Jedro

Tožena stranka je zmotno uporabila materialno pravo s tem, ko je izhajala iz prepričanja, da je na podlagi 170. člena ZDavP-2 dopustno obveznost dolžnika iz naslova neplačanega zborničnega prispevka prenesti na tožečo stranko kot tisto, pri kateri ima tožnik odprt račun. Tožena stranka bi namesto tega morala opustitev tožeče stranke presoditi po pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti, torej oceniti ali je bilo ravnanje tožeče stranke protipravno, ali je nastala škoda, ali med ravnanjem in nastalo škodo obstaja vzročna zveza ter ali je utemeljena tudi krivdna odgovornost tožeče stranke.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, št. DT 000756/ban.-2 z dne 29. 7. 2015 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožeči stranki zaradi opustitve obveznosti oprave rubeža na denarnih sredstvih dolžnika A.A. (v nadaljevanju dolžnik) naloži, da v roku 15 dni od dne izdaje odločbe poravna celotni dolgovani znesek, ki znaša 45,46 EUR.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ pojasnil, da je s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva iz naslova neplačanega zborničnega prispevka, št. DT 000756 z dne 10. 11. 2009 tožeči stranki naložil, da na dan vročitve sklepa opravi na denarnih sredstvih dolžnika rubež v znesku 38,61 EUR, povišan za znesek zamudnih obvesti od dne izdaje sklepa do dne plačila. Sklep je bil tožeči stranki vročen dne 12. 11. 2009, vendar pa ni ravnala po tem sklepu, niti ni prvostopenjskega organa obvestila, da dolžnik na računu nima sredstev, oziroma da jih nima dovolj za poplačilo dolga. Prvostopenjski organ je zato dne 19. 5. 2014 izdal odločbo, št. DT 000756/ban., s katero je tožeči stranki naložil, da zaradi opustitve svoje obveznosti po sklepu o davčni izvršbi sama poravna dolgovani znesek dolžnika, ki je na dan izdaje odločbe znašal 44,03 EUR. Tožeča stranka je zoper odločitev vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, kot takratni drugostopenjski organ, zavrnilo. Tožeča stranka je zato vložila še tožbo, ki ji je Upravno sodišče RS s sodbo, opr. št. III U 247/2014-2 z dne 13. 3. 2015, ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje z napotilom, da pojasni, zakaj je znesek iz odločbe višji od zneska, ki je bil določen v sklepu o davčni izvršbi.

3. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ, enako kot v prvi odločbi, ugotovil, da je tožeča stranka kršila določbo 168. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), saj po prejemu sklepa o davčni izvršbi ni ukrepala in zarubila denarnih sredstev dolžnika, oziroma prvostopenjskega organa ni obvestila o tem, da dolžnik nima sredstev. Skladno z določbo 25.b člena Zakona o Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (v nadaljevanju ZKGZ) je zato prvostopenjski organ, na podlagi smiselne uporabe 170. člena ZDavP-2, izdal izpodbijani sklep. Pojasnil je, da znaša višina obveznosti, ki jo mora poravnati tožeča stranka, 45,46 EUR, in sicer od tega znesek 38,61 EUR, ki je bil odmerjen po prvem sklepu (ta zajema glavnico v višini 13,29 EUR, zamudne obresti od tega zneska do dne izdaje prvega sklepa v višini 4,46 EUR ter stroške izvršbe v višini 20,86 EUR) in znesek 6,85 EUR zamudnih obresti, računanih od zneska 13,29 EUR, to je od izdaje prvega sklepa do izdaje izpodbijane odločbe.

4. Tožeča stranka je zoper odločbo prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 421-35/2015/2-VN z dne 24. 8. 2015 zavrnilo, posledično pa zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski organ ponovil argumente iz obrazložitve prvostopenjskega organa, svojo odločitev pa, enako kot prvostopenjski organ, oprl na odločbo 168. in 170. člena ZDavP-2. Navedel je tudi, da je prvostopenjski organ tožečo stranko dne 12. 11. 2014 pozval k posredovanju podatkov o tem, zakaj ni ravnala v skladu s sklepom o davčni izvršbi in jo opozoril na posledice opustitve rubeža, vendar pa odgovora ni prejel. 5. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi predlaga, naj se izpodbijana odločba iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Tožeča stranka se v tožbi uvodoma sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, konkretno na sodbo z dne 7. 2. 2015, s katero je bilo v zadevi, opr. št. I U 819/2013, ugodeno reviziji. Ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS v tej zadevi zavzelo stališče, da bremena plačila ni mogoče avtomatično prevaliti na banko, četudi ta ne obvesti organa, ki je izdal sklep o davčni izvršbi, pač pa da je odgovornost banke posebna oblika neposlovne odškodninske odgovornosti in je zato treba presoditi ali so podane vse splošne predpostavke za to obliko odgovornosti. Vrhovno sodišče je namreč ocenilo, da smisel prehoda odgovornosti za plačilo davka na banko ni v sankcioniranju banke zaradi opustitve dolžnega ravnanja, temveč v povračilu škode, ki nastane državi zaradi protipravne opustitve dolžnostnega ravnanja. Tožeča stranka meni, da je tako stališče logično in razumljivo. Četudi banka zamudi s svojo obveznostjo, ne more avtomatično odgovarjati za nastalo škodo, če primarni dolžnik ni imel sredstev na računu. To pa pomeni, da tudi ni vzročne zveze z zatrjevano škodo niti elementa škode. V danem primeru, četudi bi banka ravnala skladno s sklepom tožene stranke, ta ne bi prejela naloženega zneska, saj primarni dolžnik ni imel sredstev na računu v času izdaje sklepa. To dejstvo je tožeča stranka v pritožbi izrecno zatrjevala, vendar pa se tožena stranka do tega ni opredelila in zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka.

6. Tožeča stranka nadalje ugotavlja, da je izpodbijana odločba v nasprotju sama s seboj. Iz izreka odločbe namreč izhaja, da je bila ta izdana zato, ker naj bi tožeča stranka opustila opravo rubeža, v obrazložitvi pa je navedeno, da je do tega prišlo zato, ker je tožeča stranka ravnala v nasprotju z določbo 168. člena ZDavP-2, torej ker ni obvestila prvostopenjskega organa. Izpodbijana odločba nima dejstev kdaj in za koliko sredstev naj bi tožeča stranka opustila rubež. Iz vseh opisanih razlogov odločbe ni mogoče preizkusiti in jo je zato potrebno odpraviti, saj je to absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka. Tožeča stranka meni, da je sankcijo iz prvega odstavka 170. člena ZDavP-2 dopustno uporabiti le, če banka opusti rubež dolžnikovih sredstev, ni pa je mogoče uporabiti, če banka ne izpolnjuje drugih obveznosti iz sklepa, na primer, ko opusti obvestilo iz 168. člena tega zakona. Sankcijo iz prvega odstavka 170. člena ZDavP-2 je torej mogoče uporabiti le v primeru kršitve prvega odstavka 167. člena tega zakona. To, da je prišlo do opustitve rubeža, mora tožena stranka ugotoviti v ustreznem postopku, v katerem mora biti tožeči stranki dana možnost, da navaja dejstva in dokaze, do česar pa v obravnavanem primeru ni prišlo. Nenazadnje, v izreku sklepa o davčni izvršbi tudi ni navedena nobena obveznost tožeče stranke, da bi morala toženi stranki sporočiti, da dolžnik na računu nima denarnih sredstev.

7. Izpodbijana odločba je nezakonita tudi zato, ker se je tožeči stranki naložilo plačilo na podlagi sklepa o izvršbi z dne 10. 11. 2009, po katerem je znašal dolg dolžnika 38,61 EUR. Prva odločba tožene stranke se je glasila na znesek 44,03 EUR, sedaj izpodbijana pa na znesek 45,46 EUR. Tožena stranka ni imela pravne podlage za povečanje višine zneska, tožeča stranka pa tudi ni mogla biti v zamudi, preden je bila seznanjena z odločbo. Tožena stranka je zamudo in tek zamudnih obresti vezala na dan izdaje sklepa o izvršbi dolžniku, to je na dan 10. 11. 2009. Tega dne pa tožeča stranka tega sklepa ni prejela, pač pa je bil tega dne šele izdan in zatorej ni mogla biti v zamudi. Izpodbijana odločba nima obrazložitve o tem, zakaj je tožena stranka datum izdaje sklepa štela kot datum pričetka teka zamudnih obresti in jo je že iz tega razloga treba odpraviti. Tudi upravno sodišče je ob prvem odločanju v zadevi ugotovilo, da je zamuda od dneva izdaje sklepa o izvršbi lahko le breme dolžnika, ne pa tudi tožeče stranke. Ta je namreč lahko odgovorna le za dolg, ki ji je bil naložen z odločbo z dne 29. 7. 2015, ne pa za primarni dolg dolžnika. Odločba tudi nima obrazložitve ali je bil dolg dolžnika izterjan na drugačen način. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka.

8. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. Po določbi 25.b člena ZKGZ odmerja prvostopenjski organ svojim članom zbornični prispevek, ga pobira in izterjuje. Postopek izterjave zborničnega prispevka, ki ga zavezanec ni plačal v predpisanem roku, uvede in vodi prvostopenjski organ. Za postopek izterjave se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek. Skladno s to zakonsko določbo sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pri odločanju utemeljeno izhajala iz določb ZDavP-2, ki urejajo postopek davčne izvršbe. Prvostopenjski organ je, skladno z določbo 143. člena ZDavP-2, dolžniku zaradi neplačanega zborničnega prispevka dne 10. 11. 2009 izdal sklep o davčni izvršbi na denarna sredstva, pri tem pa tožeči stranki naložil, da na dan prejema tega sklepa zarubi denarna sredstva dolžnika do višine dolga, kot to določa 167. člen ZDavP-2. Med strankama ni sporno, da tožeča stranka zneska, ki ga je toženi stranki dolgoval dolžnik, ni zarubila, in sicer, kot navaja v vseh svojih vlogah, zato, ker naj na dolžnikovem računu ne bi bilo denarnih sredstev. Prav tako tudi ni sporno, da o tem tožene stranke ni obvestila, kot to določa 168. člen ZDavP-2. Tožeča stranka sicer navaja, da jo k temu niti ni zavezoval sklep o davčni izvršbi, vendar pa sodišče meni, da bi to obveznost, kljub temu, da sporočanje ni bilo sestavni del sklepa o izvršbi, morala izpolniti že na podlagi samega zakona. Tožena stranka je nato, ob upoštevanju določbe 170. člena ZDavP-2, odločila, da mora znesek zborničnega prispevka, ki ga je bil dolžan plačati dolžnik, poravnati tožeča stranka, v izpodbijanem sklepu pa pojasnila, da je tožeči stranki naložila v plačilo tako znesek glavnice, kot tudi zamudne obresti in stroške izvršilnega postopka.

11. Prvi odstavek 170. člena ZDavP-2 določa, da se, če banka oziroma hranilnica ne ravna po sklepu o izvršbi, davek do višine rubljivih denarnih sredstev dolžnika izterja od nje. O vsebini te zakonske določbe se je, kot je v tožbi opozorila tožeča stranka, opredelilo Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. X Ips 15/2014 z dne 7. 2. 2015, s tem pa obenem sprejelo drugačno pravno prakso, kot je do takrat veljala pri odločanju v upravnih sporih glede uporabe te zakonske določbe. Vrhovno sodišče RS je presodilo, da je odgovornost banke oziroma hranilnice za plačilo davčnega dolga zaradi opuščene odtegnitve in izplačila posebna oblika neposlovne odškodninske odgovornosti in zato je treba obravnavano situacijo presojati po splošnih pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti z domnevo krivde ter presoditi, ali so podane vse splošne predpostavke za to obliko odgovornosti - protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza in krivda. Poudarilo je, da je zaradi posebnega pomena davkov za delovanje javnih funkcij sicer naloga države, da se zagotovi čim bolj učinkovito pobiranje davkov, vendar pa tudi ta posebni pomen ne more biti razlog za opravljanje davčne izvršbe in razlago zakonskih določb ZDavP-2 na način, ki bi bil v nasprotju z Ustavo RS. Na odškodninsko naravo določbe 170. člena ZDavP-2 kažeta, kot navaja Vrhovno sodišče RS, že naslov navedenega člena „odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo“ in zakonska dikcija „neravnanje po sklepu o izvršbi“, ki opredeljujeta prepoved opustitve dolžnega ravnanja. Smisel prehoda odgovornosti za plačilo davka na banko oziroma hranilnico zato ni v sankcioniranju banke oziroma hranilnice za opustitev dolžnega ravnanja, temveč v povračilu škode, ki je državi nastala zaradi protipravne opustitve dolžnostnega ravnanja. Če bi postopali tako, kot je to storila tožena stranka, bi to pomenilo, da se banki oziroma hranilnici dejansko nalaga denarna kazen v višini izterjevanega davka za protipravno opustitev (nepravočasno evidentiranje sklepa o davčni izvršbi in neobveščanje davčnega organa), in to ne glede na to, ali je zaradi protipravne opustitve dolžnega ravnanja prišlo do izgube davčnih prihodkov ali ne, četudi so kazenskopravnemu sankcioniranju namenjene prekrškovne določbe. Presoja razmerja po temeljnih pravilih odškodninskega prava v obravnavani zadevi pomeni, da mora tožena stranka dokazati: 1. da je obstajalo dolžnostno ravnanje tožeče stranke in da je podano njeno protipravno ravnanje oziroma opustitev; 2. da je nastala škoda (izguba zborničnega prispevka) ter 3. da je med protipravnim ravnanjem tožeče stranke oziroma opustitvijo in nastalo škodo podana vzročna zveza. Vrhovno sodišče RS ob tem še poudarja, da lahko v okviru postopka davčne izvršbe organ, ki vodi postopek davčne izvršbe, po 170. členu ZDavP-2 banki oziroma hranilnici naloži le plačilo neupravičeno neodtegnjenih, neprenešenih in neizplačanih zneskov davka po sklepu o izvršbi (do tega pa lahko seveda pride le, če je imel dolžnik na računu denarna sredstva), ne pa tudi plačila škode, ki bi državi nastala zaradi ostalih nezakonitih ravnanj banke ali hranilnice pri izvrševanju sklepa o izvršbi.

12. Skladno z opisanim stališčem Vrhovnega sodišča RS, ki se mu sodišče pridružuje, je torej mogoče ugotoviti, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo s tem, ko je izhajala iz prepričanja, da je na podlagi 170. člena ZDavP-2 dopustno obveznost dolžnika iz naslova neplačanega zborničnega prispevka prenesti na tožečo stranko kot tisto, pri kateri ima tožnik odprt račun. Tožena stranka bi, namesto tega, morala opustitev tožeče stranke presoditi po pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti, torej oceniti ali je bilo ravnanje tožeče stranke protipravno, ali je nastala škoda, ali med ravnanjem in nastalo škodo obstaja vzročna zveza ter ali je utemeljena tudi krivdna odgovornost tožeče stranke. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi morala tožena stranka prvenstveno ugotoviti ali je imel dolžnik v času, ko je bil tožeči stranki vročen sklep o davčni izvršbi, na svojem računu sploh sredstva, saj, v kolikor jih ni imel, ni mogoče govoriti niti o protipravnem ravnanju tožeče stranke niti o nastanku škode. Tožeča stranka namreč zatrjuje, da dolžnik sredstev na računu ni imel. To pomeni, da bi morala tožena stranka, pred izdajo izpodbijanega sklepa, te okoliščine preveriti, česar pa doslej ni storila in zatorej ni v celoti ugotovila dejanskega stanja. Četudi bi dolžnik sredstva na računu imel, pa tudi to ne pomeni, da je tožeča stranka za opustitev rubeža sredstev po sklepu o davčni izvršbi avtomatično odgovorna, pač pa bi morala v takem primeru tožena stranka zbrati dokaze ter ugotoviti ali obstaja vzročna zveza med njenim ravnanjem in nastalo škodo in ugotoviti krivdo tožeče stranke, upoštevati pa tudi, kot je izpostavilo Vrhovno sodišče RS, da je v okviru postopka davčne izvršbe dopustno naložiti le plačilo neupravičeno neodtegnjenih, neprenešenih in neizplačanih zneskov zborničnega prispevka, ne pa tudi škode, saj to ugotavljanje presega davčne postopke.

13. Poleg ugotovitve, da odločitev tožene stranke temelji na zmotni uporabi materialnega prava ter da dejansko stanje ni bilo v celoti ugotovljeno, pa se sodišče pridružuje tožeči stranki tudi v delu, kjer navaja, da odločitev tožene stranke ni obrazložena. Prvi odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa kaj mora obsegati obrazložitev odločbe upravnega organa, in sicer: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Sodišče ugotavlja, da obrazložitev odločitve tožene stranke ni taka, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, torej je nepopolna, kar pa pomeni, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka.

14. Tožena stranka se v drugostopenjski odločbi ni opredelila do vseh navedb tožeče stranke v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Tožeča stranka je tako zatrjevala, da z njenim ravnanjem ni nastala škoda, saj dolžnik ni imel sredstev na računu, opozarjala na neskladje med sklicevanjem na opustitev obveznosti po 168. členu ZDavP-2 kot razlogom za izdajo odločbe in odločitvijo, ki temelji na 167. členu tega zakona, nadalje tudi navajala, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj je naložila tožeči stranki v plačilo zamudne obresti od dne izdaje sklepa o izvršbi. Do vseh teh trditev se tožena stranka ni opredelila, četudi so bile za sprejeto odločitev ključnega pomena, kar pomeni, da odločitev ni taka, kot jo zahteva določba prvega odstavka 214. člena ZUP. Sodišče meni, da je utemeljena ugotovitev tožeče stranke, da je obrazložitev odločbe v nasprotju z izrekom, saj je tožena stranka odločitev sprejela na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka opustila rubež (smiselno torej, da ni ravnala po 167. členu ZDavP-2), obrazložitev pa gradi na opustitvi obvestila toženi stranki po 168. členu ZDavP-2. Že zaradi takega neskladja, ki ni pojasnjeno, odločitve tožene stranke ni mogoče preizkusiti. Nenazadnje pa sodišče še ugotavlja, da ostaja nepojasnjena odločitev tožene stranke glede plačila zamudnih obresti, ki jih nalaga tožeči stranki, saj tožena stranka ni pojasnila niti tega, zakaj naj bi tožeča stranka plačala zamudne obresti od dne izdaje sklepa in ne šele od takrat, ko ga je prejela, niti tega, zakaj ji sploh nalaga v plačilo zamudne obresti, ker so po svoji naravi povračilo za nastalo škodo, prav tako pa ni pojasnila niti tega, zakaj naj bi tožeča stranka poravnala tudi stroške izvršilnega postopka. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, je pri odločanju treba razlikovati med neizterjano obveznostjo in nastalo škodo, do česar se tožena stranka, četudi je tožeča stranka na to opozarjala, ni opredelila.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3., 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti.

K točki II izreka:

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopal odvetnik.