Jedro

Razlogi za zadržanje teka zastaranja so določeni v 381. in naslednji členih ZOR. Če se tožeča stranka morda sklicuje na 1. točko 381. člena ZOR, ki določa, da zastaranje ne teče med zakoncema, tako sklicevanje ni utemeljeno. Pravdni stranki namreč v spornem časovnem obdobju to nista bili.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo v uvodu navedene glavnice z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Vtoževani znesek predstavlja po izrecnih trditvah tožeče stranke povrnitev koristnih vlaganj v sedaj že razdruženo skupno premoženje pravdnih strank. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in meni, da zahtevek ni zastaran. Bistvena trditev v reviziji je, "da do dokončanja razdružitvenega postopka premoženja med tožencem in njo tožnica ni imela pravne osnove terjati od toženca ničesar". Pri razdružitvi se je upoštevala vrednost nepremičnine ob razdružitvi. Vlaganj tožnice se ni upoštevalo. Po izdani začasni odredbi ni toženec sam storil ničesar, da bi se z obnovo nepremičnine prenehalo, očitno se je tudi sam strinjal z obnovo in je v to privolil. Naprej revizija navaja, da je toženec tekom obnove nepremičnine tožnico le oviral in ji povzročal dodatno in nerazumljivo škodo. Tožeča stranka večkrat poudari, da se je v razdružitvenem postopku upoštevala vrednost nepremičnine po stanju v času sodnega odločanja. Revizija trdi, da je tožnica dobila pravico terjati vračilo svojih vlaganj v vrednost nepremičnine najprej s pravnomočnostjo sklepa o razdružitvi, to je 14.1.1999, po katerem je obvezana tožencu izplačati določen znesek iz naslova vrednosti njemu solastnega deleža. Končno revizija trdi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Predlaga naslovnemu sodišču, da reviziji ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa samo odloči. Revizija je bila vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/2004 - prečiščeno besedilo, ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba opozoriti na določilo tretjega odstavka 370. člena ZPP, ki določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava je torej revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Po uradni dolžnosti revizijsko sodišče pazi le na pravilno uporabo materialnega prava, ostale (dovoljene) revizijske očitke pa preizkusi v okviru strankinih navedb (371. člen ZPP). V uvodu citirane trditve, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, tožeča stranka ni obrazložila, zato tega očitka revizijsko sodišče ni moglo preizkusiti.

Tožeča stranka je svoj zahtevek utemeljila s tem, da zahteva povrnitev koristnih vlaganj v obnovo takrat še solastne hiše pravdnih strank. Trdila je, da je morala hišo obnoviti po požaru dne 9.2.1987. Poleg tega je vlagala še v ureditev okolice hiše, v nasade, kar vse je povečalo vrednost nepremičnin. Sodišči sta ugotovili, da je izvedenec ob ogledu hiše 1988. leta zapisal, da "ni več sledov požara". Dne 25.7.1991 je bila izdana začasna odredba, ki je tožnici prepovedovala izvajanja vsakršnih del v hiši in ji nalagala obveznost, da ustavi vsa dela, ki so v teku in ki niso dokončana. Na podlagi teh ugotovitev sta sodišči presodili, da je začel teči zastaralni rok za tožničin zahtevek naslednji dan po izdani začasni odredbi in je potekel po petih letih. Tožnica je tožbo vložila dne 18.4.2001, kar je bistveno prepozno, da bi še lahko uspešno uveljavljala svojo terjatev preko sodišča, saj je tožena stranka izrecno ugovarjala zastaranje terjatve.

Revizijsko sodišče soglaša s tako presojo, ki sta jo sodišči sprejeli na podlagi ugotovljenih dejstev in popolno in jasno obrazložili.

Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti (361. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89, ZOR). Zastaranje nastopi, ko izteče zadnji dan zakonsko predpisanega časa (362. člen ZOR), kar je v danem primeru 5 let. Vračilo koristnih vlaganj, kot je svojo terjatev utemeljevala tožnica, namreč zastara v splošnem zastaralnem roku (371. člen ZOR).

Revizijske trditve, da je zastaralni rok lahko začel teči šele s pravnomočnostjo sklepa o razdružitvi solastnega premoženja, niso utemeljene. Razlogi za zadržanje teka zastaranja so določeni v 381. in naslednji členih ZOR. Če se tožeča stranka morda sklicuje na 1. točko 381. člena ZOR, ki določa, da zastaranje ne teče med zakoncema, tako sklicevanje ni utemeljeno. Pravdni stranki namreč v spornem časovnem obdobju to nista bili. Nobenega izmed ostalih zakonsko predvidenih razlogov za zadržanje zastaranja pa tožeča stranka ni navedla. Revizijske trditve o načinu ugotavljanja vrednosti nepremičnine v razdružitvenem postopku za tek zastaranja in ta pravdni postopek niso pravno odločilne.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da očitki v reviziji niso utemeljeni. Zato je moralo revizijo zavrniti (378. člen ZPP). Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (165. člen ZPP).