Jedro

Sodišče je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka v celoti prezrlo eno temeljnih načel obligacijskega prava: prepoved vmešavanja v tuje posle. V skladu s tem načelom lastnik nepremičnine praviloma ni dolžan kriti stroškov vlaganj v njegovo nepremičnino, če za vlaganja ni dal soglasja, opravljena dela pa presegajo posle rednega upravljanja v zvezi z nepremičnino.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi v I. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči 2.611.89 EUR iz naslova neupravičene obogatitve (I.), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II.).

2. Tožena stranka izpodbija sodbo v ugodilnem delu (I) iz vseh razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je svojo odločitev oprlo na pravilo o neopravičeni obogatitvi. Plačilo stroškov vzdrževanja stvari v solastnini je urejeno v Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ). Pravdni stranki sta solastnika nepremičnine, soglasja v zvezi z vzdrževanjem pa nista dosegli. O spremembi tožbe sodišče ni odločilo, tako da tožena stranka ni vedela o kakšnem zahtevku sploh teče pravda. Tožeča stranka ni dokazala, da bi ji stroški, ki jih je uveljavljala, nastali.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Vzdrževalna dela na skupni nepremičnini, so bila očitno opravljena po 27. avgustu 2004, ko je že veljal SPZ, ki kot specialni predpis ureja vprašanje upravljanja s stvarjo v solastnini (67. člen). Iz razlogov izpodbijane sodbe sledi, da je sodišče o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločalo v okviru podane trditvene podlage o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ).

5. Sodišče je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka v celoti prezrlo eno temeljnih načel obligacijskega prava: prepoved vmešavanja v tuje posle. V skladu s tem načelom lastnik nepremičnine praviloma ni dolžan kriti stroškov vlaganj v njegovo nepremičnino, če za vlaganja ni dal soglasja, opravljena dela pa presegajo posle rednega upravljanja v zvezi z nepremičnino. Izpodbijana sodba ugotovitev o okoliščinah, ki so bistvene za odločitev v tej zadevi, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ne vsebuje, zato je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preveriti.

6. V ponovljenem postopku mora sodišče najprej ugotoviti, ali je tožeča stranka opravljala posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari ali pa posamezni posli, ki naj bi jih opravila, presegajo okvire rednega upravljanja. Za slednje je potrebno soglasje vseh solastnikov (5. točka 67. člena SPZ). Seveda pa mora tožeča stranka višino stroškov, ki so ji nastali v zvezi s posli rednega upravljanja, tudi prepričljivo izkazati.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (354. člen ZPP v zvezi z 355. členom ZPP).

8. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.