Jedro

Prometno dovoljenje ni stvar, ki bi bila predmet podjemnikove zastavne pravice.

Predmet podjemnikove zastavne pravice so lahko zgolj stvari, ki jih je slednji izdelal ali popravil, oziroma druge stvari, ki mu jih je naročnik izročil v zvezi s poslom, ki je predmet podjema (npr. neporabljeni del materiala, ki ga je naročnik podjemniku izročil za izdelavo stvari, ali delovna orodja, ki jih je zagotovil naročnik). Ker gre („le“) za uradni dokument, prometno dovoljenje (že pojmovno) v ta okvir ne sodi.

Stranka ima sicer pravico, da si izbere kateregakoli pooblaščenca, a mora stroške prihoda odvetnika, ki prihaja iz drugega kraja na sedež sodišča, nositi sama in jih ni mogoče naložiti nasprotni stranki. Gre za stroške, ki jih ni moč šteti za potrebne.

Izrek

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da se znesek 492,30 EUR nadomesti z zneskom 308,13 EUR.

II. V preostalem se pritožba toženca in v celoti pritožba tožnika zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita vse svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 3.5.2016: - ugotovilo obstoj terjatve tožnika do toženca v znesku 2.295,40 EUR z obrestmi od 15.5.2014 dalje do plačila (I. točka izreka), - ugotovilo obstoj terjatve toženca do tožnika v znesku 825,48 EUR (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžan toženec tožniku v roku 15 dni plačati znesek 1.469,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15.5.2014 dalje do plačila (III. točka izreka), medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka), - odločilo, da je dolžan toženec tožniku v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje plačati pravdne stroške v znesku 492,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik sodbo iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija v delu, v katerem sodišče ugotavlja obstoj toženčeve terjatve napram njemu, in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da odloči, da mu je dolžan toženec plačati 2.295,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2014 dalje do plačila, oziroma podredno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). Materialnopravno stališče v zvezi s pravico zadržati prometno dovoljenje naj bi bilo napačno, v tem delu pa izpodbijana sodba tudi neobrazložena. Opozarja, da sodišče v zvezi s toženčevim prihodom k njemu dne 22.1.2014 ni upoštevalo njegovih navedb iz pripravljalne vloge z dne 4.12.2014, da sta bili pravdni stranki res dogovorjeni, da lahko toženec prevzame traktor in bi to lahko tudi storil, saj je bil traktor dokončan. Odpeljal pa ga ni zato, ker je prav takrat tožniku naročil še izdelavo šestih špic. Toženec je tožniku takrat naročil dodatna dela in je zato traktor pustil pri njem. Teh trditev toženec ni prerekal, zaradi česar je sodišče prve stopnje dejansko stanje v tem oziru napačno ugotovilo in posledično neutemeljeno priznalo toženčev pobotni ugovor iz tega naslova. Bistveno je, da med strankama ni sporno, da je toženec prometno dovoljenje tožniku izročil v zvezi s predelavo in dodelavo traktorja. Pritožba v nadaljevanju navaja, kaj določa 647. člen OZ. Če bi bilo stališče, ki ga zavzema prvostopenjsko sodišče, pravilno, bi to pomenilo, da podjemnik za zavarovanje svojih terjatev nima pravice na podlagi zastavne pravice zadrževati stvari, ki so mu bile izročene v zvezi z njegovim delom. Pojasnjuje, kaj je smisel zastavne pravice iz 647. člena OZ. V tem postopku je bilo neprerekano, da je bil traktor tožniku odvzet proti njegovi volji. Tožnik je imel v času, ko je imel traktor v posesti, na podlagi 647. člena OZ zastavno pravico na njem. Z ozirom na obstoj zastavne pravice ima pravico predmetni traktor imeti v posesti in zahtevati izročitev traktorja v posest (164. člen SPZ). Ker ima tožnik pravno varstvo na traktorju kot lastnik, ima posledično pravico imeti v svoji posesti tudi prometno dovoljenje traktorja. Pritožnik nadalje opozarja, da lastnik spornega traktorja ni toženec, ampak toženčev oče. Slednji je bil torej tisti, kateremu je bilo eventualno poseženo v pravico do uporabe traktorja, in je zato kvečjemu njemu lahko nastala škoda, ker traktorja zaradi zadržanega prometnega dovoljenja ni mogel uporabljati. Toženec v postopku na prvi stopnji ni podal nobenih trditev o tem, da je imel pravico uporabljati traktor in da je bil prav on tisti, kateremu je bila ta pravica okrnjena. Tretji razlog, da toženčev pobotni ugovor v tej smeri ni utemeljen, naj bi izhajal iz dejstva, da je toženčev oče očitno lahko registriral traktor in ga uporabljal skladno s predpisi, kljub temu da je tožnik zadrževal prometno dovoljenje traktorja (sklicuje se na 10. točko toženčeve pripravljalne vloge z dne 6.1.2015, prav tako na računa z dne 1.9.2014 in 3.9.2014). Glede na to, da je toženčev oče očitno lahko registriral traktor kljub zadržanemu prometnemu dovoljenju, ni bilo nobene potrebe, da je toženec najemal drug traktor.

4. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 5. Toženec se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper I. in II. točko izreka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v I. točki izreka spremeni tako, da ugotovi terjatev tožnika v znesku 1.950,00 EUR, v II. točki izreka pa, da ugotovi terjatev toženca v višini 1.770,97 EUR, ter nato ustrezno spremeni tudi III. točko izreka, posledično pa tudi odločitev o stroških (vse s stroškovno posledico), podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da tožnikova terjatev do višine 1.950,00 EUR ni bila nikoli sporna (in do višine tega zneska I. točki izreka ne oporeka, prereka pa jo v višjem delu oziroma za znesek 345,40 EUR). Toženec nespornega dela ni plačal iz razloga, ker tožnik ni sporočil, kam naj ga plača, niti ni vrnil prometnega dovoljenja. Tožba v tem delu je bila nepotrebna. To pomeni, da tožnik ni upravičen do zamudnih obresti, saj je za zamudo odgovoren sam. Glede izdelave zajemalke iz inox jekla poudarja, da se je sodišče oprlo na mnenje izvedenca, ki je navedel, da je znašala vrednost materiala 680,00 EUR, zaradi česar je tožniku priznalo še razliko 180,00 EUR. Tak zaključek naj bi bil napačen. Med strankama je bil namreč dogovor drugačen, in sicer, da naj bi cena za delo in material skupaj znašala 750,00 EUR. Konec koncev je sodišče tako ravnalo pri oceni vrednosti preostalih del, ki jih je tožnik opravil za toženca. Ni torej prisodilo vrednosti, ki jih je navedel izvedenec, ampak je na njihovi podlagi zgolj presojalo, čigava izpovedba je verodostojnejša. Izpovedba toženca o medsebojnih dogovorih, tudi o ceni zajemalke, je bila bistveno prepričljivejša od tožnikove. Ni moč mimo dejstva, da je sodišče glede dogovora pri ostalih delih v celoti sledilo tožencu. Nobenega razloga ni, da mu ne bi verjelo tudi glede dogovorjene cene za izdelavo zajemalke. Tožnik je tudi glede te cene svojo izpovedbo stalno spreminjal, kar ugotavlja tudi sodišče. Slednji je bil za razliko od toženca v svojih trditvah in izpovedbah povsem neverodostojen. Sodišče je tožniku neutemeljeno priznalo znesek 180,00 EUR za višjo vrednost materiala (inox jekla). Prav tako je neutemeljeno priznalo vrednost 30 litrov hidravličnega olja in 40 litrov dizel goriva v skupni vrednosti 165,40 EUR. Pritožba poudarja, da je tožnik svoje navedbe tudi v tem delu spreminjal. To kaže na dejstvo, da tožniku ti stroški sploh niso nastali oziroma jih ni z ničemer izkazal. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da toženec teh stroškov ni uspel izpodbiti. S tem je kršilo določbe pravdnega postopka, saj je dokazno breme neutemeljeno prevalilo nanj, čeprav je bil tožnik tisti, ki bi moral dokazati svojo trditev, da so mu stroški nastali in kakšna je njihova višina. Toženec je vsaj strošek goriva argumentirano in dokazno podprto izpodbil. Predložil je namreč račun za gorivo. Pritožnik navaja, kaj naj bi bilo iz računa razvidno ter kaj naj bi na ta način dokazal. S tem je izpodbil tožnikovo trditev, da bi imel strošek z dotakanjem goriva, saj se je izkazalo, da tožnik goriva ni nič dodajal. Sodišče ni priznalo terjatve toženca v višini 195,49 EUR, ki predstavlja strošek vgradnje hitrih spojk odklopa čelnega nakladalca. Izpovedba toženca glede vseh dejstev se je izkazala za prepričljivo. Zato ni jasno, zakaj sodišče glede tega dela dogovora tožencu ne verjame. Njegove navedbe potrjuje tudi izvedenec strojne stroke. Neutemeljen je očitek sodišča, da toženec ob obiskih pri tožniku nikoli ni ugovarjal načinu montaže. Dejstvo namreč je, da ob teh obiskih tožnikovo delo sploh še ni bilo končano in toženec ni mogel ugovarjati nezaključenemu delu. Sodišče bi moralo v celoti ugoditi zahtevku za škodo, ki je tožencu nastala s tem, ko zaradi tožnikovega zadrževanja prometnega dovoljenja za traktor le-tega ni mogel uporabljati, in je moral v najem vzeti traktor od A. A. Pri tem je povsem spregledalo druge dokaze (poleg prepričljive izpovedbe toženca), ki potrjujejo, da je najem trajal šest mesecev, in sicer odločbo o dohodnini, odmerjeno A. A. Sodišče v obrazložitvi to odločbo povsem spregleda in se do nje sploh ne opredeli. Toženec izpodbija tudi odločitev o stroških, saj terjatev do višine 1.950,00 EUR ni bila nikoli sporna in je bil pripravljen ta znesek ves čas plačati, pa mu tožnik kljub pozivu ni sporočil podatkov svojega računa. Ker bi si tožnik lahko vzel pooblaščenca bližje, mu je sodišče neutemeljeno priznalo potne stroške pooblaščenca za prihod na narok.

6. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

7. Pritožba tožnika je neutemeljena, pritožba toženca pa delno utemeljena.

V zvezi s pritožbo tožnika:

8. Pritožbeni trditvi, da toženec tožnikovih (v pripravljalni vlogi z dne 4.12.2014) glede prihoda dne 22.1.2014 podanih trditev, ni prerekal, ni moč slediti. Toženec je to konkretizirano storil v pripravljalni vlogi z dne 6.1.2015 (glej točko 9). Ker tako tožnik takšnih svojih (s strani toženca ustrezno prerekanih) trditev ni izkazal, je sodišče prve stopnje tožencu utemeljeno priznalo stroške nastale zaradi prihoda (kilometrine) omenjenega dne.

9. Stališče sodišča prve stopnje, da prometno dovoljenje ni stvar, ki bi bila v skladu z določbo 647. člena OZ(1) predmet podjemnikove zastavne pravice, je ne le ustrezno obrazloženo (glej 10. stran izpodbijane sodbe), ampak tudi sicer pravilno. S kakšnim namenom je toženec tožniku prometno dovoljenje za traktor izročil ni bistveno. Predmet podjemnikove zastavne pravice so (kot izhaja tudi iz same zakonske dikcije) lahko zgolj stvari, ki jih je slednji izdelal ali popravil, oziroma druge stvari, ki mu jih je naročnik izročil v zvezi s poslom, ki je predmet podjema (npr. neporabljeni del materiala, ki ga je naročnik podjemniku izročil za izdelavo stvari, ali delovna orodja, ki jih je zagotovil naročnik).(2) Ker gre („le“) za uradni dokument,(3) pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, prometno dovoljenje (že pojmovno) v ta okvir ne sodi.(4)

10. Neutemeljeno je nadalje pritožbeno navajanje, da tožencu (zaradi zadržanega prometnega dovoljenja) škoda ni mogla nastati, ker naj bi bil lastnik traktorja njegov oče. Toženec se je že v odgovoru na tožbo skliceval na (svojo) uporabo (oziroma točneje na nemožnost le-te zaradi tožnikovega neupravičenega/nezakonitega zadrževanja prometnega dovoljenja). Ker možnost (pravica) uporabe stvari ne izhaja zgolj iz lastništva (to je lastninske pravice) na njej,(5) tožnik zgolj s sklicevanjem na okoliščino, da toženec ni lastnik traktorja, tega dejstva ni (ustrezno) prerekal. Z ozirom na to, da je toženec v vlogi z dne 10.2.2015 (točka 13) nadalje pojasnil, da je traktor registriral šele 3.9.2014, ko je tudi dobil novo prometno dovoljenje (česar tožnik ni ustrezno prerekal), ta okoliščina sama za sebe kaže na to, da je bil postopek registracije (zaradi tožnikovega zadrževanja starega prometnega dovoljenja) temu ustrezno težji oziroma (pravilneje) dolgotrajnejši.(6) V zvezi s pritožbo toženca:

11. Toženčevo pritožbeno navajanje (v zvezi z ugovorom, da tožnik ni upravičen do zamudnih obresti), da nespornega dela ni plačal iz razloga, ker tožnik ni sporočil, kam naj ga plača, niti ni vrnil prometnega dovoljenja, je ne le novo (prvi odstavek 337. člena ZPP(7)), ampak tudi sicer neizkazano. Ker je sodišče prve stopnje zaradi ugotovitev v postopku angažiranega izvedenca sledilo tožnikovi izpovedbi glede vsebine dogovora o ceni materiala (nerjavečega oziroma inox jekla) za izdelavo zajemalke(8) (torej je s pomočjo izvedenčevih ugotovitev presojalo izpovedbo pravdne stranke(9)), pritožbeni očitek, da naj bi v tem oziru ravnalo drugače (kot sicer), ne drži.(10) Z ozirom na to, da sodišče prve stopnje glede nobene od pravdnih strank ne ugotavlja, da naj bi bila njena izpovedba v celoti (ne)prepričljiva, je toženčevo pritožbeno poudarjanje, kako naj bi (v ostalem) sledilo njemu, nebistveno. Presplošno (in kot tako neupoštevno) pa je tudi pritožbeno navajanje, da naj bi bil toženec za razliko od tožnika v svojih trditvah oziroma izpovedi bistveno bolj prepričljiv in verodostojen.

12. Pritožba nadalje ne pojasni, kako naj bi tožnik spreminjal svoje navedbe v zvezi z (za traktor) nabavljenim oljem (gorivom). Tudi iz tega razloga (presplošnemu) pritožbenemu zaključku, da naj bi ta (kot rečeno neopredeljena okoliščina) kazala, da tožniku tovrstni stroški niso nastali, ni moč slediti. Zakaj je glede njihovega nastanka sodišče prve stopnje lahko sledilo tožniku, pa je pojasnilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane odločbe. Nenazadnje je tožnik o tem izpovedal.(11) Zato je kljub dikciji (... „saj toženec z ničemer ni uspel izpodbiti te trditve ...“), iz katere bi bilo moč zaključiti, da je v tem oziru (neupravičeno) nanj prevalilo dokazno breme, očitno (prvenstveno) izhajalo iz okoliščin, ki so tožnikove trditve potrjevale. Da naj bi toženec te stroške argumentirano oziroma dokazno izpodbil (kot to zatrjuje), prav tako ne drži. Prav tako na podlagi (samega za sebe) računa družbe B.(12) (priloga B2), na katerega se pritožnik sklicuje, dejanskih zaključkov, kot jih omenja pritožba, nikakor ni moč narediti.

13. Zakaj ni sledilo toženčevim navedbam (oziroma izpovedbi) glede stroška za vgradnjo hitrih spojk odklopa, je sodišče prve stopnje konkretno (prepričljivo) pojasnilo v okviru 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Presplošno pritožnikovo poudarjanje, da naj bi bila njegova izpovedba v vseh ozirih prepričljiva, v te zaključke ne vzbudi nobenega dvoma. Prav tako ni (ustrezno) (po)jasn(jen)o, kako bi lahko ugotovitve tehnične narave (v postopku angažiranega) izvedenca strojne stroke potrjevale zatrjevano vsebino njegovega dogovora s tožnikom.(13) Ker je toženec omenjal obstoj takšnega dogovora, je sodišče prve stopnje (sklicujoč se na izpovedbi obeh pravdnih strank) upravičeno pripomnilo, da slednji ob svojih obiskih pri tožniku (oziroma tudi že v času, ko je bilo delo delno končano) v tem oziru ni ničesar ugovarjal. Pri tem seveda ni imelo v mislih ugovora oziroma obvestila o napakah podanega zaradi uveljavljanja odgovornosti za napake, ampak le (dejansko) okoliščino, ki kaže na neutemeljenost toženčevega zatrjevanja.

14. Sodišče prve stopnje je nadalje ustrezno obrazložilo, zakaj je(14) zaključilo, da je toženec uspel izkazati zgolj trimesečni najem traktorja od A. A. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da naj bi v tem oziru spregledalo odločbo o dohodnini, izdano A. A. Vendar pa iz obrazložitve te odločbe (glej prilogo B19) izhaja, da naj bi A. A. napoved za odmero dohodnine vložil za dohodek, ki naj bi ga za oddajanje traktorja prejel v obdobju od 1.3.2014 do 31.12.2014, torej za obdobje 10-ih mesecev. To pa je v nasprotju ne le z njegovim pritožbenim navajanjem,(15) ampak tudi s toženčevimi trditvami o trajanju najema traktorja (in sicer od 1.3. do 3.9.2014), podanimi v postopku na prvi stopnji.(16)

15. Toženčevo pritožbeno navajanje v zvezi s stroškovno odločitvijo, češ da je bil znesek 1.950,00 EUR pripravljen ves čas plačati, a mu tožnik kljub pozivu ni sporočil podatkov svojega računa, ni le novo (prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak z ozirom na (med strankama nesporno) dejstvo, da je tožniku do sedaj plačal 1.200,00 EUR (kar pomeni, da je delno plačilo lahko izvedel), tudi sicer neprepričljivo. Upravičeno pa pritožba navaja, da sodišče prve stopnje tožniku potnih stroškov pooblaščenke za prihod na narok (konkretno mu je iz tega naslova priznalo znesek 377,40 EUR oziroma skupaj z 22% DDV 460,43 EUR), iz razloga ker bi si lahko pooblaščenca vzel bližje, ne bi smelo priznati. Kot je bilo poudarjeno v sklepu tega sodišča (VSL I Cp 428/2011 z dne 13.6.2011), ima stranka sicer pravico, da si izbere kateregakoli pooblaščenca, a mora stroške prihoda odvetnika, ki prihaja iz drugega kraja na sedež sodišča, nositi sama in jih ni mogoče naložiti nasprotni stranki. Gre torej za stroške, ki jih ni moč šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP. Zato skupni znesek tožniku v postopku na prvi stopnji nastalih stroškov znaša (zgolj) 1.534,35 EUR.

16. Iz omenjenega razloga je bilo potrebno v tem oziru toženčevi pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo v stroškovni odločitvi (točka V izreka) spremeniti (358. člen ZPP) tako, da se(17) znesek 492,30 EUR nadomesti z zneskom 308,13 EUR. Zaradi neutemeljenosti je bilo potrebno toženčevo pritožbo v preostalem in tožnikovo v celoti zavrniti, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (2. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Slednji sam krije tudi svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na toženčevo pritožbo, saj ni ta v ničemer prispeval k odločitvi o njej (2. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP). Ker je s pritožbo uspel v zelo majhnem delu,(18) tudi toženec sam nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka (2. odstavek 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami (v nadaljevanju OZ).

Op. št. (2): Glej N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem – posebni del (redaktorja Miha Juhart in Nina Plavšak), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 893. Op. št. (3): S svojo upravno-pravno oziroma javno-pravno funkcijo (naravo).

Op. št. (4): Na to ugotovitev okoliščina, da takšna zastavna pravica lahko obstaja na samem vozilu (kot predmetu podjema), na katerega se prometno dovoljenje nanaša, nima nobenega vpliva. Ker možne predmete zastavne pravice opredeljuje 647. člen OZ, pa je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na 164. člen Stvarnopravnega zakonika/SPZ (Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami).

Op. št. (5): Temelj pravica uporabe je bodisi stvarno bodisi obligacijsko-pravni.

Op. št. (6): Glej tudi dopis UE ... tožniku (v zvezi s prometnim dovoljenjem za traktor) z dne 2.6.2014 (priloga B15).

Op. št. (7): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (8): Na kakšen način naj bi tožnik glede te okoliščine (cene materiala iz jekla), svojo izpovedbo „ves čas“ spreminjal, pritožba ne pojasni (prav tako ni razvidno, da bi glede omenjene okoliščine takšno ugotovitev podalo sodišče prve stopnje).

Op. št. (9): Glej 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

(10) Pritožbeno poudarjanje, da naj bi bil dogovor drugačen, pa neizkazano (neprepričljivo).

Op. št. (11): Slednji je ob zaslišanju na naroku dne 26.3.2015 (glej 4. stran zapisnika) konkretno pojasnil, zakaj kot tudi kakšne količine olja (goriva) naj bi nabavil. Op. št. (12): Ta namreč sam za sebe veliko ne pove.

Op. št. (13): Torej, ali je bil med njima dogovor o takšni vgradnji.

Op. št. (14): Sklicujoč se na izpovedbo priče A. A., ki jo je za zaslišanje predlagal toženec sam.

Op. št. (15): Češ da naj bi bilo iz omenjene odločbe razvidno, da mu je A. A. traktor oddajal 6 mesecev.

Op. št. (16): Glej odgovor na tožbo.

Op. št. (17): Upoštevaje ostale v 14. točki izpodbijane sodbe podane (neizpodbite) ugotovitve (zaključke) sodišča prve stopnje.

Op. št. (18): In sicer zgolj delno zoper stroškovno odločitev.