Jedro

V zvezi s tožbenimi navedbami, da se tožnik ne strinja z načinom, po katerem je drugostopenjski organ ugotavljal in odločil o zastaranju terjatev in da zastaranja ne more prekiniti dohodninska odločba, sodišče pojasnjuje, da skladno z drugim odstavkom 126. člena ZDavP-2 tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil tožnik obveščen.

Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti, oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom sklenil, da se tožniku opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 27. 5. 2013 skupaj z glavnico, zamudnimi obrestmi in stroški sklepa 18.889,78 EUR. Izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri A. d.d. V obrazložitvi sklepa navaja, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa, zato je prvostopenjski organ v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo. Po določilih prvega odstavka 145. člena ZDavP-2 se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova. Od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, se v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 plačajo zamudne obresti. Pri obračunu stroškov davčne izvršbe se prvostopenjski organ sklicuje na 152. člen ZDavP-2. 2. Tožnik se je zoper prvostopenjski sklep pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbi ugodil v delu, ki se nanaša na terjane obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter tem pripadajoče zamudne obresti (skupno 8.267,69 EUR glavnice in skupno 1.132,50 EUR zamudnih obresti) ter je v tem delu sklep odpravil in vrnil zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V preostalem delu pa je drugostopenjski organ pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ je ugotovil, da je sporno, ali so obveznosti tožnika, za katere se ga terja z izpodbijanim sklepom, poravnane. Drugostopenjski organ je pridobil potrebne listine od prvostopenjskega organa in sam pripravil tabelo, iz katere je razvidno, kaj se je pokrivalo s plačili, ki jih je prvostopenjski organ evidentiral v obdobju od vključno 1. 10. 2011 dalje in je tožnik glede teh predložil dokazila o plačilu. Nadalje v obrazložitvi drugostopenjski organ podrobno pojasnjuje pokrivanje obveznosti s plačili, ki so bila evidentirana v davčnem knjigovodstvu do dne 30. 9. 2011. Drugostopenjski organ je ugotovil, da prvostopenjski organ ni odločil v celoti pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep, zato ga je pritožbeni organ v delu odpravil in zadevo v tem delu vrnil v ponovni postopek, v preostalem delu pa je pritožba neutemeljena.

3. Tožnik v tožbi navaja, da tožbo vlaga glede tistega dela prvostopenjskega sklepa, glede katerega je bila pritožba zavrnjena. Priznava, da je drugostopenjski organ podrobno prikazal plačila tožeče stranke, višino dolgov, zapadlost rednih obresti in pokrivanje glavnice in da take odločbe s strani tožene stranke doslej še ni prejel, to pa še vedno ne pomeni, da se s sklepom o davčni izvršbi strinja. Navaja, da zoper njega poteka več davčnih izvršb iz istih ali podobnih razlogov oziroma domnevnih dolgovanj. V različnih sklepih o davčni izvršbi se pojavljajo ista obdobja, pri čemer je nesprejemljivo, da se mu z različnimi sklepi pokriva domnevne dolgove za ista obdobja. V pojasnitev prilaga poleg izpodbijanega sklepa še sklep o davčni izvršbi z dne 22. 10. 2012, ki zajema obdobje od 13. 4. 2006 do 18. 9. 2012 ter sklep o davčni izvršbi z dne 3. 7. 2013, ki zajema obdobje od 18. 7. 2006 do 18. 6. 2013. Ob primerjavah vseh treh sklepov se ugotovi, da prihaja do podvajanja iz računov oziroma da vsebujejo sklepi iste datume izvršljivosti, iste izvršilne naslove ter višine glavnic. Razlikujejo se po tem, da jim je dodano drugo obdobje za nazaj ali za naprej. Poleg tega tožena stranka ni nikoli podala višine domnevnega dolga oziroma glavnice tožnika in obdobja dolgovanja, zmeraj tožnik prejme le nejasne zneske in datume izvršljivosti po mesecih. Vedno znova ostane neznanka višina domnevnega dolga tožnika. Tožnik se tudi ne strinja z načinom, po katerem je drugostopenjski organ ugotavljal in odločil o zastaranju terjatve. Zastaranja ne more prekiniti dohodninska odločba, ki jo je tožeča stranka prejela oziroma jo prejme enkrat letno. Četudi se z njo pokriva glavnico iz preteklosti, ta ne predstavlja akta upravnega organa, ki pretrga zastaranje. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga spremeni, v obeh primerih pa zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da glede sklepov, ki jih tožnik omenja, velja, da se lahko izvršba za iste obveznosti hkrati opravlja iz različnih sredstev, dokler dolg ni poplačan. Predmet presoje v predmetni zadevi pa je bil zgolj sklep z dne 27. 5. 2013 in z izpodbijanim sklepom se od tožnika ni terjalo nič, kar ne bi bil dolžan, oziroma ni dokazov, da bi bile terjane obveznosti poravnane. Glede pretrganja zastaranja pa je drugostopenjski organ že podal pojasnilo, pri čemer se je skliceval na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 1394/2002 z dne 20. 4. 2004. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep v delu, ki se izpodbija s tožbo in ga ni odpravil že drugostopenjski organ, zakonit in pravilen. Izčrpni in pravilni so razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljujeta pristojna organa in jih zato sodišče ne ponavlja, temveč se nanje v skladu z 71. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

7. Sodišče na podlagi tožbenih navedb ugotavlja, da je za tožnika sporno to, da mu je bilo za nekatere iste dolgove izdanih več sklepov o dovolitvi izvršbe, pri čemer se v tožbi sklicuje na sklep z dne 3. 7. 2013 in sklep z dne 22. 10. 2012. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da teh tožbenih navedb ne more upoštevati, ker gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Skladno z 52. členom ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti, oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Sklep o davčni izvršbi z dne 3. 7. 2013 pa še ni obstajal v času odločanja na prvi stopnji, saj je bil izdan šele po izdaji prvostopenjskega sklepa (ta je bil izdan 27. 5. 2013). Iz navedenega razloga niso podani pogoji iz 52. člena ZUS-1, da bi se lahko tožnik nanj skliceval. Prav tako pa ni mogoče upoštevati tožbenih navedb, ki se nanašajo na sklicevanje sklepa o davčni izvršbi z dne 22. 10. 2012, saj se na ta sklep tožnik v pritožbenem postopku ni skliceval. V pritožbi je namreč navajal, da ima vse obveznosti poravnane, da njegovo poslovanje vodi računovodski servis, ki je ugotovil, da nima nobenega dolga in da mu ni jasno odkod izvira navedeni dolg. Navaja še, da mu je izvršitelj odpeljal osebni avtomobil. Priložil je kopije položnic kot dokazilo, da nima dolga, ne sklicuje pa se v pritožbi na to, da so iste obveznosti bile zajete že v nekem drugem sklepu o izvršbi. Ne glede na navedeno, pa se sodišče strinja z navedbo tožene stranke, da se lahko izvršba za iste obveznosti hkrati opravlja iz različnih sredstev. Posledično temu je izdanih več sklepov o izvršbi.

8. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da tožena stranka nikoli ni podala višine domnevnega dolga, oziroma glavnice in obdobja dolgovanja in da tožnik vedno prejme le nejasne zneske in datume izvršljivosti. Iz izpodbijanega sklepa kot tudi iz drugostopenjske odločbe je zelo jasno razvidno, koliko znaša celoten dolg na določen dan, razvidno je, kolikšna je glavnica, koliko znašajo zamudne obresti in koliko stroški sklepa, prav tako je razvidno, iz katerih naslovov izhajajo posamezne glavnice, kdaj je od vsake od njih nastopil datum izvršljivosti in kolikšne so obresti. Prav tako pa je tudi iz drugostopenjske odločbe razvidno, v katerem delu se prvostopenjski sklep odpravi, naveden je točen znesek glavnice in zamudnih obresti in tudi to, da se odpravi za obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

9. V zvezi s tožbenimi navedbami, da se tožnik ne strinja z načinom, po katerem je drugostopenjski organ ugotavljal in odločil o zastaranju terjatev in da zastaranja ne more prekiniti dohodninska odločba, pa sodišče pojasnjuje, da skladno z drugim odstavkom 126. člena ZDavP-2 tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil tožnik obveščen. Po mnenju sodišča je drugostopenjski organ dovolj podrobno in prepričljivo pojasnil, zakaj šteje odločbo o dohodnini z dne 21. 7. 2006 kot razlog za pobot. Drugostopenjski organ je pojasnil, da iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 1394/2002 smiselno izhaja, da gre pri pobotu iz preplačila dohodnine za prisilni pobot, ki je samo oblika prisilne izvršbe in je zato tožena stranka takšen pobot tudi upoštevala kot pretrganje teka zastaralnega roka.

10. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II izreka:

11. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka, saj četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.