Jedro

Tožnik je, glede na dejanske okoliščine, ne glede na to kako je oblikoval in imenoval svoj zahtevek (priglasitev udeležbe), vložil samostojni denacionalizacijski zahtevek, ki se nanaša na vračilo premoženja podržavljenega njegovemu pravnemu predniku. Da pa bi se zahteva štela za pravočasno, bi jo moral tožnik vložiti najkasneje do 7.12.1993.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.1.2005, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana, z dne 6.2.2003. S tem sklepom je bil kot prepozen zavržen tožnikov zahtevek za denacionalizacijo nepremičnega in premičnega premoženja Kmečke gospodarske zadruge, ki je bil vložen v korist tožnikovega očeta J.N.. Prvostopni organ je zahtevo zavrgel, ker je bila vložena po poteku materialnega prekluzivnega roka 7.12.1993, določenega v 1. odstavku 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožnik je to vlogo vložil 16.11.1999, in sicer je z njo priglasil udeležbo v denacionalizacijskem postopku, ki je bil pravočasno sprožen na zahtevo F.B. v korist njegovega pravnega prednika A.P. Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke. Pojasnilo je, da je rok 7.12.1993, ki izhaja iz 1. odstavka 64. člena ZDen, materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljševati, zato je po poteku tega roka pravica zahtevati denacionalizacijo premoženja po ZDen ugasnila. Kot pravilno je presodilo tudi odločitev tožene stranke in prvostopnega organa, da je šlo za samostojno denacionalizacijsko zahtevo, ne pa za stransko intervencijo v postopku denacionalizacije, ki je že tekel na zahtevo F.B. v korist njegovega pravnega prednika A.P. Ker je vlogo zavrgel, prvostopnemu organu tudi ni bilo treba preverjati zahteve po vsebini in ne pripraviti poročila v smislu 65. člena ZDen. Prvostopno sodišče pa se ni spuščalo v presojo, ali je tožnik upravičen zahtevati del podržavljenega premoženja nekdanje Kmečke gospodarske zadruge glede na določbe Zakona o zadrugah (ZZad, Uradni list RS, št. 13/92), saj je bilo treba tudi po ZZad zahtevke za vračilo podržavljenega zadružnega premoženja vložiti najpozneje do 7.12.1993. Kot neutemeljene je zavrnilo tožbene očitke, da izpodbijane odločbe ni podpisala pristojna oseba, zaradi česar naj bi bila kršena določba 210. člena (pravilno 206. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP 1986, ki se v obravnavanem primeru uporablja glede na določbo 324. člena ZUP 1999). Prvostopno sodišče je pojasnilo tudi, zakaj je odločalo na seji.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 72. členu ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Vztraja pri tem, da bi moralo prvostopno sodišče opraviti glavno obravnavo. Navaja, da so bile zahtevane nepremičnine ves čas v izključni lasti in posesti posameznih zadružnikov kot fizičnih oseb, zato upravičenec ni zadruga, temveč fizična oseba. Zahtevek je bil vložen pravočasno, saj je podal izjavo o vstopu v denacionalizacijski postopek, ki teče na zahtevo F.B., saj gre za vračilo istega premoženja. Meni, da je temelj za denacionalizacijo podan v 4. členu ZDen, kar bi prvostopno sodišče lahko ugotovilo, če bi opravilo glavno obravnavo. Vztraja pri tem, da odločba prvostopnega upravnega organa nima bistvenega elementa, to je podpisa pooblaščene osebe za izdajo odločbe. Prvostopno sodišče tudi ni ugotavljalo, kdo je odločbo podpisal, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pa pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na revizijo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je pritožbo, ki jo je dne 5.12.2005 priporočeno po pošti na prvostopno sodišče poslal tožnik, v skladu z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 štelo za revizijo. Po navedeni določbi namreč Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnava zadeve, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, kot pritožbe, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah tega zakona (73. člen ZUS), v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V tem primeru niso izpolnjeni pogoji za obravnavo tožnikove vloge kot pritožbe po 73. členu ZUS, saj upravno sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja ter ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma ni odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1 (1. odstavek 73. člena ZUS-1); v ZDen je sicer določeno, da se odločbe o denacionalizaciji izvršijo po njihovi pravnomočnosti, kar se po presoji vrhovnega sodišča nanaša le na primere, ko gre za meritorno odločitev, v tem primeru pa gre za procesno odločitev, torej za zavrženje zahteve za denacionalizacijo kot prepozne, torej ni izpolnjen navedeni pogoj; prav tako v ZDen ni predvidena posebna pritožba zoper prvostopno sodbo. Zato je bilo treba tožnikovo vlogo obravnavati kot pravočasno in dovoljeno revizijo po določbah ZUS-1, pri čemer je prvostopna sodba postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1, to je s 1.1.2007. Ker se po 85. členu ZUS-1 lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1) in revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1), je revizijsko sodišče razlog, ki ga uveljavlja tožnik, namreč zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, zavrnilo kot nedopusten.

Kot neutemeljen zavrača revizijsko sodišče uveljavljani pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Po presoji revizijskega sodišča namreč revident zmotno meni, da je bila z izpodbijano sodbo kršena določba 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 ustrezno uporablja za vprašanja postopka o upravnem sporu, ki v ZUS-1 niso urejena. Revizijsko sodišče namreč ocenjuje, da je pravilna presoja prvostopnega sodišča in obeh upravnih organov, da v obravnavanem primeru tožnik v upravnem postopku ni izpolnjeval pogojev za stranskega intervenienta v upravnem postopku, ki se je začel na zahtevo F.B. za vračilo premoženja, podržavljenega njegovemu pravnemu predniku A.P., saj tožnik ni pravni naslednik po A.P. Pravilno je zato po presoji revizijskega sodišča tudi stališče prvostopnega sodišča in obeh upravnih organov, da je tožnik, ne glede na to, kako je oblikoval svoj zahtevek, vložil samostojni denacionalizacijski zahtevek, ki se nanaša na vračilo premoženja, ki naj bi bilo podržavljeno njegovemu pravnemu predniku J.N.st. Ta zahtevek pa je bil tudi po presoji revizijskega sodišča prepozen, saj je bil vložen šele 16.11.1999, medtem ko je materialni prekluzivni rok za vlaganje denacionalizacijskih zahtevkov po ZDen in po ZZad potekel 7.12.1993. Vse to pa je prvostopno sodišče v svoji izpodbijani sodbi pojasnilo, zato sodba nima očitanih napak.

Neutemeljen je tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Kot so pravilno navedli oba upravna organa in je temu pritrdilo tudi prvostopno sodišče, za pravilno in zakonito odločitev v tej zadevi ni pomembno, po kateri določbi ZDen je bil zahtevek vložen, in v kateri določbi ZDen naj bi bila podlaga za denacionalizacijo, saj prepoznega zahtevka po vsebini ni dopustno obravnavati. Da pa bi revident izpodbijal pravilnost ugotovitve, kdaj je vložil svojo zahtevo, pa iz spisov ni razvidno. Revizijsko sodišče torej meni, da je v obravnavanem primeru pravilno uporabljena določba 1. odstavka 64. člena ZDen, v kateri je določen materialni prekluzivni rok za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov, to je 7.12.1993. Ta pa je bil v tem primeru brez dvoma prekoračen, saj je revident svoj zahtevek za denacionalizacijo premoženja, ki naj bi bilo podržavljeno njegovemu pravnemu predniku, vložil šele 16.11.1999. Ker je prvostopno sodišče presojalo zgolj pravilnost in zakonitost akta tožene stranke in preko njega sklepa prvostopnega organa, s katerim je bil zavržen tožnikov zahtevek za denacionalizacijo kot prepozen, torej odločitev procesne narave, in je za to odločitev pomembno le, kdaj je bil zahtevek vložen, po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo pravil postopka v upravnem sporu, ker je svojo odločitev sprejelo na seji in ne po opravljeni glavni obravnavi, kot je zahteval tožnik. Glavna obravnava je bila zahtevana za razjasnjevanje dejanskega stanja za vsebinsko odločitev, ki pa v tem primeru zaradi prepoznosti zahteve ne pride v poštev.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.