Jedro

Tožnica je dokazala, da je lastnica zemljišča, na katerem stoji sporna zidanica. Lastnik zemljišča je tudi lastnik zgradbe, ki na zemljišču stoji. To, že v klasičnem pravu znano pravilo (superficies solo cedit), je v stvarnem pravu v takem primeru, kakor je opisani, veljalo tudi v času pravnih pravil, ki so se izoblikovala na podlagi staroavstrijskega ODZ, in v času veljavnosti ZTLR, torej velja tudi še danes. Tožničin tožbeni zahtevek je lastninski zahtevek (rei vindicatio), kateremu bi se toženec lahko uspešno uprl le, če bi dokazal stvarnopravno ali obligacijsko podlago, ki mu daje pravico do posesti in zaradi katere lahko tožnici posest odreče.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo tožencu, da mora izprazniti in izročiti tožnici prosto vseh stvari in oseb zidanico, stoječo na parc. št. 593/1 k.o. Z., v njej pa pustiti eno kad, tri sode in malo prešo, ter vse to izročiti tožnici, ker je vse to njena last. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku) je tožnica na vročeno revizijo odgovorila in meni, da revizija ni utemeljena, ter dvomi, ali je sploh dovoljena. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo.

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

V tej pravdni zadevi je šlo za spor o izročitvi nepremičnine, torej za premoženjskopravni spor iz 2. odstavka 382. člena ZPP. V takih sporih je revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela sodbe presega znesek, naveden v tej zakonski določbi - in sicer naveden v noveliranem besedilu te zakonske določbe, ki je veljalo tedaj, ko se je spor začel (tako po prehodnih določbah novel ZPP, Ur. l. SFRJ 74/87, 57/89 in 20/90 ter Ur. l. RS 55/92). Spor v tej pravdni zadevi se je začel z vložitvijo tožbe dne 16.12.1986. Tedaj je morala, da bi bila revizija dovoljena, vrednost spornega predmeta presegati 50.000 din (sedanjih 5,00 SIT). Tožnica je v tožbi navedla kot vrednost spornega predmeta znesek 100.000 din (sedanjih 10,00 SIT). Ta navedba vrednosti spornega predmeta je odločilna, ker kakšna drugačna vrednost spornega predmeta (na podlagi določbe 3. odstavka 40. člena ZPP) ni bila ugotovljena. To pa pomeni, da je revizija dovoljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so - in kakor so - z revizijo izrečno uveljavljane.

Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana takrat, kadar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv; če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih; ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju) - ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V vsebinski utemeljitvi toženec očitek te procesne kršitve konkretizira s tem, da sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča do pritožbene trditve, da so bila v zadevi P 409/92 ugotovljena vlaganja toženca in njegovega očeta v sporno zidanico v višini 4/5 njene sedanje vrednosti in da ta ugotovitev samo iz formalnih razlogov ni obveljala, ker je bilo zavzeto stališče, da mora toženec vložiti izbrisno tožbo, nakar se bo speljal postopek dedovanja po pokojni M. G.. S tem pa toženec ne zatrjuje ničesar takega, kar bi moglo predstavljati uveljavljano procesno kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Neutemeljena je tudi revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi. Sodišče druge stopnje je sprejelo kot pravilne vse ugotovitve sodišča prve stopnje, predvsem pa tudi naslednje, ki so tudi za pravno presojo revizijskega sodišča odločilne: -sporna zidanica stoji na parc. št. 593/1 k.o. Z.; -predmet darilne pogodbe, ki je bila sklenjena 2.12.1970 med tožničino materjo kot darovalko in tožnico kot obdarjenko in na podlagi katere je tožnica vknjižena kot lastnica parc. št. 593/1 k.o. Z., je bila cela ta parcela; -to nepremičnino je tožnica vzela v posest takoj po sklenitvi darilne pogodbe, le sporno zidanico je vse do smrti uporabljala njena mati darovalka; -toženec in njegov oče L. G. sta sodelovala pri obnovitvenih delih na tej zidanici, ki so se delno financirala tudi iz njunih sredstev, vendar pa se je pri tem vedelo, da se zidanica obnavlja za posestvo oz. za M. G. in torej nista bila dobroverna graditelja (tj. graditelja, ki bi v dobri veri gradila zase na tuji nepremičnini); -vprašanje lastništva sporne zidanice je bilo obravnavano v pravdni zadevi P 409/92 sodišča prve stopnje, v kateri je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek sedanjega toženca za ugotovitev njegovega lastništva sporne zidanice in funkcionalnega zemljišča k njej; -premičnine, za katere tožnica zahteva, da jih toženec pusti v zidanici, so pritikline te zidanice.

Pravilna je pravna presoja, da je pri tako ugotovljeni podlagi za odločitev o tožbenem zahtevku treba temu zahtevku ugoditi. Tožnica je dokazala, da je lastnica zemljišča, na katerem stoji sporna zidanica. Lastnik zemljišča je tudi lastnik zgradbe, ki na zemljišču stoji. To, že v klasičnem pravu znano pravilo (superficies solo cedit), je v stvarnem pravu v takem primeru, kakor je opisani, veljalo tudi v času pravnih pravil, ki so se izoblikovala na podlagi staroavstrijskega občega državljanskega zakonika (ODZ), in v času veljavnosti ZTLR (zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), torej velja tudi še danes. Tožničin tožbeni zahtevek je lastninski zahtevek (rei vindicatio), kateremu bi se toženec lahko uspešno uprl le, če bi dokazal stvarnopravno ali obligacijsko podlago, ki mu daje pravico do posesti in zaradi katere lahko tožnici posest odreče. Toženec je ves čas pravde zatrjeval lastninsko pravico na sporni zidanici, ki naj bi jo pridobil z gradnjo na tujem. Pri tem vztraja tudi še v reviziji, ko očita izpodbijani sodbi, da ni upoštevala določb členov 22/1, 24/1 in 25/1 ZTLR. Vendar to njegovo stališče ni utemeljeno. V tej pravdi ni bila ugotovljena njegova zatrjevana lastninska pravica na sporni zidanici.

V pravdni zadevi P 409/92 sodišča prve stopnje je bil toženčev lastninski zahtevek - da je lastnik sporne zidanice in funkcionalnega zemljišča k njej - pravnomočno zavrnjen. V navedeni vzporedni pravdi je uveljavljal prav tisto dejansko in pravno podlago za zatrjevano pridobitev lastninske pravice, na katero se sklicuje še v reviziji. Zato ne potrebuje posebne utemeljitve odgovor na vprašanje, ki ga zastavlja: določb ZTLR o gradnji na tujem, na katere se sklicuje (členi 22, 24 in 25 ZTLR), ni mogoče upoštevati v njegov prid, ko ni dokazal tam - ali bolje: v ustreznih stvarnopravnih pravilih ODZ, ki so veljala v času vlaganj, opravljenih pred uveljavitvijo ZTLR - določenih dejanskih podlag in pogojev za pridobitev lastninske pravice graditelja z gradnjo. Povsem brez podlage v veljavnem pravu pa je njegovo stališče, izraženo v reviziji, da naj bi iz golega dejstva določenega razmerja med vrednostjo vlaganj, ki sta jih opravila on in njegov oče v sporno zidanico (štiri petine celote) in (enopetinsko) vrednostjo zemljišča in starih delov, temeljev - sledila njegova lastninska pravica v enakem obsegu (očitno je mišljena njegova solastnina do štirih petin).

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.

O stroških revizijskega postopka (1. odstavek 166. člena ZPP) ni bilo treba odločati, ker zavrnitev revizije vsebuje odločitev o toženčevi stroškovni zahtevi, tožnica pa stroškov odgovora na revizijo ni prijavila.