Jedro

Neupravičen izostanek z dela je lahko resen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar le v primeru, če je delavec delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, zmožen opravljati. Ker tožnik po odločbi ZPIZ in po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke za delo po pogodbi o zaposlitvi ni bil zmožen in ker mu tožena stranka po zaključku bolniškega staleža ni ponudila drugega ustreznega dela, je takšno delo upravičeno odklonil in je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22.11.2004 št. 3416/04, ki jo je izdala tožena stranka tožniku, kot nezakonito razveljavilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, potem ko mu bo zagotovila premestitev na drugo ustrezno delovno mesto, kot ji to nalaga odločba ZPIZ z dne 09.09.2004, št. 2 4 4018082, ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 25.11.2004 dalje, vključno s pripadajočimi bruto plačami, od katerih je dolžna odvesti vse potrebne davke in prispevke, tako dobljene neto zneske plač pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega zneska. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.398,17 EUR.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti oziroma podrejeno njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve nazaj v odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je v ponovljenem postopku predložila dodatne dokaze o utemeljenosti (ukinitev tožnikovega delovnega mesta) in ustreznosti razporeditve tožnika na delovno mesto PK zidar za zidanje in ometavanje, do katerih se sodišče ni opredelilo. Opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede navodil drugostopenjskega sodišča, da mora v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je bila razporeditev tožnika na to delovno mesto v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pri tem pa trdi, da ji v zvezi s tem na podlagi veljavnih predpisov ni bilo potrebno izvajati nikakršnega predhodnega postopka s sodelovanjem ZPIZ-a, saj tožnik tej razporeditvi ni nikoli nasprotoval. Opozarja na to, da tožnik na spornem delovnem mestu, za katerega je 01.01.2003 sklenil pogodbo o zaposlitvi, ni nikoli dejansko delal, saj je razporeditvena odločba z dne 23.11.2000 sredi decembra postala pravnomočna. Tožena stranka ga zato zaradi njegove stalne odsotnosti od 12.12.2000 dalje ni mogla poslati na preventivni zdravniški pregled. Ker je tožnik odklonil vsakršno delo in tudi razgovor o primernem delovnem mestu ter samovoljno zapustil delo, ga tožena stranka tudi po 27.09.2004 ni napotila na tak pregled, niti ga ni mogla razporediti na ustrezno delovno mesto, saj je za to potrebovala njegovo sodelovanje. Meni, da bi tožnik moral spoštovati odločbo zdravstvene komisije in priti na delo, da se do teh razlogov sodišče ni opredelilo in da se je drugostopenjsko sodišče v svoji sodbi nepravilno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 245/2001, saj se nanaša na obdobje veljavnosti starih delovnopravnih predpisov, ki še niso temeljili na pogodbenem principu delovnih razmerij. Ker je tožnik 01.01.2003 podpisal pogodbo o zaposlitvi, ki je do izpodbijane odpovedi (to je po dveh letih dejanske uporabe in veljavnosti) ni izpodbijal z nobenim pravnim sredstvom, je ta veljavna in zakonita. Navaja, da je po tej pogodbi o zaposlitvi tožnik prejemal plačo in koristil vse ostale pravice iz delovnega razmerja. Meni, da je sodišče prekoračilo svoja pooblastila, saj je v sodbi dejansko ugotavljalo nezakonitost pogodbe o zaposlitvi in ne nezakonitost njene odpovedi zaradi neopravičenih izostankov z dela, čeprav postopkov za nazaj ne sme presojati, poleg tega so ti postopki zastarani. Poudarja, da je iz izvedenskega mnenja razvidno, da je bil tožnik delovno zmožen z določenimi omejitvami, vendar je odklonil vsakršno delo, pri tem pa tožena stranka ni imela nobenega mehanizma, da bi tožnika prisilila, naj na delo pride, temveč mu je lahko le odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sprašuje se, kako naj bi sicer ravnala. Opozarja še, da je odločba ZPIZ-a postala dokončna šele 15.02.2005, zaradi česar je v času izdaje izpodbijane izredne odpovedi (22.11.2004) tožena stranka ni bila dolžna upoštevati. Ker sodišče presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika po stanju na dan odpovedi, ni imelo pravice odločati o tem, da je tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti drugo ustrezno delovno mesto na podlagi te odločbe, ki v času prenehanja delovnega razmerja še ni bila veljavna. Uveljavlja kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno zaključilo, da tožnikova razporeditev z dne 23.11.2000 ni bila zakonita, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zagotovo ni bil zmožen za delo po pogodbi o zaposlitvi, zaradi česar ni mogel kršiti pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka pa tožnika tudi ni napotila na predhodni zdravstveni pregled pred nastopom dela dne 27.09.2004. Ker ni bilo utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, meni, da si pritožba napačno razlaga zaključek sodišča, da v postopku izredne odpovedi ni bilo storjenih procesnih kršitev. Opozarja, da bi morala tožena stranka skladno z določbo 2. odstavka 101. člena ZPIZ-1 pred razporeditvijo tožnika kot delovnega invalida III. kategorije upoštevati mnenje invalidske komisije o preostali delovni zmožnosti. Ker pa je bil tožnik ves čas te razporeditve v bolniškem staležu, ni imel niti priložnosti, da bi sam zahteval to mnenje. Ponovno poudarja, da sporne pogodbe o zaposlitvi dejansko ni nikoli podpisal, zaradi česar je za novo delovno mesto izvedel šele 27.09.2004, ko se je po dolgotrajnem bolniškem staležu vrnil k toženi stranki kot delodajalcu, in da bi ga tožena stranka vsekakor morala napotiti na predhodni zdravniški pregled glede na to, da praktično 4 leta ni delal. Opozarja, da je ta dolžnost delodajalca neodvisna od morebitne pripravljenosti delavca ali njegovega sodelovanja in da je za razsojo pomembno le to, da tožnik v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zagotovo ni bil zmožen za delo PK zidar za zidanje in ometavanje. V zvezi s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča navaja, da je odsotnost z dela tako v času pred uveljavitvijo ZDR kot tudi po njem lahko predstavljala resen razlog za odpoved delovnega razmerja le v primeru, če je bil delavec sploh zakonito razporejen na določeno delovno mesto, saj je to osnovna predpostavka za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi kot tudi za njeno morebitno odpoved. Meni, da je zato sodišče utemeljeno ugotavljalo zakonitost pogodbe o zaposlitvi in da ni dvoma, da je taka pogodba o zaposlitvi nična. Poudarja še, da se o reintegracijskem zahtevku odloča po stanju na dan zadnje glavne obravnave, ko je bila odločba ZPIZ z dne 09.09.2004 že dokončna, zaradi česar jo je sodišče povsem upravičeno upoštevalo, saj bi bilo pravno in dejansko nevzdržno, da bi bila tožena stranka tožnika dolžna zaposliti na delovno mesto, za katerega je bilo že v invalidskem postopku ugotovljeno, da je zanj neustrezno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo s sklepom opr. št. Pdp 1207/2005 z dne 14.09.2006. Pritožbi tožnika je ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v svoji prvotni odločitvi tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnik za odsotnost ni imel opravičenega razloga in da je bil postopek izredne odpovedi zakonito izpeljan. Ker se je sodišče prve stopnje pri tem zmotno postavilo na stališče, da je pravno pomembno le to, da odločba ZPIZ o tožnikovi nesposobnosti za konkretno delo še ni bila dokončna, zaradi česar je bil tožnik po pogodbi o zaposlitvi dolžan delati, mu je pritožbeno sodišče naložilo, da ugotovi, ali je bil tožnik dejansko zmožen za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, katero naj bi kršil. Odločilno dejstvo v tej zadevi je namreč predvsem to, ali je bil tožnik sploh dolžan delati po pogodbi o zaposlitvi z dne 01.01.2003. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004 in 52/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi ne s pritožbo uveljavljane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti, izrek je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. Sodišče je odločilo v mejah postavljenega zahtevka. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnik od leta 2001 do 26.09.2004 v neprekinjenem bolniškem staležu. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 01.01.2003 je bil zaposlen na delovnem mestu PK zidar za zidanje in ometanje. Pred tem je bil z odločbo Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije (odločba SPIZ z dne 09.10.1992, priloga A2) razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana razporeditev na drugem ustreznem delu pomožni skladiščnik, zaradi česar tožnikova razporeditev po pogodbi o zaposlitvi po oceni sodišča prve stopnje ni v skladu z odločbo SPIZ. Tožena stranka mu je zaradi neodobrene odsotnosti od 27.09.2004 naprej izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je spoštovala določila Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) za postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi mnenja izvedenca je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju od 27.09.2004 do 30.09.2004 in od 06.10.2004 do 31.10.2004 ni bil sposoben za delo PK zidarja in sicer že vse od prve ocene invalidske komisije (odločba SPIZ iz leta 1992).

Za presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je torej bistvena ugotovitev, da tožnik v spornem času za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, katero naj bi z neodobrenimi izostanki kršil, ni bil zmožen, zato tega dela tudi ni bil dolžan delati. Tožnik je bil namreč po veljavni pogodbi o zaposlitvi zavezan le za opravljanje dela PK zidarja za zidanje in ometanje in ne morebiti kakšnega drugega dela. Ker tega dela, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi, ni bil zmožen opravljati, kar je brez dvoma ugotovljeno, bi mu tožena stranka lahko kvečjemu v podpis ponudila drugo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno in primerno delo ob upoštevanju določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in naslednji). Tudi če odločba še ni bila dokončna, tožnik dejansko ni bil sposoben tega dela opravljati, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in sicer na podlagi izvedenskega mnenja ter odločbe SPIZ iz leta 1992. Poleg tega pa se tudi nova dokončna invalidska odločba nanaša na stanje izdaje prvostopne odločitve, to je dne 09.09.2004, pri čemer ima tožnik po tej odločbi pravico do premestitve že od 01.07.2004 dalje. Glede na vse povedano je jasno, da tožnik dela po pogodbi o zaposlitvi ni bil dolžan opravljati, ker ga glede na ugotovljeno invalidnost že v letu 1992 niti ni bil zmožen niti ni tega dela nikoli opravljal, saj je bil vse od razporeditve dalje ves čas v bolniškem staležu. Neupravičen izostanek z dela je sicer lahko resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, vendar le v primeru, če je delavec delo, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in ki ga odklanja, zmožen opravljati. V nasprotnem primeru je delodajalec tisti, ki mora delavcu omogočiti ustrezno in primerno delo s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Pri tem pa je bila tožena stranka dolžna tožnika na podlagi določbe 5. člena Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (Ur. l. RS, št. 87/2002) v zvezi z 22. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in naslednji) predhodno napotiti na preventivni zdravstveni pregled, saj je bil veliko več kot 12 mesecev (4 leta) opravičeno odsoten zaradi zdravstvenih razlogov. Tožena stranka se s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje na tožnikovo nesodelovanje, saj je napotitev izključno njena dolžnost, pri čemer bi šele morebitno kasnejšo pasivnost tožnika lahko upoštevala kot kršitev njegovih delovnih obvez.

Tožnik je odločbo zdravstvene komisije spoštoval in na delo 27.09.2004 po poteku bolniškega staleža prišel, vendar ker mu tožena stranka ni ponudila drugega njemu ustreznega dela, temveč je zahtevala, da se njuno delovno razmerje nadaljuje po stari pogodbi o zaposlitvi na zanj neustreznem delovnem mestu, je to upravičeno odklonil. Tega dela dejansko nikoli ni opravljal, zato se tudi sporna pogodba z njegove strani v tem delu (dolžnost opravljati delo) sploh ni izvrševala. Sodišče pa je v sodbi presojalo le to, ali je tožnik delo po tej pogodbi v spornem času sploh bil dolžan opravljati, saj je od tega odvisna utemeljenost in s tem zakonitost izredne odpovedi v času njene izdaje. Pritožba tako neupravičeno navaja, da se je presojala zakonitost same pogodbe o zaposlitvi oziroma postopkov pri toženi stranki za nazaj.

Neutemeljeno tudi osporava sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 245/2001, saj se sama odsotnost z dela tako po stari kot tudi po novi delovnopravni zakonodaji enako lahko obravnava kot resen razlog za prenehanje delovnega razmerja le v primeru, da gre za delo, ki ga je tožnik glede na ugotovljene omejitve zmožen opravljati. Tako po stari kot tudi po novi delovnopravni zakonodaji je delavec dolžan opravljati le tisto delo, na katerega je razporejen oziroma za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Le v izjemnih primerih mu delodajalec lahko odredi opravljanje drugega dela, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo.

Glede na vse povedano za razsojo v tej zadevi ni bistveno, ali je tožena stranka tožnika utemeljeno razporedila na to neustrezno delovno mesto, saj razporeditev sama ni predmet presoje v tem postopku. Neopredelitev sodišča do dokazov tožene stranke s tem v zvezi zato ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP, saj ne pomeni vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Drugostopenjsko sodišče ni dalo navodil, da mora prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku ugotoviti zakonitost same razporeditve na to delovno mesto, kot skuša napačno prikazati pritožba, temveč mu je naložilo razjasnitev bistvenega vprašanja v tej zadevi in sicer, ali je bil tožnik v spornem času neodobrenih izostankov zmožen za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi po stanju na dan odpovedi, reintegracijo tožnika pa po stanju na dan zadnje glavne obravnave, ko je bila tudi nova odločba ZPIZ z dne 09.09.2004 že dokončna.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Pritožbeno sodišče se glede na vse povedano strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zaradi česar je tudi tožbeni zahtevek za reintegracijo in reparacijo utemeljen.

Ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede tožnikovih stroškov iz odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam, saj njegov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155 ZPP.