Jedro

Kadar ZPP pritožbe sploh ne dovoljuje (tj. kadar instančno odločanje ni zgolj odloženo do končne odločbe z zakonsko dikcijo „ni posebne pritožbe“), tedaj takega sklepa ni mogoče izpodbijati s pritožbo ne tedaj ne v kakšni prihodnji/končni odločbi.

Jasno je bilo ugotovljeno, da parcela št. 1424/20 ni individualno pripadajoče zemljišče k stavbi, saj kot taka ni bila nikoli načrtovana, zato se lastništvo na njej tudi ni prenašalo skupaj z lastninsko pravico na stavbi.

Izrek

Pritožba se v delu zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrže, v preostalem delu (zoper I. točko izreka) pa se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljev, ki se nanaša na ugotovitev individualnega pripadajočega zemljišča po parcelah št. 1424/100, 1424/101, 1424/102, 1424/103, 1424/104 in 1424/120, vse k. o. X, k stavbi z naslovom K., v L., stoječi na parceli št. 1424/13 k. o. X. Predlog, ki se nanaša na ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča k več stavbam po navedenih parcelah, je izločilo iz obravnavanja te zadeve in ga vpisalo na novo kot samostojni predlog.

2. Proti sklepu se pravočasno in iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje udeleženec (v nadaljevanju: pritožnik) in sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da za izločitev predloga za ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča in ločeno obravnavanje ni nobenega tehtnega razloga, saj se s tem zgolj drobi postopek. Odločitev sodišča prve stopnje ni smotrna, ker ne bo niti pospešila obravnavanja niti zmanjšala stroškov postopka. V ločenem postopku bo morala že postavljena izvedenka izdelati dopolnitev že v tem postopku izdelanega mnenja, kar pomeni, da gre za medsebojno neločljivi zadevi, ki ju ni smiselno ločiti. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbo 300. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in nepravilno odločilo, da se postopka, ki se nanašata na iste stranke ter na ista zemljišča ločita ter obravnavata posebej. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pripomb zoper izvedensko mnenje oziroma ni pojasnilo, zakaj jih zavrača kot neutemeljene, kar predstavlja kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe. Izvedenec ne more odločati namesto sodišča, saj je naloga slednjega, da opravi sodno presojo predloga ter se do konkretnih trditev tudi opredeli. Zgolj prepisovanje izvedenskega mnenja za sprejem izpodbijanega sklepa ne zadošča. V izključni uporabi ima najmanj parcelo št. 1424/120 k. o. X1, ki je bila prej več kot 35 let v uporabi njegovih pravnih prednikov. Ta parcela je ograjena in namenjena izključno rabi obravnavane stavbe, zato je že po naravi stvari izključeno, da bi bila skupno in ne individualno pripadajoče zemljišče. Upoštevajoč trditve predlagateljev, da je parcela št. 1424/120 prostorsko in funkcionalno povezana s stavbo, ki je sedaj njegova last, bi moralo sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa upoštevati določbo tretjega odstavka 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) ter najmanj za to parcelo odločiti, da predstavlja individualno pripadajoče zemljišče stavbe. Sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sicer navaja, da je izvedenka definirala podlago za razmejitev med individualnimi in skupnimi pripadajočimi zemljišči ter da temu predlagatelja neutemeljeno oporekata, vendar pri tem ni naredilo nobene sodne presoje „neutemeljenih oporekanj“, ampak je zgolj prepisalo del izvedenskega mnenja kot del svoje obrazložitve. Iz izvedenskega mnenja ni mogoče razbrati razmejitve med individualnimi in skupnimi pripadajočimi zemljišči, saj tega izvedenka niti ni pojasnila. Tako ne drži trditev sodišča prve stopnje, da je izvedenka definirala podlago za razmejitev med individualnimi in skupnimi pripadajočimi zemljišči. 3. Nasprotni udeleženci so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelja sta vložila predlog za določitev individualnega pripadajočega zemljišča k enostanovanjski stavbi na naslovu K. v L., ki je sedaj v lasti pritožnika. Po prejetem izvedenskem mnenju sta predlagatelja podala še podredni predlog, da obravnavane parcele predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče navedene stavbe in morebitnih drugih stavb. Pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi (prvi odstavek 42. člena ZVEtL-1). V skladu z drugim odstavkom 42. člena ZVEtL-1 enako velja za skupno pripadajoče zemljišče, to je zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb hkrati. Kriterije za določitev obsega pripadajočega zemljišča določa 43. člen ZVEtL-1. 6. Pritožnik se ne more upreti odločitvi sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na razdružitev postopkov. Odločitev o izločitvi oziroma razdružitvi postopka predstavlja sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe (tretji odstavek 270. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in 3. členom ZVEtL-1). Kadar ZPP pritožbe sploh ne dovoljuje2 (tj. kadar instančno odločanje ni zgolj odloženo do končne odločbe z zakonsko dikcijo „ni posebne pritožbe“3), tedaj takega sklepa ni mogoče izpodbijati s pritožbo ne tedaj ne v kakšni prihodnji/končni odločbi.4 Pritožbeno sodišče zato ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik graja odločitev sodišča prve stopnje o razdružitvi predmetnega postopka v dva ločena. Gre za stvar vodenja postopka, ki je pridržana izključno sodniku, ki ga vodi, in ne more biti predmet pritožbenega preizkusa.

7. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zgolj povzelo izvedensko mnenje, pri čemer ni naredilo sodne presoje predloga in se ni opredelilo do pripomb na izvedensko mnenje, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je res povzelo ugotovitve izvedenke urbanistične stroke (11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), vendar je v nadaljevanju oblikovalo tudi jasno dokazno oceno in sprejelo končno odločitev (13. do 15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pri odločanju je utemeljeno sledilo ugotovitvam izvedenke, saj je ta delo opravila strokovno, celovito in jasno. Ker so v izvedenskem mnenju natančno definirani prostorski in upravni akti ter podlaga za razmejitev med individualnimi in skupnimi pripadajočimi zemljišči, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo pripombe predlagateljev o tem, da izvedenka svojega stališča ni pojasnila. Podane pripombe in predlog za dopolnitev izvedenska mnenja so se nanašali zlasti na vprašanje skupnega pripadajočega zemljišča, kar pa je predmet (iz)ločenega postopka. Predlagatelja sta predlog na skupno pripadajoče zemljišče k več stavbam razširila šele po izdelanem izvedenskem mnenju, zato slednje ne vsebuje dokončne razmejitve med individualnim in skupnim pripadajočim zemljiščem. Kot že navedeno, bo o tem odločeno v ločenem postopku, ki ga je sodišče prve stopnje izločilo iz predmetnega postopka in v katerem bo izdelana dopolnitev izvedenskega mnenja.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da parcela št. 1424/20 predstavlja individualno pripadajoče zemljišče k obravnavani stavbi. Iz prostorskih aktov povzetih v izvedenskem mnenju5 izhaja, da je zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno in potrebno za redno rabo obravnavane stavbe, le parcela št. 1424/13, ki v naravi predstavlja zemljišče pod stavbo in atrijski vrt, ki je že v zemljiškoknjižni lasti pritožnika. Ostale parcele, ki so zajete s predlogom, po zazidalnem načrtu in lokacijski dokumentaciji niso bile predvidene za redno rabo stavbe in ne predstavljajo njenega individualnega pripadajočega zemljišča. Ob jasno izpolnjenem pogoju iz 1. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, tj. obstoju prostorskih aktov, na podlagi katerih je mogoče prepričljivo ugotoviti, ali določeno zemljišče predstavlja individualno pripadajoče zemljišče k obravnavani stavbi ali ne, ni podlage za odločanje po tretjem odstavku 43. člena ZVEtL-1. Sodišče prve stopnje bi lahko odločilo po prostem preudarku le v primeru, če ne bi moglo zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb. V konkretnem primeru je bilo jasno ugotovljeno, da parcela št. 1424/20 ni individualno pripadajoče zemljišče k stavbi, saj kot taka ni bila nikoli načrtovana, zato se lastništvo na njej tudi ni prenašalo skupaj z lastninsko pravico na stavbi. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da sta predlagatelja kot tožnikova pravna prednika, parcelo več let nemoteno uporabljala. O tem, ali navedena parcela morda predstavlja skupno pripadajoče zemljišče k več stavbam v soseski, bo sodišče prve stopnje še odločalo.

9. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo zoper izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na II. točko izreka, zavreči (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1), v preostalem delu, ki se nanaša na I. točko izreka, pa zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

10. ZVEtL-1 posebnih določb o stroških, ki nastanejo udeležencem postopka z zastopanjem, nima, zato se uporabljajo določbe ZNP. Ta v prvem odstavku 35. člena določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen v z zakonom določenih primerih, za kar v konkretni zadevi ne gre. Tudi sicer pritožnik s pritožbo ni uspel, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Vse parcele se nahajajo v isti katastrski občini, zato sodišče druge stopnje v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine pri zapisu parcel. 2 Po prvem odstavku 363. člena ZPP je zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, če ni v tem zakonu določeno, da ni pritožbe. 3 Po tretjem odstavku 363. člena ZPP se sme sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo, če zakon izrecno določa, da ni posebne pritožbe. 4 Prim. sklepa VSL I Cp 3480/2015 in IV Cp 2332/2016. 5 Gre za Zazidalni načrt za območje zazidalnega otoka ŠS-Y iz leta 1968, Manjša sprememba zazidalnega načrta za območje zazidalnega otoka ŠS-Y iz leta 1972 ter Lokacijsko dokumentacijo za objekte Y - Ia, Ib, Ic in II faza, št. LD 13013/72 z dne 2. 10. 1972, potrjeno z Odločbo o lokacijskem dovoljenju za gradnjo 3 atrijskih hiš tipa AM 1 (mala strijska hiša - osnovni tip) v Ic fazi soseske ŠS-Y, št. 5/8-351-738/72 z dne 12. 1. 1973.