Jedro

Povečanje vrednosti zaradi vlaganj v nepremičnino po nobeni zakonski podlagi samodejno ne privede do spremembe njenega stvarnopravnega statusa, saj tudi v primeru gradbenega objekta morebitni prizidani ali nadzidani deli praviloma delijo pravno usodo obstoječega objekta – razen, če gre za samostojno gradbeno celoto v pomenu ustvaritve nove stvari kot podlage za originarno pridobitev lastninske pravice na njej po določbah 21. in 22. člena v času adaptacije še veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevek tožnika, ki je terjal naj se ugotovi, da je do polovice solastnik nepremičnine vl. št. 642 k.o. ... (s pripisano parcelo št. 1181/2 – poslovna stavba v izmeri 699 m2) in da mu toženka izstavi listino za vknjižbo njegove stvarne pravice na nepremičnini v tem obsegu.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja kot revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotno uporabo materialnega prava. Ker je obrazložitev revizije vsebinsko identična z obrazložitvijo pritožbe tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje (v pretežnem delu gre namreč za domala dobeseden prepis pritožbe), je povzemanje v obrazložitvi revizije ponovljenih očitkov tožnika odvečno. Tožnik predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve „v ponovno sojenje drugemu sodniku posamezniku“.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Morebitnih procesnopravnih kršitev sodišč prve in druge stopnje v pravnomočno končanem postopku revizijsko sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti (371. člen ZPP); formalnopravni preizkus pravnomočne sodbe opravi le v mejah konkretizirano in obrazloženo zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka, ki so upoštevne kot revizijski razlog po določbah 1. in/ali 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Tega standarda obrazloženosti revizijsko uveljavljane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa tožnik ne dosega s sodišču prve stopnje namenjenim pavšalnim očitkom, da so razlogi za njegovo odločitev „v nasprotju z vsebino listin in prilog v sodnem spisu“ in da je „obrazložitev te sodbe takšna, da nasprotuje izrek samemu sebi“ (v izreku je zajet dobeseden zapis zavrnjenega zahtevka, ki ga je oblikoval prav revident kot tožnik) ter da „so opuščeni razlogi prav glede odločilnih dejstev, kar pa teh razlogov je, so podani nejasno in so sami med seboj v nasprotju, prav tako pa obstaja glede teh razlogov v zvezi z vsebino listin nasprotje med tem, kar sodišče povzema in dejansko vsebino teh listin“, saj tak očitek ne presega ravni približnega oziroma nenatančnega prepisa besedila 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker je revizija izredno pravno sredstvo, velja glede standarda njene obrazloženosti podobno tudi za vse tiste revizijske navedbe, ki so dobeseden prepis tožnikovih navedb iz njegove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in ki jih je po obsegu celovito, po vsebini pa pravilno izčrpalo že sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe – ne da bi slednjemu (namreč sodišču druge stopnje) tožnik v reviziji obrazloženo in spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP sploh upoštevno očital kakšne pomanjkljivosti s tem v zvezi tudi zunaj okvira graje materialnopravnih naziranj sodišč obeh stopenj. Vendar je izpodbijana odločitev tudi materialnopravno pravilna.

Tožnik je v tem postopku zatrjeval, da sta pravdni stranki živeli v zunajzakonski skupnosti na domu toženkinih staršev v času od leta 1989 do konca leta 1992 in da je v tem času tožnik pretežno z lastnimi sredstvi in delom preuredil opuščeno piščančjo farmo toženkinih staršev v halo, namenjeno dejavnosti plastificiranja kovin in s tem bistveno povečal vrednost nepremičnine, ki so jo toženkini starši ob razpadu zunajzakonske skupnosti podarili toženki in ki je od tedaj izključna lastnica te nepremičnine. Polovični solastninski delež na tej nepremičnini je tožnik uveljavljal s sklicevanjem na tri različne pravne podlage:

1. trdil je, da je idealno polovico sporne nepremičnine kupil od toženkinih staršev; vendar tega tožnik po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje ni uspel dokazati. Vprašanje obstoja pravnega naslova kot enega izmed pogojev za derivativni način pridobitve (so)lastninske pravice je dejansko vprašanje. Ker zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP), je revizijsko sodišče ob materialnopravnem preizkusu izpodbijane odločitve vezano na dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi;

2. tožnik je uveljavljal stvarnopravno upravičenje tudi iz naslova pridobitve skupnega premoženja, ustvarjenega v času trajanja zunajzakonske skupnosti s toženko – vendar neutemeljeno, saj uporaba z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih predvidenega premoženjskopravnega režima ne prihaja v poštev glede premoženja, ki je v razmerju do (zunaj)zakonskih partnerjev tuje premoženje;

3. končno je tožnik uveljavljal solastništvo sporne nepremičnine (do idealne polovice) na podlagi lastnih vlaganj in posledično bistvenega povečanja njene vrednosti; vendar je pravilno v pravnomočni sodbi zavzeto stališče, da se z vlaganji v tujo stvar in s povečanjem njene vrednosti ne pridobi (so)lastninske pravice brez dogovora z lastnikom o tem, glede katerega sta sodišči prve in druge stopnje izrecno ugotovili, da ga ni bilo. Pri tem ni pomemben obseg povečanja vrednosti nepremičnine in s tem povezano revizijsko problematizirano vprašanje tožnikovih možnosti dokazovanja obsega povečanja vrednosti sporne nepremičnine (s cenitvenim poročilom iz nepravdnega postopka). Povečanje vrednosti zaradi vlaganj v nepremičnino po nobeni zakonski podlagi samodejno ne privede do spremembe njenega stvarnopravnega statusa, saj tudi v primeru gradbenega objekta morebitni prizidani ali nadzidani deli praviloma delijo pravno usodo obstoječega objekta – razen, če gre za samostojno gradbeno celoto v pomenu ustvaritve nove stvari kot podlage za originarno pridobitev lastninske pravice na njej po določbah 21. in 22. člena v času adaptacije še veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Tega pa tožnik ni zatrjeval. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani – vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.