Jedro

Ugotovitev, da je bila z odločbama Okrajnega ljudskega odbora št. 07/7-ROA-34/3-61 dne 16. 10. 1961 in Občinskega ljudskega odbora št. 08/2-ROA/19/2 z dne 10. 2. 1961 na tožnika prenesena pravica uporabe, je pravilna. Po že večkrat obrazloženem stališču sodne prakse je treba tožnikov zahtevek presojati skozi prizmo tedanjih predpisov in v kontekstu družbene lastnine, v katerem je bila pravica uporabe zasnovana kot izrazito ekonomska kategorija. V skladu s 43. in 46. členom tedaj veljavnega Zakona o prometu z zemljišči in stavbami je bil prenos pravice uporabe na družbenem premoženju mogoč z odločbo, s katero je dal Okrajni ljudski odbor zemljišče v družbenimi lastnini v trajno uporabo posameznikom z namenom izgradnje in postavitve gradbenega objekta, na način, da se to zemljišče uporablja za potrebe tega objekta. Izrecen zapis prenosa pravice uporabe v odločbi zato ni bil potreben. Ker je pravica graditi istovetna s pravico uporabe zemljišča za gradnjo, je torej očitno, da so pravni predniki toženke s takšnim razpolaganjem v delilnem načrtu navedene nepremičnine prenesli uporabo investitorjem, med drugim tudi tožniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 457,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnik lastnik parcele št. 1, k. o. ..., (I. točka izreka), toženki pa naložilo, da mu povrne 1.734,95 EUR stroškov postopka (II. točka izreka). Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da navedena nepremičnina predstavlja grajeno garažo v nizu.

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Najprej izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede napak, ki jih je tožnik želel v postopku sanirati, in sicer v zvezi z napačno navedbo njegovega imena ter parcelne številke. Nadalje navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj se je v času izdaje dveh odločb pravnega prednika toženke v letih 1961 v skladu s takrat obstoječo zakonodajo v sistemu družbene lastnine pravica uporabe lahko prenašala le s pisno pogodbo. Ker pravica uporabe na takšen način na tožnika ni bila prenesena, tudi ni mogel pridobiti lastninske pravice na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Toženka zatrjuje tudi napačno odločitev glede priposestvovanja. Tožniku oporeka, da je bil vseskozi posestnik sporne garaže, oporeka pa mu tudi dobro vero glede na to, da je vedel, da pisne pogodbe o prenosu pravice uporabe nikoli ni sklenil. Nazadnje izpodbija sklep o stroških, saj tožnik na narok 20. 11. 2018 ni pristopil ter z zdravniškim potrdilom svojega izostanka ni izkazal, zato je bil potreben naslednji narok 18. 12. 2018. Te stroške je tožnik povzročil po svoji krivdi, zato jih toženka ni dolžna kriti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik pritožbene navedbe prereka in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je napaki v imenu in številki parcele ustrezno pojasnil in dokazal. Nadalje, da je utrjeno stališče sodne prakse, da se je pravica uporabe v tedanjem sistemu družbene lastnine v določenih primerih, kot je tudi tožnikov, lahko prenašala z upravnimi akti organov občine, ki je razpolagala s pravico uporabe. Zato je sodišče pravilno ugotovilo tožnikovo lastninsko pravico tako na podlagi prenosa pravice uporabe in lastninjenja kot na podlagi priposestvovanja. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

Napaki v tožnikovem imenu in številki parcele

5. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožnik dokazal, sodišče pa pravilno ugotovilo dejansko stanje glede zatrjevanih napak, to je tožnikovega imena in številke parcele. Ne drži, da seznam investitorjev za gradnjo garaž v R. (priloga A 3) ni berljiv. V delu, ki se nanaša na tožnika, je razvidno njegovo ime in priimek, pred tem pa naziv dr., tako v tipkani kot v pisani obliki, zraven pa je njegov podpis. Da je bil tožnik investitor gradnje svoje garaže, je dokazano in so neutemeljene pritožbene trditve, da bi navedeno moral dokazati z dokazilom o plačilu. To pa iz razloga, ker ni sporno, da je bila garaža v letu 1964 zgrajena, tožnik je kot investitor naveden v listinah, pravni predniki toženke ter toženka sama pa do pričetka te pravde, torej več kot 50 let, od tožnika niso nikoli zahtevali kakršnega koli plačila za gradnjo garaže, kar bi po oceni pritožbenega sodišča storili, če bi garažo izgradili na svoje stroške. Ustrezno je raziskano in pojasnjeno tudi dejansko stanje v zvezi z delilnim načrtom (priloga A 7). Da je pomota v imenu tožnika (I. namesto M.) je tožnik prepričljivo povedal ob svojem zaslišanju, sodišče pa je pravilno ugotovilo, da druge osebe z navedenim imenom ni bilo najti. Glede na to, da je tožnik zatrjeval pomoto v imenu, je dokazno breme o tem, da je v tistem času, to je v letu 1964, na naslovu H. ali v okolici živela oseba z imenom dr. Š. I., prešlo na toženko, ki zgolj s pavšalnimi navedbami v postopku in v pritožbi ugotovitev sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Prav tako je sodišče ustrezno raziskalo dejansko stanje v zvezi s številko parcele, saj je z zaslišanjem tožnika in prič ugotovilo dejansko pozicijo garaže, to je predzadnja garaža v drugem nizu, ki ima številko 1. Vse pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevanima napakama v listinah so zato neutemeljene.

Pravica uporabe

6. Ugotovitev, da je bila z odločbama Okrajnega ljudskega odbora št. 07/7-ROA-34/3-61 dne 16. 10. 1961 (priloga A 5) in Občinskega ljudskega odbora št. 08/2-ROA/19/2 z dne 10. 2. 1961 (priloga A 6) na tožnika prenesena pravica uporabe, je pravilna. Po že večkrat obrazloženem stališču sodne prakse je treba tožnikov zahtevek presojati skozi prizmo tedanjih predpisov in v kontekstu družbene lastnine, v katerem je bila pravica uporabe zasnovana kot izrazito ekonomska kategorija. V skladu s 43. in 46. členom tedaj veljavnega Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list FLRJ, št. 26/1954) je bil prenos pravice uporabe na družbenem premoženju mogoč z odločbo, s katero je dal Okrajni ljudski odbor zemljišče v družbenimi lastnini v trajno uporabo posameznikom z namenom izgradnje in postavitve gradbenega objekta, na način, da se to zemljišče uporablja za potrebe tega objekta. Izrecen zapis prenosa pravice uporabe v odločbi zato ni bil potreben. Ker je pravica graditi istovetna s pravico uporabe zemljišča za gradnjo, je torej očitno, da so pravni predniki toženke s takšnim razpolaganjem v delilnem načrtu navedene nepremičnine prenesli uporabo investitorjem, med drugim tudi tožniku.1 Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo tudi na odločbo VS RS II Ips 18/2015 ter pravilno ni upoštevalo odločbe VS RS II Ips 151/2015, saj se dejansko stanje v tem sporu bolj prilega kasnejšemu judikatu II Ips 18/2015, v katerem je jasno obrazložena razlika med obema odločitvama, in sicer, da je ključen razlikovalni znak med splošnim pravilom, da lokacijska in gradbena dovoljenja ne morejo predstavljati pravnega akta o prenosu pravice uporabe, in konkretnim položajem ta, da so bili izdajatelji teh upravnih aktov organi občine, torej organi subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe. Vsi ti akti zato predstavljajo hkrati tudi povsem jasno izjavnovoljno ravnanje. V povsem primerljivem primeru VS RS sklep II Dor 199/2018 je bil predlog za dopustitev revizije zavrnjen ravno iz razloga, ker je revizijsko sodišče obrazložilo, da se dejansko stanje v tem sporu bolj prilega judikatu v zadevi II Ips 18/2015 kot judikatom v zadevah II Ips 151/2015 in II Ips 154/2002. Navedeno stališče glede prenosa pravice uporabe je bilo zavzeto tudi v odločbah VS RS II Ips 249/2005 in II Ips 229/2013, na katere se je v postopku skliceval tožnik. Pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava glede prenosa pravice uporabe so zato neutemeljene.

Priposestvovanje

7. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno priznalo tudi na podlagi priposestvovanja. Iz izpovedi tožnika in obeh prič jasno izhaja, da je garažo vseskozi uporabljal. Posest je dejanska oblast nad stvarjo, kar je v tem postopku s tožnikove strani dokazano, ne glede na to, da se je iz stanovanja, kjer je prebival, izselil, saj je izpovedal, da je garažo uporabljal naprej, priči pa sta navedeno potrdili. Pri tem ni pomembno, ali jo je uporabljal vsak dan ali pa dvakrat do trikrat na leto. Bistveno je, da je imel nad garažo vseskozi dejansko oblast. Glede na to, da je tožnik garažo zgradil na svoje stroške in jo vse do danes uporablja, torej jo ima v posesti več kot 50 let, pri čemer ni izkazano, da je toženka sama ali po svojih prednikih njegovi posesti do pričetka tu obravnavanega postopka nasprotovala, ter ob dejstvu, da je tožnik z zgoraj navedenima upravnima odločbama pridobil pravico do gradnje, je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil vseskozi v dobri veri. Sodišče prve stopnje je na podlagi obstoječih predpisov pravilno zaključilo tudi, da je priposestvalna doba že potekla.

Stroški

8. Res je, da tožnik na narok 20. 11. 2018, na katerem bi moral biti zaslišan, ni pristopil in opravičljivega izostanka ni dokazal. Vendar narok ni bil prestavljen samo iz tega razloga, ampak tudi iz razloga, ker na narok ni pristopila priča R. Ž. Ne glede na to, ali bi bil tožnik zaslišan na naroku 20. 11. 2018, bi sodišče moralo narok 18. 12. 2018 v vsakem primeru opraviti zaradi zaslišanja priče, zato stroški tega naroka niso bili povzročeni po tožnikovi krivdi ali po naključju, ki se je njemu primerilo (156. člen ZPP) in je sodišče tudi o stroških pravilno odločilo.

9. Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora povrniti njegove stroške, to je nagrado za odgovor na pritožbo v višini 625 odvetniških točk, kar znaša 375 EUR, 22 % DDV znaša 82,50 EUR, skupaj 457,50 EUR (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Primerjaj VSL: sodba in sklep I Cp 1470/2012, sodba in sklep I Cp 432/2014, sodba II Cp 2014/2015, sodba I Cp 3062/2015 in sodba I Cp 1936/2017.