti iz delovnega razmerja.

9. Drži sicer pritožbeno uveljavljanje, da je bila predaja dela v centru B. obvezna in da 35. člen Pravilnika o obveščanju in poročanju v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami (Ur. l. RS, št. 26/2008 in nasl.) določa, da praviloma traja 15 minut. Vendar pa takšna ureditev še ne pomeni, da je tožnikov zahtevek za plačilo za čas predaje dela utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno, predvsem na podlagi izpovedi priče A.A. ter predloženih listin štelo, da tožnik svojih navedb o predaji dela, ki bi trajala pri vsaki izmeni (vsaj) 15 minut, ni dokazal, čeprav je tako izpovedal zaslišan kot stranka in sta o taki organizaciji dela izpovedovala tudi C.C. in D.D.. A.A. je v tem postopku enako kot v drugih istovrstnih (Pdp 10/2021 in Pdp 212/2021) prepričljivo izpovedal, da v primerih, ko ni bilo izrednih dogodkov, predaja dela ni trajala 15 minut, pri čemer iz predloženih delovodnikov, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi pri ugotavljanju, ali je bil tožniku zagotovljen odmor, izhaja, da je večina izmen minila brez posebnosti. Ob pravilni presoji, da tožnik ni dokazal, da bi zaradi predaje dela opravil delo, pa mu to ne bi bilo plačano, ni bistveno, v kateri izmeni je delal sam oziroma ali so s sodelavci menjali izmene. Do s tem povezanih pritožbenih navedb, se pritožbeno sodišče dalje ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je glede zahtevka za plačilo odškodnine zaradi neizrabljenega odmora med delovnim časom pravilno kot bistveno upoštevalo ugotovitev, da delo operaterjev v centru B. ni bilo tako intenzivno, da tožnik ne bi mogel izrabiti odmora. Kot je pravilno utemeljilo, je tožnik lahko odmor izrabil v trajanju 45 minut (vsaj v različnih intervalih), pri čemer je bil način izrabe prepuščen tožniku – sam je namreč izpovedal, da imajo delavci na voljo čajno kuhinjo, kjer si lahko npr. pogrejejo hrano ali gredo po kavo v času odmora. Zgolj dejstvo, da so delavci ves čas imeli pri sebi prenosni telefon, še ne pomeni, da odmora niso mogli izrabiti, prav tako pa na presojo, ali so odmor izrabili, ne vpliva dejstvo, da niso smeli zapustiti prostorov tožene stranke (prim. sodbo pritožbenega sodišča Pdp 733/2016). Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik dela v centru B. ni opravljal 12 (ali celo 24) ur nepretrgoma, to pa izhaja tudi iz njegove izpovedi o tem, da so bila med delovnikom tudi obdobja, ko dela ni bilo.

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse. V istovrstni zadevi Pdp 10/2021 je pritožbeno sodišče odločilo enako kot v tej zadevi (tožnikov predlog za dopustitev revizije je bil s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII DoR 88/2021 zavrnjen), enako v istovrstni zadevi Pdp 212/2021, razveljavitveni sklep Pdp 369/2020 pa je bil izdan v predmetni zadevi. Sodba v zadevi I Pd 546/2017 Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je postala pravnomočna na prvi stopnji in ni bila predmet pritožbenega preizkusa. Prav tako tožnik neutemeljeno izpostavlja odločitev Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 191/2018 in sodno prakso Sodišča Evropske unije, ki razlaga Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (OJ L 299), saj obravnavana pravna vprašanja niso enaka kot v predmetni zadevi.

12. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila zaradi neizrabljenega časa odmora med delovnim časom in za plačilo za delo za čas predaje dela materialnopravno pravilna. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, ki ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbe.

14. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).