Jedro

Ker bolečine v križu z ishiasom in bolečine v vratu, sindrom karpalnega kanala in začetne degenerativne spremembe v sklepu leve roke (težave, za katerimi trpi tožnica) niso določene kot telesne okvare v Seznamu telesnih okvar, tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 24. 4. 2009 in št. ... z dne 27. 10. 2009 in da se razsodi, da je upravičena do invalidnine za telesno okvaro (1. točka) ter, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 337,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2009 dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (2. točka). Obenem je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se ne strinja z obrazložitvijo glede telesne okvare, saj po eni strani sodišče navaja, da ni uspela dokazati obstoja dodatne telesne okvare, po drugi strani pa ji je onemogočilo izvedbo dokaza z izvedencem. Sodišče je sicer navedlo, da je zaradi skladnosti obeh mnenj invalidskih komisij v zadostni meri obrazloženo in da ni našlo razloga za dvom v pravilnost citiranih izvedenskih mnenj in da je dokazni predlog za postavitev izvedenskega organa nepotreben, saj samo dejstvo, da je mnenje podala invalidska komisija, še ne pomeni, da obstaja dvom v tako mnenje. S takšnim stališčem se tožnica ne strinja, ker je prepričana, da je že na podlagi dosedanje zdravstvene dokumentacije in zdravstvenega stanja mogoče zaključiti, da pri njej obstaja telesna okvara v tolikšni stopnji, da opravičuje pravico do invalidnine. Navaja, da je iz številne zdravstvene dokumentacije jasno razvidno, da pri njej ne gre zgolj za težave z desnim ramenskim sklepom, ampak, da so same težave bistveno hujše in večjih razsežnosti, saj je njena vratna hrbtenica praktično zavrta v gibih v vseh smereh, da zmore zgolj 1/3 rotacije v levo, da je PVM obojestransko iz vratu proti ramenom napeta, da ledvena hrbtenica zmore 1/3 odklona v desno, vsi ostali gibi pa so povsem zavrti, da je lokalno boleč poklep po vseh ledvenih vretencih, da na levi roki nosi opornico, da je depresivna, da je na desni roki oslabljena moč, da je hoja šepajoča na desni spodnji ud in da je pri njej podana telesna okvara večja od 30 %. Očita, da invalidska komisija deluje v okviru toženca in da ni mogoče govoriti o neodvisnem organu. V zvezi z odločitvijo o stroških pritožbenega postopka se tožnica prav tako ne strinja, saj je prepričana, da je do povrnitve stroškov upravičena iz razloga, ki jih je povzročil upravni organ s svojo nepravilno odločitvijo. Poudarja, da je do strokovnega pravnega zastopanja s pomočjo pooblaščenega odvetnika upravičena na podlagi določil Zakona o splošnem upravnem postopku. Strokovna pomoč pooblaščenega odvetnika ji ne bi bila potrebna, če bi že prvostopni organ izdal pravilno odločbo, saj pritožbeni postopek sploh ne bi bil potreben. V pripravljalni vlogi je opozorila tudi na dejstvo, da je bila zaradi postopanja toženca in posledično nepravilne odločitve oškodovana, kar pa je nedopustno glede na splošno veljavno načelo, da nihče ne sme drugemu povzročati škode. Toženec je s svojim ravnanjem neutemeljeno povzročil tožnici stroške. Stroški pa so bili tudi pravočasno priglašeni. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje in pred tem toženec, na podlagi mnenj invalidskih komisij, ki temeljijo na zdravstveni dokumentaciji in ugotovljenem tožničinem zdravstvenem stanju, ki je pri njej obstajalo v času odločanja pri tožencu, pravilno ugotovilo, da obstaja pri tožnici telesna okvara zaradi bolezni v višini 30 % in ne višja telesna okvara. Pri tožnici je sodišče prve stopnje edino lahko ugotovilo telesno okvaro zaradi kontrakture desnega ramenskega sklepa z ohranjeno abdukcijo nad horizontalo. Za takšno stanje je v VI. B točki 8 c Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju Seznam TO) določena telesna okvara v višini 30 %. Za vsa ostala stanja in zdravstvene težave, ki so prisotne pri tožnici, pa v seznamu telesnih okvar niso opredeljene kot telesne okvare.

Tako po seznamu telesnih okvar ne predstavljajo telesne okvare bolečine v križu Lumbago z ishiasom in bolečine v vratu cervikalkija, ki so navedene v izvidu z dne 31. 3. 2009. Enako v seznamu telesnih okvar ni določene telesne okvare za sindrom karpalnega kanala (izvid z dne 20. 3. 2009) in za začetne degenerativne spremembe v sklepu leve roke oziroma za začetno degenerativno stanje (izvida z dne 10. 11. 2008 in z dne 17. 3. 2008).

V poglavju VII spodnje okončine je za motnje kolenskega sklepa pod točko 9 a določena telesna okvara v višini 30 % zaradi nepregibnosti kolenskega sklepa v ugodnem položaju (položaj kolenskega sklepa je ugoden pod kotom 175 stopinj do 150 stopinj) ter v točki 9 b zaradi nepregibnosti kolenskega sklepa v ugodnem položaju od 40 % do 60 %. Vendar pri tožnici nobeno od teh stanj ni ugotovljeno, pač pa le nekoliko neenakomerno zožan sklepni prostor. Za takšno stanje pa v točki 9 in tudi ne v katerikoli drugi točki VII poglavja Seznama TO, ni določena telesna okvara.

Za stanje kot je depresivna simptomatika ob sindromu izgorelosti in za kronično bolečinsko motnjo pa v seznamu telesnih okvar sploh ni določenega poglavja in s tem za takšna stanja tudi ne telesne okvare.

Vse obrazloženo pomeni, da za vsa zgoraj navedena stanja, ki so jih pri tožnici ugotovili specialisti in so razvidne iz izvidov, telesne okvare ni mogoče določiti, ker jih ni v seznamu telesnih okvar. Tako v seznamu telesnih okvar tudi ni določene telesne okvare zaradi zavrtosti v gibih v vseh smereh vratne hrbtenice oziroma, da tožnica zmore zgolj 1/3 rotacije v levo, da je PVM obojestransko iz vratu proti ramenom napeta, da ledvena hrbtenica ne zmore 1/3 odklona v desno, vsi ostali gibi pa povsem zavrti in da je lokalno boleč poklep po vseh ledvenih vretencih in hoja šepajoča na desni spodnji ud.

Že sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da so stanja, ki predstavljajo telesne okvare po 143. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) v Seznamu TO taksativno določena in jih ni mogoče širiti na stanja, ki v seznamu niso zajeta.

Ker za bolečine v križu Lumbago z ishiasom in bolečine v vratu cervikalkija, za sindrom krpalnega kanala in za začetne degenerativne spremembe v sklepu leve roke oziroma za začetno degenerativno stanje, ne glede na to, da tožnica nosi opornico, v Seznamu TO niso določene telesne okvare, je sodišče prve stopnje pravilno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz enakih razlogov pa je tudi pritožbeno sodišče zavrnilo tožničino pritožbo.

Sodišče prve stopnje ni imelo nikakršnih razlogov, da bi izvedlo dokaz z izvedencem, saj med mnenji invalidskih komisij in dokumentacijo ne obstajajo odstopanja, tožnica pa tudi ni navedla kakršnegakoli objektivnega dvoma v pravilnost mnenja. Zgolj zato, ker sta mnenji podali invalidski komisiji, kot izvedenska organa toženca, pa samo po sebi še ne pomeni, da je mnenje pristransko ali celo nepravilno.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških upravnega postopka. Pravna podlaga za odločanje o stroških je podana v 113. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Ta v 1. odstavku določa, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel, če se je postopek začel po uradni dolžnosti in končal za stranko neugodno, gredo stroški v breme stranke, če pa se je končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa.

Kot je razvidno iz dokumentacije, se je konkretni postopek za uveljavljanje pravic skladno z določbo 159. člena ZPIZ-1 začel na predlog tožničinega osebnega zdravnika in ne po uradni dolžnosti. Gre torej za dejanski stan iz 1. odstavka 113. člena ZUP, zaradi česar ni pomembno, ali se je postopek končal za tožnico ugodno ali ne. Glede na citirano določbo 113. člena ZUP tudi ni relevantno ali je strokovna pomoč odvetnika potrebna.

Neutemeljeno se pritožba sklicuje na prvo pripravljalno vlogo in na to, da je bila zaradi postopanja toženca in nepravilne odločbe, oškodovana. Nepravilna odločba še ne pomeni avtomatično protipravnega ravnanja organa. Za odpravo nepravilne odločbe so namenjena pravna sredstva, ki jih je tožnica tudi izkoristila. Z izdajo odločbe ni prišlo do takšnega protipravnega ravnanja toženca, da bi bila tožnica upravičena do odškodnine. Toženec je postopal skladno z veljavno zakonodajo in v okviru le-te tudi odločil in mu ni mogoče očitati kakršnihkoli očitnih nepravilnosti oziroma se nanje pritožba niti ne sklicuje.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.