Jedro

Bistveno je, kdaj upnik, ki ima terjatev do odsvojitelja premoženjske celote, vlaga v povečanje te premoženjske celote oziroma kdaj se ta premoženjska celota realno povečuje oziroma realno ohranja. Ob pravilni razlagi 433. člena OZ so po presoji pritožbenega sodišča upoštevni zgolj realni premiki premoženja.

OZ v 433. členu ne določa časovne komponente nastanka dolgov, vendar gre po stališču pravne teorije razumeti, da ima določba v mislih obveznosti, ki so nastale pred učinkom pogodbe o prenosu premoženja. Z vidika 433. člena OZ se upoštevajo obveznosti, ki so nastale v zvezi s pridobivanjem, vzdrževanjem ali obratovanjem stvari in pravic, ki sestavljajo premoženje. Pridobitelj odgovarja za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del. Bistvena je torej funkcionalna zveza oziroma koneksnost med dolgom in premoženjsko celoto.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala plačilo zneska 551.294,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2019 do plačila. Obenem je še tožnici naložilo, da mora toženki plačati znesek 6.661,20 EUR za pravdne stroške v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pravočasno pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne, pritožnici pa naloži povrnitev stroškov tožene stranke. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je vložila tožbo na podlagi 433. člena Obligacijskega zakonika (OZ).1 Od toženke terja plačilo na podlagi Pogodbe o revolving kreditu št. 005 z dne 24. 3. 2017 (v nadaljevanju Pogodba o revolving kreditu 2017), ki jo je sklenila z Inštitutom A. d. o. o. (v nadaljevanju A. d. o. o.), in na podlagi izdanih bančnih garancij. Navaja, da je tožena stranka prevzela celoten podjem družbe A. d. o. o., tj. reference, strokovni kader, know-how, potrebne licence ter osnovna in obratna sredstva, očiščen vseh obveznosti na način obvoda (by-pass). Toženka naj bi od A. d. o. o. prevzela njeno glavno dejavnost, tj. storitve v zvezi s projektiranjem, izvedbo in nadzorom nad izvedbo centralnih čistilnih naprav (v nadaljevanju CČN) oziroma drugih ČN, ki predstavljajo komunalno infrastrukturo podjetij za čiščenje odpadne vode in kanalizacijskih sistemov.

6. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku ugovarjala in prerekala navedbe tožeče stranke ter navajala, da tožba ni sklepčna, niti ni utemeljena. Toženka naj bi bila namreč ustanovljena 26. 1. 2016, tožnica pa je A. d. o. o. revolving kredit v višini 500.000,00 EUR odobrila 24. 3. 2017. Večino pogodb naj bi toženka in A. d. o. o. sklenili februarja 2016. Toženka naj ne bi bila obvodno, temveč popolnoma samostojno podjetje, ustanovljeno s strani delavcev, ki so odpovedali delovno razmerje v A. d. o. o., zaradi tamkajšnjih nevzdržnih razmer. Do sodelovanja toženke z A. d. o. o. naj bi prišlo zgolj zato, da investitorji in naročniki do A. d. o. o. ne bi unovčili bančnih garancij in ta ne bi izgubila zadržanih sredstev. A. d. o. o. pa naj bi tudi po odhodu določenih oseb, ki so ustanovile toženko, poslovala naprej.2 Vse, kar naj bi toženka od A. d. o. o. dobila plačano, naj bi predstavljalo plačilo izvedenih storitev, ki naj bi jih zanjo toženka kot podizvajalka izvedla. A. d. o. o. naj bi toženki nakazala izključno sredstva, ki jih je prejela od naročnika, pri čemer naj bi skladno s pogodbo A. d. o. o. za vsako situacijo obračunala še 1,5 % manipulativnih stroškov, ki naj bi jih toženka tudi plačala.

7. Nasprotno tožnica trdi, da je A. d. o. o. na toženko preusmerila aktivo v višini 2.384.017,59 EUR, da je nanjo prenesla pogodbena razmerja, pri tem pa naj bi v podizvajalskih pogodbah prikazovali nerealne vrednosti. Toženka naj bi izdajala račune za storitve, ki še niso bile opravljene in naj bi predčasno prejela vsa denarna sredstva v višini pogodbene vrednosti, ne glede na to, ali je do dejanske izvedbe del prišlo oziroma ne glede na to, ali so ti stroški dejansko nastali ali ne.3

8. Sodišče prve stopnje dokaznega postopka ni izvajalo, ker je bilo mnenja, da tožba ni sklepčna. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da sta pravdni stranki sklenili Podizvajalsko pogodbo št. 001 z dne 24. 2. 2016 v vrednosti 2.206.977,59 EUR za objekt CČN B., Podizvajalsko pogodbo št. 11119 z dne 24. 2. 2016 v vrednosti 70.000,00 EUR za objekt CČN C., Podizvajalsko pogodbo št. 11247 z dne 24. 2. 2016 v vrednosti 7.040,00 EUR za objekt CČN D., Podizvajalsko pogodbo št. 11266 z dne 26. 2. 2016 v vrednosti 30.000,00 EUR za objekt CČN E., Podizvajalsko pogodbo št. 13172 z dne 24. 2. 2016 v vrednosti 70.000,00 EUR za objekt CČN F., Prodajno pogodbo glede opredmetenih osnovnih sredstev, in sicer IT - opreme in pohištva na toženkini lokaciji v G. (last A. d. o. o., uporaba toženke od 1. 4. 2016 dalje) ter prenosa vlaganj v obnovo zgradbe v G., glede katere tožnica ne navaja konkretizirano, kdaj in kje je bila sklenjena, ter Okvirni sporazum za urejanje odprtih razmerij med A. d. o. o. in toženko z dne 5. 6. 2018 (v nadaljevanju Okvirni sporazum), ki so ga sklenile toženka, A. d. o. o. in H. d. o. o., iz katerega izhaja, da je bila toženka ustanovljena 26. 1. 2016 na pobudo nekdanjih zaposlenih v A. d. o. o., ki so formalno tvorili OE Ljubljana, Sektor za ČN. Iz Okvirnega sporazuma je razvidno, da je imela A. d. o. o. sklenjene pogodbe za spremljanje petih čistilnih naprav in odpravljanje napak v garancijski dobi, da ker gre za specifična znanja bi bila A. d. o. o. v hudih težavah, če ji ne bi uspel dogovor s toženkino ekipo za dokončanje teh projektov zaradi dodatnih stroškov oziroma zapletov pri iskanju alternativne ekipe in rizika penalov pri zamudah dokončanja, da je skupščina A. d. o. o. 22. 2. 2016 potrdila podizvajalske pogodbe za nadaljevanje del in da se je s 1. 4. 2016 ekipa formalno odcepila. Nadalje je iz tega sporazuma razvidno, da izkazuje toženka terjatve iz naslova opravljenih storitev za 174.250,38 EUR terjatev, A. d. o. o. pa terjatve do toženke za opremo v IT in pohištvo na njihovi lokaciji v G. ter za stroške obnove zgradbe v G. v višini 25.000,00 EUR. V nadaljevanju je opisan predlog za zapiranje medsebojnih terjatev, pri čemer je vseh odprtih terjatev toženke do A. d. o. o. 149.250,38 EUR.

9. Med strankama ni sporno, da je v letu 2016 prišlo do prehoda ključnega osebja na toženko, in sicer, da so zaposleni, ki so v A. d. o. o. tvorili sektor za ČN, postali toženkini družbeniki. Prav tako ni sporno, da je prišlo do prenosa najemnega razmerja glede poslovne enote na naslovu Ulica 1, Ljubljana.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnica in A. d. o. o. v letu 2012 sklenili Okvirno kreditno pogodbo št. 002 z dne 9. 3. 2012, s katero sta se dogovorili za znesek okvirnega kredita do zneska 1.750.000,00 EUR. Na podlagi te pogodbe sta sklenili tudi Pogodbo o ustanovitvi maksimalne hipoteke v zavarovanje upniško-dolžniškega razmerja št. 002 z dne 9. 3. 2012 do maksimalne višine 1.750.000,00 EUR. Na podlagi navedene okvirne kreditne pogodbe je tožnica družbi A. d. o. o. odobravala kratkoročne kredite, katerih namen je bil tekoče poslovanje, z ročnostjo kredita do enega leta. Tako sta med drugim sklenili tudi Pogodbo o revolving kreditu št. 003 z dne 27. 3. 2015, na podlagi katere je tožnica družbi A. d. o. o. odobrila revolving kredit 500.000,00 EUR, s končnim rokom vračila 23. 3. 2016. A. d. o. o. je črpala celotni znesek odobrenega revolving kredita, na dan 23. 6. 2016 pa bi morala vrniti 263.000,00 EUR kredita. Vendar sta nato sklenili Pogodbo o revolving kreditu št. 004 z dne 24. 3. 2016 v višini 500.000,00 EUR, s končnim rokom vračila 22. 3. 2017. A. d. o. o. je od tega zneska 263.000,00 EUR takoj porabila za poplačilo obveznosti po prejšnji revolving pogodbi, na dan 24. 3. 2017 pa je bila dolžna še 490.000,00 EUR. Ob zadnji obnovitvi kratkoročnega kredita sta dne 24. 3. 2017 sklenili Pogodbo o revolving kreditu 2017, na podlagi katere je tožnica družbi A. d. o. o. obnovila revolving kredit 500.000,00 EUR, s končnim rokom vračila 21.3. 2018, ki pa ga A. d. o. o. ni vrnila. Iz Poročila o gibanju na naložbi za obdobje 24. 3. 2017 do 26. 3. 2018 izhaja, da je A. d. o. o. ob sklenitvi te pogodbe celoten revolving kredit v znesku 500.000,00 EUR črpala zato, da je poplačala obveznosti po prejšnji revolving pogodbi iz leta 2016. 11. Iz tožničinih navedb izhaja, da predstavlja revolving kredit dolg v smislu 433. člena OZ, nastal v zvezi z razvojem dejavnosti CČN in podjemom za opravljanje te dejavnosti.

12. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo kot nesklepčen, pri čemer je kot nosilni razlog navedlo, da ni podan časovni element za odgovornost po 433. členu OZ. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da pridobitelj po vsebini odgovarja zgolj za dolgove in obveznosti prenosnika, ki so v zvezi s premoženjsko celoto ali njenim delom nastale pred sklenitvijo pogodbe, s katero se premoženje prenaša. Presodilo je, da prevzemnik ne more odgovarjati za dolgove, ki ob sklenitvi pogodbe o prenosu premoženja še sploh niso nastali. Iz utemeljitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila po navedbah tožnice dejavnost TČN na toženko prenesena v letu 2016. Glede na to, da je bila Pogodba o revolving kreditu 2017 sklenjena šele 24. 3. 2017, črpanje tega kredita pa je bilo po njeni sklenitvi, prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je dolg nastal po sklenitvi zatrjevanih pogodb o prenosu premoženja v letu 2016. Sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam tožeče stranke, da je „sveža“ denarna sredstva tožnica družbi A. d. o. o. zagotavljala v obdobju revolving pogodb iz leta 2015 in 2016. Dolg, ki ga tožnica terja v tem postopku, je po oceni prvostopenjskega sodišča nastal s sklenitvijo Pogodbe o revolving kreditu 2017 oziroma s črpanjem kredita po tej pogodbi, pri čemer ni pomembno, zakaj je družba A. d. o. o. ta kredit porabila (tožnica trdi, da ga je porabila za poplačilo prejšnjega kredita). Tožničine navedbe, da je bila Pogodba o revolving kreditu 2017 ekonomsko gledano namenjena le temu, da se podaljša rok za plačilo obveznosti družbe A. d. o. o., ki jih je ta črpala po Pogodbi o revolving kreditu iz leta 2016, je prvostopenjsko sodišče ocenilo kot pravno nepomembne. Kot odločilno je upoštevalo dejstvo, da je tožnica družbi A. d. o. o. odobrila nov revolving kredit in ni zgolj reprogramirala prejšnjega kredita (podaljšala njegove ročnosti).

13. Pritožnica navaja, da je za odločitev bistveno, da je bil dolg A. d. o. o. do tožeče stranke ob sklenitvi Pogodbe o revolving kreditu 2017 enak, kot ob zapadlosti le-te, tj. 500.000,00 EUR. Zaradi sklenitve Pogodbe o revolving kreditu 2017 družba A. d. o. o. tožeči stranki ni dolgovala nič več kot prej, razen dodatno natečenih zamudnih obresti in stroškov. Pritožnica poudarja, da je bistveno, kdaj je tožeča stranka družbi A. d. o. o. zagotavljala „sveža“ denarna sredstva, kar pa naj bi bilo v času veljavnosti Pogodbe o revolving kreditu 2015 in Pogodbe o revolving kreditu 2016. 14. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, ki nastanek dolga v smislu 433. člena OZ veže izključno na trenutek sklenitve Pogodbe o revolving kreditu 2017, tj. 24. 3. 2017. Glede na 433. člen OZ je bistveno, kdaj upnik, ki ima terjatev do odsvojitelja premoženjske celote, vlaga v povečanje te premoženjske celote oziroma kdaj se ta premoženjska celota realno povečuje oziroma realno ohranja. Ob pravilni razlagi 433. člena OZ so po presoji pritožbenega sodišča upoštevni zgolj realni premiki premoženja.4

15. Po določilu 1065. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) se s kreditno pogodbo banka zavezuje dati uporabniku kredita na voljo določen znesek denarnih sredstev, uporabnik pa se zavezuje dobljeni znesek denarja vrniti skupaj z obrestmi. Kreditojemalec je torej dolžan vrniti dobljeni znesek denarja, kar pomeni, da je nastanek njegove obveznosti povezan z odložnim pogojem, ki se izpolni s prejemom odobrenega kredita. Dolg v smislu 433. člena OZ dejansko nastane s prejemom denarnih sredstev.

16. Sklenitev pogodbe za kredite, s katerimi se zgolj pokrivajo stare obveznosti, po vsebini predstavlja le refinanciranje zapadlih obveznosti in v bistvu pomeni le odlog njihovega plačila ter sama po sebi nima za posledico prevzema novih obveznosti (razen v primeru novacije).5

17. OZ v 433. členu ne določa časovne komponente nastanka dolgov, vendar gre po stališču pravne teorije razumeti, da ima določba v mislih obveznosti, ki so nastale pred učinkom pogodbe o prenosu premoženja.6 Z vidika 433. člena OZ se upoštevajo obveznosti, ki so nastale v zvezi s pridobivanjem, vzdrževanjem ali obratovanjem stvari in pravic, ki sestavljajo premoženje. Pridobitelj odgovarja za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del. Bistvena je torej funkcionalna zveza oziroma koneksnost med dolgom in premoženjsko celoto.

18. Kot dodatni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je prvostopno sodišče navedlo, da se zadevni primer bistveno razlikuje od tipičnega, tj. by-passa. Vendar pritožnica pravilno opozarja, da je t. i. by-pass samo ena od pojavnih oblik, ko prevzemnik premoženjske celote odgovarja za dolgove odsvojitelja po 433. členu OZ. Odločilen je namen navedene določbe, da se premoženje dolžnika, ki je edino jamstvo upnikom za poplačilo njegovih obveznosti, ne prenaša izven sfere dolžnika, če prenosnik oziroma dolžnik zato ne prejme primernega nadomestila oz. realne protidajatve, ki pomeni ohranjanje premoženjske mase za poplačilo dolgov.

19. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je dejstvo, da je glavna izvajalka družbi A. d. o. o. po izdanih situacijah plačevala storitve (za katere tožnica trdi, da so bile nato v razmerju med pravdnima strankama preveč vrednotene oziroma da jih toženka ni opravila), pokazatelj, da storitve po podjemni pogodbi niso bile vrednotene nad tržno in primerno ceno ter da toženka ni bila neupravičeno okoriščena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje s tem ni v zadostni meri opredelilo do konkretnih navedb tožeče stranke glede nerealnosti protidajatev in v zvezi s tem predlaganih dokazov.

20. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato ni ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja in je ostala neizčrpana trditvena podlaga tožeče stranke glede vsebine in učinka pogodb o revolving kreditih. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo, kdaj je banka zagotovila dotok „svežega“ denarja. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odločilnih predpostavk za uporabo 433. člena, ali gre za prenos premoženjske celote ali dela te celote, ali je bila protidajatev ustrezno ovrednotena, ali obstaja koneksnost med dolgom in premoženjsko celoto. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovnem sojenju bo potrebno odločiti o celem sklopu dejstev in okoliščin glede spornega prenosa premoženja, zato je smiselno, da kršitve odpravi in dokazni postopek izvede sodišče prve stopnje, saj bosta posledično le tako strankama zagotovljeni pravica do dvostopenjskega sojenja in učinkovita pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS). Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po oceni pritožbenega sodišča tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave).

1 433. člen OZ kogentno ureja pristop k dolgu pri prevzemu kakšne premoženjske celote in določa, da tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota ali posamezen njen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv (prvi odstavek cit. člena). 2 Nad A. d. o. o. je bil po sklepu Okrožnega sodišča v Mariboru St ... dne 10. 7. 2019 začet stečajni postopek. Tožnici so bile priznane vse (pogojne) terjatve, prijavljene v stečajnem postopku ter ločitvene pravice na nepremičninah v zvezi s temi terjatvami. 3 V zvezi s tem se tožeča stranka sklicuje na CČN B., CČN C., CČN F., CČN E. in ČN D. 4 Podobno stališče je zavzelo VSL v sklepu I Cpg 643/2019, kjer je poudarjen pomen realne protidajatve, ki pomeni ohranjanje premoženjske mase. 5 Sodna praksa je tudi sicer v zvezi z oškodovanjem upnikov zavzela stališče, da (zgolj) sklenitev kreditne pogodbe nima za posledico zmanjšanja stečajne oz. jamstvene mase, kar velja tudi za sklenitev pogodb za kredite, s katerimi so se pokrivale stare obveznosti. Takšno definiranje zapadlih obveznosti pomeni v bistvu le odlog njihovega plačila, lahko pa tudi spremembo nekaterih drugih pogojev kreditiranja (npr. VSRS sodba III Ips 25/2008, sklep III Ips 114/2014 in VSL sodba in sklep I Cpg 559/2012). 6 Prim. K. Hrobovšek: Pristop k dolgu pravne osebe pri prevzemu premoženjske celote, magistrsko diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, 2018.