Jedro

Ker o tožbi ni bilo meritorno odločeno, ampak je bila umaknjena, prvi odstavek 154. člena ZPP ni ustrezna podlaga za odločanje o stroških postopka. Ker tudi izjema iz prvega odstavka 158. člena ZPP ni podana, je treba uporabiti temeljno pravilo glede obveznosti povrnitve pravdnih stroškov in sicer, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, toženi stranki povrniti pravdne stroške. Med stroške pravdnega postopka spadajo tudi stroški postopka zavarovanja (prvi odstavek 151. člena ZPP) in se (tudi) o njihovi povrnitvi odloči z odločbo, s katero se pravdni postopek konča (četrti odstavek 163. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da mora tožnik v 15 dneh toženkama povrniti 783,96 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in - v III. točki razveljavi.

II. Toženki morata v 15 dneh tožniku povrniti 192,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.058,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan po vročitvi tega sklepa do plačila (I. točka izreka), v presežku je stroškovni predlog tožeče stranke zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da toženi stranki sami krijeta stroške, ki so jima nastali v tem postopku (III. točka izreka).

2. Proti navedenemu sklepu sta se pravočasno pritožili toženki. Navajata, da Zakon o pravdnem postopku v 158. členu določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, česar pa sodišče v konkretnem primeru ni upoštevalo. Ni mogoče govoriti o tem, da bi tožeča stranka z zahtevkom uspela.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. V predmetni zadevi je tožnik vložil tožbo zaradi motenja posesti in hkrati predlagal izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 4. 7. 2018 izdalo začasno odredbo, s katero je toženkama naložilo, da morata v treh dneh na stanovanjski hiši T., namestiti nazaj tisto ključavnico, ki je bila odstranjena v času med 24. 6. 2018 in 27. 6. 2018, ali pa tožniku izročiti ključ novo nameščene ključavnice (sicer jo bo zamenjal izvršitelj in ključe izročil vsem pravdnim strankam) ter jima prepovedalo vsakršno oviranje tožnika pri posesti oziroma soposesti zgornje etaže stanovanjske hiše. Toženki nista ravnali v skladu z začasno odredbo, zato je bila potrebna intervencija izvršitelja. Iz poročil izvršitelja izhaja, da do prisilne izvršitve začasne odredbe ni prišlo (ključavnica ni bila zamenjana), da pa se je tožnik s toženkama dne 20. 8. 2018 dogovoril za prevzem več premičnih stvari (sedežna garnitura, LCD TV, hišni kino, kolo...), ki jih je 23. 8. 2018 tudi dejansko prevzel. Iz poročil še izhaja, da je tožnik ob prevzemu stvari izrecno izjavil, da ključev prostorov ne zahteva.

6. V nadaljevanju postopka je tožnik dne 4. 10. 2018 tožbo umaknil in navedel, da je ob pomoči izvršitelja prišel do svojih osebnih stvari in posledičnega vstopa v hišo oziroma posesti hiše. Navedel je tudi, da nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka zaradi motenja posesti, ker je od motenja do izvršitve začasne odredbe minilo že daljše časovno obdobje in si je v vmesnem času uredil nadomestno najemniško stanovanje in ker je varstvo dosegel že z izdano začasno odredbo.

7. Toženki sta se z umikom strinjali in zahtevali povrnitev stroškov postopka na podlagi 158. člena ZPP. Poudarili sta, da tožnik ni dokazal, da je bila tožba utemeljena in da je „njegov problem“, če nima več interesa za vodenje postopka.

8. Sodišče prve stopnje je toženkama naložilo povrnitev vseh tožnikovih potrebnih stroškov. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je poudarilo, da sta toženki samovoljno izključili tožnika iz posesti lastnega doma v času, ko je bil pomoči najbolj potreben1; da nista ravnali v skladu z začasno odredbo; da je tožnik šele ob pomoči izvršitelja prišel do svojih za življenje potrebnih stvari in da je druga toženka na naroku za obravnavanje ugovora zoper začasno odredbo sama povedala, da ključa ni želela dati. Zaradi opisanega samovoljnega ravnanja toženk je sodišče prve stopnje štelo, da je bil tožnik primoran vložiti tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, zato so stroški tožnika potrebni. Izrecno je navedlo, da je o stroških tožnika odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in da toženki nista upravičeni do povrnitve stroškov ne na podlagi 154. ne na podlagi 158. člena ZPP.

9. Pritožba pravilno opozarja, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o tem, da bi tožnik z zahtevkom uspel. Ker je tožnik tožbo umaknil, ni več glavnega zahtevka in ni mogoče razpravljati o njegovi utemeljenosti2, s tem pa tudi ni podlage za odločanje o stroških po načelu uspeha. Glede na določbo 158. člena ZPP je za odločitev o tem, ali je tožnik upravičen do povrnitev stroškov, odločilno le, ali je bil njegov tožbeni zahtevek izpolnjen. Če namreč toženec med pravdo izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna in mora zato plačati pravdne stroške.3

10. Ni dvoma, da toženki tožbenega zahtevka nista izpolnili, pa tudi tožnik tega ni zatrjeval4. Če sta se toženki z tožnikom dogovorili, da lahko prevzame svoje stvari, s tem nista niti smiselno pripoznali zahtevka po sporni tožbi (namestitev stare ključavnice ali izročitev ključa nove, omogočitev soposesti oziroma souporabe zgornje etaže in prepoved nadaljnjega motenja), ki sta mu ves čas postopka tudi sicer nasprotovali. Ker je izpolnitev zahtevka edina izjema5 od pravila, ki v primeru umika tožbe k plačilu zavezuje tožečo stranko, razlogi za umik tožbe, ki jih pojasnjuje tožnik, za odločitev o stroških niso pravno pomembni. Pri tem je treba še dodati, da z realizacijo (regulacijske) začasne odredbe s tožbo zahtevano posestno varstvo tožnika ne more biti doseženo6. Sklep o začasni odredbi (tudi če sta zahtevka iz začasne odredbe in tožbe vsebinsko enaka) ne pomeni dokončne ureditve spornega pravnega razmerja in tudi ne meritorne odločitve o samem v tožbi postavljenem tožbenem zahtevku.7

11. Ker o tožbi ni bilo meritorno odločeno, ampak je bila umaknjena, prvi odstavek 154. člena ZPP ni ustrezna podlaga za odločanje o stroških postopka. Ker tudi izjema iz prvega odstavka 158. člena ZPP ni podana, je treba uporabiti temeljno pravilo glede obveznosti povrnitve pravdnih stroškov in sicer, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, toženi stranki povrniti pravdne stroške. Med stroške pravdnega postopka spadajo tudi stroški postopka zavarovanja (prvi odstavek 151. člena ZPP) in se (tudi) o njihovi povrnitvi odloči z odločbo, s katero se pravdni postopek konča (četrti odstavek 163. člena ZPP).

12. Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da mora tožnik toženkama povrniti njune pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je na podlagi specificiranega stroškovnika na list. 74 toženkama priznalo 150 točk za ugovor zoper začasno odredbo po tar. št. 27/2 OT, 300 točk za odgovor na tožbo po tar. št. 19/1 OT, 20 točk za kratek dopis z dne 31. 7. 2018 po tar. št. 39/6 (in ne kot za dokazni predlog po tar. št. 19/4 OT), 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 6. 9. 2018 (in ne priglašenih 300 točk, ker gre za odgovor na tožnikov odgovor na ugovor), 150 točk za narok za obravnavanje začasne odredbe po tar. št. 27/8 OT, 100 točk za urnino (člen 6/1 OT), 50 točk za vlogo z dne 17. 10. 2018 po tar. št. 19/4 (in ne po tar. št. 19/2), 300 točk za pritožbo zoper sklep o ugovoru po tar. št. 27/6 OT in 2% materialne stroške (skupaj 1.244,40 točk po OT), kar znaša 571,18 EUR. Z upoštevanjem 22% DDV (125,66 EUR), 10% povečanja zaradi zastopanja dveh strank (57, 12 EUR; člen 8 OT) in 30 EUR stroškov sodne takse za ugovor, sta toženki upravičeni do povrnitve 783,96 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

13. Ker sta toženki s pritožbo uspeli (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), jima mora tožnik povrniti pritožbene stroške, ki znašajo 192,98 EUR. Pritožbeno sodišče je toženkama priznalo 150 točk za sestavo pritožbe po tar. št. 2172 OT, 2% materialne stroške, 10% povečanje zaradi zastopanja dveh strank, 22% DDV in 72 EUR za strošek sodne takse.

1 Ni sporno, da se je tožnik 24. 6. 2018 poškodoval pri padcu z balkona in bil tri dni hospitaliziran. Ko se je 27. 6. 2018 vrnil domov, je ugotovil, da je ključavnica zamenjana. Vstopa mu prva toženka ni dovolila in se je moral zateči k bratu. 2 Glej Betteto N., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV založba, Ljubljana, 2006, stran 47. 3 Ibidem, stran 46. 4 Trditveno in dokazno breme o tem je na strani tožeče stranke, ki mora že v izjavi o umiku tožbe (oziroma v zahtevi za povrnitev stroškov) izrecno navesti, da tako ravna, ker je nasprotna stranka izpolnila zahtevek. 5 In jo je treba kot izjemo razlagati restriktivno. 6 Še posebej ne v konkretnem primeru, ko se je tožnik s toženkama dogovoril nekaj drugega, kot je bilo zahtevano s tožbo. 7 II Ips 258/2016 z dne 5. 7. 2018.