Jedro

Ugotovitev, da tožena stranka ob podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogla vedeti, koliko časa bodo trajala obnovitvena dela, utemeljuje stališče sodišča prve stopnje, da je podan odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Pravilno je tudi štelo, da prehod na sezonski način poslovanja predstavlja poslovni razlog, glede na to, da tožeča stranka ni dosegla takšnega števila ur, da bi jih lahko izrabila v času zaprtja hotela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožeči stranki z dne 7. 11. 2017 (pravilno: 7. 11. 2016), da delovno razmerje med strankama ni prenehalo in še traja, za vrnitev tožeče stranke nazaj na delo k toženi stranki ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja z bruto mesečno plačo v višini 900,00 EUR (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper del odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da kljub dogovoru, da se dela končajo do sredine marca 2017, ni bilo jasno, kako dolgo bo hotel zaprt, ker ob pričetku del pri toženi stranki niso bili gotovi, v kakšnem stanju sta inštalacija in gretje in kako dolgo bodo obnovitvena dela trajala. Pritožba meni, da je izpoved direktorja tožene stranke kontradiktorna, saj je izpovedal, da so v letu 2016 prodali kapacitete hotela za leto 2017 s petimi zvezdicami, zato so morali pospešiti adaptacijska dela, kar potrjuje, da je tožena stranka v trenutku podaje odpovedi vedela, da hotel ne bo zaprt za nedoločen čas. Direktor tožene stranke je izpovedal, da je najprej podal odpovedi ter se je šele potem pogajal z izvajalci, kar pa je v nasprotju z izpovedjo priče A.A., ki je izpovedal, da je bil terminski plan (adaptacije hotela B.) predviden za čas od oktobra 2016 do 23. 12. 2016 in nato od 6. 1. 2017 do 25. 3. 2017. Dokazni postopek je kvečjemu potrdil, da je tožena stranka že v trenutku, ko je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, vedela, da hotel ne bo zaprt za nedoločen čas in zato tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je priča C.C. izpovedala, da bo hotel B. posloval celo leto v 2018, ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje o sezonskem poslovanju hotela. Sodišče prve stopnje navaja, da prehod na sezonsko poslovanje ne bi bil utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi le v primeru, ko bi tožeča stranka v sezoni zaradi neenakomerne razporeditve delovnega časa imela takšen višek ur, da bi jih izrabila v času zaprtja hotela. Sodišče prve stopnje je upoštevalo referenčno obdobje od 1. 5. do 30. 4., vendar ni natančno preračunavalo viška ur tožeče stranke, saj ni upoštevalo, da je bila tožeča stranka na bolniškem staležu do 23. 11. 2017 (pravilno: do 23. 11. 2016). Za takšno ugotavljanje tudi ni bilo trditvene podlage. Tožeča stranka je zatrjevala, da je imela približno 500 ur viška in s tem dokazovala, da njeno delo ni postalo trajno nepotrebno iz razlogov, navedenih v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka bi zato morala zatrjevati, da kljub številu viška ur tožeča stranka ne bi pokrila manjka ur z upoštevanjem pravilnih podatkov in ne približnih podatkov. Sodišče prve stopnje je kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Enako kršitev predstavlja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožeči stranki tudi če bi delala v času, ko je bil hotel odprt 14 dni, manjkalo preveč ur, da bi bila odpoved zakonita. Glede nove standardizacije (sistemizacije) delovnih mest z ukinitvijo delovnega mesta pomožnega delavca v gostinstvu ter razdelitve njegovih del med ostale zaposlene v kuhinji pritožba uveljavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov, temveč da se zgolj pavšalno sklicuje na ta razlog. Tožena stranka tudi ni zatrjevala niti dokazala, na katere delavce je ta delovna opravila prerazporedila. Tožeča stranka meni, da tožena stranka ni mogla zagotoviti dela tožeči stranki za čas, ki je krajši od šestih mesecev, zato bi tožečo stranko morala kvečjemu napotiti na čakanje na delo doma, v skladu s 138. členom ZDR-1. 3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje sodbo oprlo na nezatrjevana dejstva in s tem kršilo razpravno načelo iz prvega odstavka 7. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno ugotavljalo, ali bi lahko tožeča stranka višek ur, ki jih je opravila v letu 2016, porabila v času sezonskega (zimskega) zaprtja hotela B.. Bistveno je, da je tožeča stranka v zvezi z neobstojem odpovednega razloga navajala, da je v letu 2016 opravila 500 ur viška, kar ji je tožena stranka izplačala v oktobru in decembru 2016. Glede na to, da je tožena stranka navajala, da je v letu 2017 prešla na sezonski način poslovanja hotela B., in da bo hotel odprt v času od marca do konca jesenskih počitnic, je sodišče prve stopnje v okviru teh navedb utemeljeno preverilo, ali bi lahko tožeča stranka doseženi višek ur porabila v času zaprtja hotela ter tako zaradi neenakomerne razporeditve delovnega časa dosegla število ur, ki bi na letni ravni opravičevalo njeno zaposlitev tudi v času zaprtja hotela. Zaradi navedenega torej ni mogoče šteti, da bi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ugotavljalo, ali obstajajo kakšna dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev, oziroma zanje iskalo dokaze.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo v pritožbi uveljavljene bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o ukinitvi delovnega mesta tožeče stranke "pomožni delavec v gostinstvu". Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ocenjevalo glede na to, kako je na delo tožeče stranke pod pogoji pogodbe o zaposlitvi vplivala odločitev tožene stranke o sezonskem poslovanju hotelov in kako so nanj vplivala adaptacijska dela. Sodišče prve stopnje torej odločitve o zakonitosti odpovedi ni oprlo na spremembo sistemizacije delovnih mest, temveč na druge odpovedne razloge, ki jih je ustrezno utemeljilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, zato je mogoče izpodbijano sodbo v celoti preizkusiti.

8. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili zaključki sodišča prve stopnje glede nepotrebnosti dela tožeče stranke v nasprotju z izpovedjo priče C.C., direktorice letovišča tožene stranke, ker naj bi tožeča stranka z delom med prazniki, pa tudi kasneje, dosegla takšno kvoto ur v referenčnem obdobju, ki bi dokazovala potrebo po njenem delu v celotnem letu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da višek ur tožeče stranke, ki bi jih opravila tudi z eventualnim delom med božično-novoletnimi prazniki, ne bi pokril manka zaradi izvensezonskega zaprtja hotela. Glede na navedeno torej ne obstaja nasprotje med izpovedjo priče C.C. in ugotovitvami sodišča prve stopnje o dejstvih, o katerih je izpovedala ta priča. S tem v zvezi tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje viška ur ni natančno ugotovilo, ker naj ne bi upoštevalo bolniškega staleža tožeče stranke do 23. 11. 2016. Tožena stranka je namreč v vlogi z 14. 3. 2017 navedla, da je bila tožeča stranka na bolniškem staležu do 23. 11. 2017 (pravilno: do 23. 11. 2016). Šlo je za bolniški stalež v okviru odpovednega roka, potem ko je bila tožeči stranki že vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato tega ni bilo mogoče upoštevati pri višku ur, ki jih je tožeča stranka dosegla do podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9. Tožeča stranka je bila zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 19. 3. 2014 na delovnem mestu "pomožni delavec v gostinstvu". Tožeča stranka ji je 7. 11. 2016 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V odpovedi je navedla, da je treba zaradi nujne reorganizacije in prestrukturiranja poslovanja ter zaradi nujnih adaptacijsko gradbenih del izvesti kadrovsko reorganizacijo poslovanja s ciljem racionalizacije poslovanja tožene stranke ter posledično zmanjševanja stroškov. Odpoved nadalje navaja, da je direktor tožene stranke v začetku 2016 sprejel odločitev, da bodo hoteli v D., last tožene stranke, poslovali sezonsko, to je od marca do konca oktobra oziroma do konca jesenskih šolskih počitnic. Sprejel je reorganizacijske in optimizacijske ukrepe, ki so potrebni za implementacijo te odločitve in bodo prispevali k izboljšanju produktivnosti celotne družbe ter znižanju fiksnih stroškov, vključno s stroški dela. Delovni procesi naj bi se postopoma v celoti prilagodili že uveljavljenim standardom hotelske verige E. v okviru skupine F., katere del je tudi tožena stranka kot delodajalec. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nadalje izhaja, da je tožena stranka za čas adaptacijsko gradbenih del v družbi za nedoločen čas zaprla hotel B., ter da se bo do zaključka gradbenih del v hotelu prenehala opravljati hotelska dejavnost. Opravljena je bila reorganizacija in prestrukturiranje poslovanja tožene stranke, pri čemer se obseg del in nalog na nekaterih področjih bistveno zmanjšuje, določena dela in naloge pa se ukinjajo zaradi združevanja posameznih delovnih mest. Zaradi navedenega je bilo treba tudi zmanjšati število delavcev, ki opravljajo delo pomožnega delavca v gostinstvu, saj delodajalec za njih nima več dela. V odpovedi je še navedeno, da tožena stranka tožeči stranki ne more več zagotavljati dela pod pogoji, določenimi s pogodbo o zaposlitvi.

10. Po oceni izvedenih dokazov, predvsem na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke G.G. ter priče C.C., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je hotel B. v letu 2015 in 2016 posloval pod predvidenim planom, potreboval pa je tudi večja adaptacijska dela, ki naj bi se po direktorjevi izpovedi predvidoma financirala iz prihodkov samega hotela. Tožena stranka je v oktobru 2016 prejela odločbo, da hotel ne izpolnjuje več kategorije petih zvezdic. Tožena stranka je kapacitete v letu 2016 že prodajala za leto 2017, in sicer za kategorijo petih zvezdic, zato je morala pospešiti postopek prenove in spremeniti poslovni načrt s pospešitvijo adaptacijskih del. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je morala speljati dvigalo do sedmega nadstropja, klimatizirati sedmo nadstropje, prenoviti kopalnice v celotnem hotelu, skupne prostore, restavracijo, lobi, skupne kopalnice in fasado pri vhodu v hotel. Na podlagi izpovedi prič C.C., A.A. in H.H., vodje vzdrževanja pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so hotel B. zaradi adaptacije zaprli v začetku novembra 2016, ga začasno odprli v času božično novoletnih praznikov in ga nato 8. 1. 2017 spet zaprli zaradi nadaljevanja adaptacijskih del do 10. 3. 2017. Upoštevalo je izpoved direktorja tožene stranke, da kljub dogovoru, da se dela končajo do sredine marca 2017, ni bilo jasno, kako dolgo bo hotel zaprt, ker ob pričetku del niso bili gotovi, v kakšnem stanju je instalacija, gretje in kako dolgo bodo ta dela trajala. Zato so šteli, da se hotel zapira za nedoločen čas. Glede na takšne pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede obsega potrebnih del pri adaptaciji hotela B. je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je tožena stranka dokazala, da v trenutku odpovedi ni vedela, koliko časa bo hotel B. zaprt. Tak dokazni zaključek pritožba neutemeljeno izpodbija s sklicevanjem na izpoved A.A., projektanta v družbi I. d. o. o., ki je sodelovala pri adaptaciji hotela B.. A.A. je izpovedal, da je tožena stranka v letu 2016 prenovila kopalnice v celotnem hotelu B., izvedla klimatizacijo hodnikov, podaljšala dvigalo ter obnovila restavracijo in recepcijo. Terminski plan je predvideval pričetek del konec oktobra in nato dela do 23. 12. 2016, ko je hotel odprt med prazniki, dela pa naj bi se nadaljevala od 6. 1. 2017 do 25. 3. 2017. Njegove izpovedbe tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot dokaz, da bi se že ob podaji odpovedi tožeči stranki točno vedelo, koliko časa bo obnova trajala, tudi če je bil že pred podajo odpovedi sprejet terminski plan adaptacije. Prav nasprotno, njegova izpoved potrjuje velik obseg adaptacijskih del v hotelu B.. Posledično se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da bi morala tožena stranka tožečo stranko napotiti na čakanje, ker naj bi šlo kvečjemu za prenehanje potreb po delu, krajše od šestih mesecev, glede na določbo 138. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS; št. 21/2013 in nasl.). Na odločitev pritožbenega sodišča tudi ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka že v letu 2016 prodajala kapacitete za 2017, saj navedeno potrjuje zgolj nujnost odločitve tožene stranke, da prične z obnovitvenimi deli zaradi izgube kategorizacije za eno zvezdico v oktobru 2016, ko je kapacitete za leto 2017 že prodajala za višjo kategorizacijo.

11. Ugotovitev, da tožena stranka ob podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogla vedeti, koliko časa bodo trajala obnovitvena dela, utemeljuje stališče sodišča prve stopnje, da je podan odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Pravilno je tudi štelo, da prehod na sezonski način poslovanja predstavlja poslovni razlog, glede na to, da tožeča stranka ni dosegla takšnega števila ur, da bi jih lahko izrabila v času zaprtja hotela. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi tožena stranka po izpovedi C.C. v letu 2018 prešla nazaj na celoletno poslovanje hotela B.. Iz njene izpovedi namreč izhaja le, da pri toženi stranki upajo, da bo to v letu 2018, torej odločitev o tem še ni sprejeta, pojasnila pa je tudi, da bo investicijski ciklus, ki bo omogočil celoletno poslovanje, trajal od leta 2015 do predvidoma 2020. Njena izpoved torej ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prešla na sezonsko poslovanje.

12. Glede na vse navedeno niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

14. Odgovor na pritožbo ni v ničemer vplival na odločitev v zadevi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške te vloge (155. člen ZPP).